»Spominjam se velikih, svetlih in novih prostorov s terasami, v vsaki učilnici so bili igralni kotički z igračami za različne poklice, denimo frizerje, zdravnike, mehanike, in tam smo se lahko 'skrivali' med popoldanskim spanjem, če smo se prijavili, da jih pospravimo. V tistem času je bil v kleti prostor, predviden za bazen, in vsi smo nestrpno čakali, kdaj ga bodo odprli, saj je bil narisan tudi na načrtu vrtca, ki je visel ob vhodu. Bazena nismo dočakali, zgradili ga niso niti približno 40 let pozneje, ko je v isti vrtec hodil moj sin,« se vrtca Ane Ziherlove, ta se danes imenuje vrtec Ledina, iz sredine sedemdesetih let spominja Mateja iz Ljubljane.
