Sonaravno gospodarjenje z gozdovi skupaj s trajnostnim in večnamenskim upravljanjem predstavlja tri stebre (ekološke, proizvodne in socialne), na katerih temelji slovensko gozdarstvo. Slovenija se sicer uvršča med vodilne države v Evropi na področju sonaravnega gospodarjenja z gozdovi in je zgled mnogim.
Vpis je potekal na idejno pobudo občine Radlje ob Dravi, postopek pa je koordiniral Koroški pokrajinski muzej, kjer je predstavljena bogata zapuščina o sonaravnem gospodarjenju z gozdovi družine Pahernik. Pri pripravi gradiv so sodelovali še Pro Silva Slovenija, Zavod za gozdove Slovenije ter oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire Biotehniške fakultete UL.
Sonaravno gospodarjenje sodi med najzahtevnejše oblike upravljanja gozdov
Sonaravno gospodarjenje z gozdovi je zahtevno načrtno in celostno usmerjanje razvoja gozdov in je sestavljeno iz sečnje kot dela nege gozda, obnove, nege in varstva. Sodi med najzahtevnejše oblike upravljanja gozdov, ki zahtevajo posebna znanja o rastiščih in drevesnih vrstah, primernih zmeseh drevesnih vrst in vzgojnih oblikah gozda ter seveda celovito izvedbo strokovno načrtovanih potrebnih ukrepov, ne pa prepuščanja gozdov stihiji.
Pred desetletji smo bili upravičeni in ponosni na sonaravno gospodarjenje s slovenskimi gozdovi. Z vsemi gozdovi se je gospodarilo načrtno in se je vanje vlagalo po njihovih potrebah. Danes pa vse težje govorimo o uspešnem ravnanju z našim naravnim bogastvom, gozdom, vse bolj se odmikamo od načrtnega ravnanja z njim, razkorak med načrti in izvedbo je vse večji. Lahko si postavimo vprašanje, ali je sploh še smiselno načrtovati, če načrtov niti v minimalnem obsegu ne izpolnjujemo. Trajnost slovenskih gozdov je že nekaj desetletij ogrožena.
Kje so vzroki? Več jih je! Lastniki ne izpolnjujejo svoje odgovornosti do svoje lastnine – gozda. Spet so tu številni razlogi, kot so razdrobljena gozdna posest, solastništvo, starostna struktura lastnikov, neusposobljenost in opremljenost za delo v gozdu pa še marsikaj bi se našlo. Tu so velike razlike med majhnimi lastniki, ki nimajo interesa do gozda, in večjimi lastniki, ki jim gozd pomeni tudi ekonomski interes. Tu je popolnoma zatajila država, ki v veliko preskromni meri in nestabilno financira ali sofinancira vlaganja v gozdove, potrebna za zagotavljanje splošnokoristnih vlog gozdov, ki jih koristijo vsi državljani. Za vse se najde denar, za zagotavljanje trajnosti vseh vlog gozdov ga pa ni. Nenazadnje so tu premajhne ambicije javne gozdarske službe, ki spodbujena z usmeritvami iz Bruslja vidi gozd vse manj kot producenta lesa, najbolj ekološke surovine. Namesto v vlaganja v gozdove se rajši zateka v številne projekte promocije sama sebe in na žalost vse bolj revnih gozdov.
Pomembno načrtno ravnanje z gozdovi
Gozd prekriva 59 odstotkov površine Slovenije, lesna zaloga je ocenjena na 357 milijonov kubičnih metrov (44 odstotkov iglavcev in 56 odstotkov listavcev), letni prirastek je ocenjen na 8,7 milijona kubičnih metrov. Gozd opravlja številne splošnokoristne vloge, ki so združene v ekološko, proizvodno in socialno. Ob številnih drugih nenadomestljivih koristnih vlogah nikoli ne smemo pozabiti, da gozd daje tudi les, našo najbolj ekološko surovino. Možni letni posek v slovenskih gozdovih je ocenjen na 7,2 milijona kubičnih metrov, seveda ob strokovnem in načrtnem posegu, ki ga morajo spremljati vlaganja v obnovo, nego in varstvo. Še nekaj je značilno za Slovenijo, kar 77 odstotkov gozdov je v zasebni lasti, le 20 odstotkov v državni in 3 odstotke v lasti lokalnih skupnosti. Za ohranitev slovenskih gozdov je zato pomembno, kako z gozdovi ravnajo zasebni lastniki. Teh je okoli 400.000, povprečno ima vsak gozdni posestnik 2,3 hektara gozda. Dve tretjini lastnikov imata manj kot 1 hektar gozda, kar 90 odstotkov lastnikov pa ima manj kot 5 hektarov gozda, pogosto še v več med seboj ločenih parcelah. Slaba polovica zasebnega gozda v Sloveniji je v lasti gozdnih posestnikov z manj kot 10 hektari gozda.
Zaradi dolge tradicije sonaravnega gospodarjenja z gozdovi in posledično dobre ohranjenosti gozdov je bila leta 2004 v Naturo 2000 vključena polovica vseh slovenskih gozdov. Območja Nature 2000 je določila Vlada Republike Slovenije 29. aprila 2004 in s popravki, sprejetimi 19. aprila 2013, zajema 37 odstotkov površine Slovenije, kar nas uvršča na prvo mesto v EU.
Pomanjkanje mladih sestojev
Glavni problem slovenskih gozdov je pomanjkanje mladih gozdov, primanjkuje več kot 100.000 hektarov mladovja in 60.000 hektarov drogovnjakov, presežek pa je pri starih sestojih. Da bi gozdovi lahko trajno opravljali vse splošnokoristne vloge, morajo biti vse razvojne faze gozda, od vznika, mladih sestojev, sestojev v optimalni fazi do zrelih gozdov, v uravnoteženem razmerju. Nobene faze gozda ne sme biti ne preveč ne premalo. Drugi problem je slaba negovanost slovenskih gozdov.
Zaradi pomanjkljive obnove in premajhnega obsega nege je kar tretjina mladovja pomanjkljive in slabe zasnove (v državnih gozdovih 25 odstotkov, v zasebnih gozdovih 35 odstotkov). Še slabše so razmere pri drogovnjakih, kjer je pomanjkljive in slabe zasnove 43 odstotkov (v državnih gozdovih 35 odstotkov, v zasebnih gozdovih 45 odstotkov).
Slaba je tudi negovanost mladih sestojev. Tako je nenegovanih kar 36 odstotkov mladovja, 21 odstotkov v državnih in kar 42 odstotkov v zasebnih gozdovih. Če dodamo še pomanjkljivo negovane, je takih kar 75 odstotkov (v državnih 55 odstotkov, v zasebnih 83 odstotkov). Še slabše so negovani drogovnjaki, kjer je nenegovanih kar 46 odstotkov (v državnih 34 odstotkov, v zasebnih 49 odstotkov), če dodamo še pomanjkljivo negovane, je teh kar 75 odstotkov (v državnih gozdovih 67 odstotkov, v zasebnih gozdovih 91 odstotkov).
Če se ozremo še na kakovost gozdnih sestojev, ocenjenih na stalnih vzorčnih ploskvah, vidimo, da je več kot tretjina listavcev zadovoljive in slabe kvalitete ter le četrtina odlične in prav dobre kakovosti. In prav na listavcih naj bi gradili bodočnost naših gozdov. Vzrok slabe kakovosti gozdnih sestojev je predvsem pomanjkljiva nega. Kvaliteten les lahko vzgojimo le s pravočasno in primerno nego. Kvaliteten les zahteva manj energije za dodelavo do uporabnosti, ki je tudi dolgoročnejša in s tem bolj ekološka.
Vse več sekamo, vse manj negujemo
Podatki jasno kažejo, da vse več sekamo in hkrati opravimo v gozdovih vse manj gozdnogojitvenih del. Pri poseku so upoštevane meritve na stalnih vzorčnih ploskvah, kjer se ocenjuje, da je bilo v letu 2023 posekanih okvirno 5,3 milijona kubičnih metrov lesne mase. Po podatkih o poseku v letnem poročilu o gozdovih Zavoda za gozdove Slovenije za leto 2023 (po izdanih in prevzetih odločbah) naj bi bilo posekanih le 4,3 milijona kubičnih metrov. Posek se je v prvih treh letih veljavnih območnih gozdnogospodarskih načrtov (2021–2030) v primerjavi z letom 2004 povečal za 43 odstotkov (v državnih gozdovih za 11 odstotkov, v zasebnih gozdovih za 67 odstotkov). V istem obdobju se je obseg gojitvenih dnin zmanjšal za 18 odstotkov (v državnih gozdovih se je povečal za 16 odstotkov, v zasebnih gozdovih pa zmanjšal za 42 odstotkov). V zadnjih dvajsetih letih se je korenito spremenil odnos med gojitvenimi vlaganji v gozdove in posekom lesa. Za osnovo smo vzeli, koliko kubičnih metrov posekanega lesa pride na eno gozdnogojitveno dnino. Čim večja je količina posekanega lesa na eno gojitveno dnino, tem manj intenzivna so gozdnogojitvena vlaganja v gozdove. Leta 2004 je bila opravljena ena dnina, namenjena obnovi in negi, na 74 kubičnih metrov posekanega lesa (v državnih 60, v zasebnih pa 83). V letih 2021–2023 pa je bila opravljena ena dnina, namenjena obnovi in negi, na 130 posekanih kubičnih metrov lesa (v državnih gozdovih na 57, gozdnogojitvena vlaganja v obnovo so se povečala; v zasebnih gozdovih pa na 224, kar pomeni, da so se gozdnogojitvena dela zmanjšala za 2,7-krat). Gozdnogojitvena vlaganja v primerjavi s posekom so se v zadnjih dvajsetih letih skoraj prepolovila. Več sekamo, manj vlagamo v bodočnost naših gozdov. V primerjavi s posekom opravimo v zasebnih gozdovih Slovenije vse manj gozdnogojitvenih dnin, namenjenih prepotrebni obnovi in negi. Medtem ko so razmere v državnih gozdovih zadovoljive, čeprav tudi tu niso idealne, so se razmere v zasebnih gozdovih močno poslabšale. Stanje je zaskrbljujoče, saj je kar 77 odstotkov slovenskih gozdov v zasebni lasti.
To, kar se danes počne s slovenskimi gozdovi, ni sonaravno gospodarjenje. Bolj bi sodilo k sečnji vrednejših sortimentov oziroma žetvi rezultatov vlaganj in ravnanj preteklih generacij in ob izostajanju prepotrebne obnove in nege k prepuščanju gozdov naravi. Le koliko desetletij si še lahko to privoščimo? Ali se sploh zavedamo, kako revne gozdove bomo zapustili našim zanamcem? Ali ni les ena najbolj ekoloških surovin?!
