Pravila je treba spoštovati in izvajati. Gre za postopek, v katerem je treba pravila razlagati, kar je glavna naloga pravnikov in strokovnjakov na tem področju, saj noben zakon, pravilo ali predpis ne more predvideti in urediti neskončnega števila možnih primerov. V ta namen so potrebni izkušnje, znanje, poglobljeno poznavanje področja in zgodovine ter objektivna predanost preučevanju primera.
Dobesedna razlaga pravil pogosto razkriva povsem birokratski pristop, odločevalce razrešuje odgovornosti in lahko vodi do hipnih odločitev, ki niso vedno učinkovite in primerne za problem, ki ga želimo rešiti. Takšno ravnanje lahko privede do nastanka še več problemov, kot jih je bilo sprva mišljeno razrešiti.
Če to vodi v spodbujanje sovraštva (sovražni govor) proti manjšinskim skupnostim, obstaja nevarnost, da konflikt pridobi skrb zbujajoče razsežnosti in za seboj potegne nevarne načine izražanja.
Odločitev Inšpektorata RS za kulturo glede postavitve tabel z zgodovinskimi imeni koprskih ulic in trgov je (morda) sicer postopkovno legitimna, s pravnega vidika pa zbuja začudenje.
Povzročena politična in moralna škoda je neizmerna.
Ali so table z zgodovinskim poimenovanjem ulic, po novem zasukane in z etično praznino, ki jo odražajo, nagrobni kamen zgodovinske avtohtone prisotnosti Italijanov v teh krajih? Je to le zadnje dejanje zanikanja zgodovine in njenega ponovnega pisanja po merilih in kriterijih dramatičnega kratkega stoletja?
Gre za uničujoč poraz razuma in tudi politike v njenem najvišjem in najplemenitejšem pomenu. Obenem gre za način razumevanja politike, ki ne zna voditi dialoga, ki izključuje, namesto da bi vključevala, ki deli, namesto da bi združevala, ki posluša, a ne sliši, ki ustvarja konflikte, namesto da bi jih reševala, ki kot timsko delo predstavlja zgolj podrejanje in slepo poslušnost v zameno za drobne osebne koristi.
Glede na dogodke, do katerih je prišlo 23. avgusta, ravno na »mednarodni dan spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo« in »evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov«, se je legitimno vprašati, ali so bile v postopku, ki je pripeljal do postavitve tabel z zgodovinskimi imeni krajev – kar je rezultat skrbnega dela komisije, ki jo je 1. februarja 2018 imenoval koprski župan Boris Popovič – upoštevane vse potrebne procedure, ki so zagotavljale vključenost vseh institucij, zadolženih za nalogo pravilne vzpostavitve izvirnega poimenovanja krajev. Upam, da so bili vsi omenjeni postopki upoštevani, da so bila opravljena vsa preverjanja in vnaprej pridobljena ustrezna dovoljenja.
Osebno in tudi v vlogi enotnega predstavnika, ki so ga izvolili italijanski rojaki iz Hrvaške in Slovenije, menim, da je postavitev plošč v obliki in besedilu, kot jih je postavila Mestna občina Koper, več kot upravičena, legitimna in v skladu z duhom zakona, ki ureja to področje.
Žal pa postavitve tabel ni pospremila učinkovita informacijska in komunikacijska kampanja, ki bi ozaveščala o nameščanju plošč z zgodovinskimi imeni krajev in ulic v mestu, ki so ga nekoč imenovali istrske Atene. Prav v Kopru so se rodili, izobrazili in svoje talente razvijali številni umi, ki so se kasneje uveljavili v svetovnem merilu. Šlo je za ugledne Koprčane, na katere bi morali biti ponosni vsi sedanji in bodoči državljani, ne glede na identiteto, narodnostno, kulturno in jezikovno poreklo!
Še je čas, da se iz te lekcije nekaj naučimo, saj je prav učenje na napakah najbolj učinkovito.
Kot italijanska narodna skupnost se po nekaj letih neopaznosti ponovno vrnimo k oblikovanju prave, učinkovite politike na vseh ravneh, ki bo skrbela za interese celotne italijanske narodne skupnosti, ne le za peščico manjšine. Prizadevajmo si za interese celotnega našega ozemlja, ki ga zgodovinsko naseljujemo v državah, katerih sestavni del smo, ter ponovno postanimo gonilna sila kulturnega, gospodarskega in socialnega napredka ter razvoja vrednot.
Postanimo vključujoči, podpirajmo dialog, sodelujmo, cenimo izkušnje, vzpostavljene odnose in pridobljeno znanje ter predlagajmo rešitve v dobrobit vseh.
Tako bo tudi ta boleča izkušnja ostala le kratkotrajna epizoda in se bomo lahko na tem področju učili od sosedov, ki so tu uspešnejši: zgledujmo se po Bujah in Balah, kjer so italijanska poimenovanja postala uradna imena ulic in trgov (brez protizgodovinskih in zgodovinsko napačnih prevodov!), za zgled vzemimo spominske plošče z različnimi zgodovinskimi krajevnimi imeni v Umagu in na Reki, mestu, kjer dvojezičnost žal še ni zaživela.
Delujmo skupaj – naj bo celotna italijanska narodna skupnost (CNI) združena ob naših avtonomnih Skupnostih Italijanov, ob Italijanski uniji kot edini in nedeljivi organizaciji s svojimi predstavniki, ki jih enotno voli celotno italijansko družbeno telo, ter v povezanosti s samoupravnimi skupnostmi (CAN), z našimi predstavniki v državnem zboru, ki zastopajo interese naših rojakinj in rojakov, ter v sodelovanju z vsemi našimi šolami in ustanovami, v resnični sinergiji in solidarnosti.
Prepričan sem, da se bo na tak način našla rešitev tudi za vprašanje avtohtonih zgodovinskih imen krajev in ulic v tem delu slovenske Istre, ki bodo ponovno našla svoje mesto v svoji avtentični in izvirni obliki.
