Šole so največkrat odgovorile, da je prilagoditev jedilnika mogoča le z zdravniškim potrdilom, do takrat pa druge izbire hrane na jedilniku ne bo. Takšna praksa v Sloveniji ni nič novega. Skupnost in medije pa je razburil predvsem zapis zavoda Petka, ki za več šol in vrtcev v okolici Žalca skrbi za šolsko prehrano, zakrožil je tudi po družbenih omrežjih. V njem so namreč zapisali: »V smernicah je zapisano, da oblike prehrane, ki niso medicinsko utemeljene, zavodi niso dolžni organizirati, zato bomo v tem šolskem letu učencem zagotavljali le medicinsko indicirane diete,« in še: »Vsi priseljenci morajo razumeti, da se s prihodom v Slovenijo odločijo, da se bodo prilagodili našim kulturnim in prehranskim običajem in se tako uspešno integrirali v naše okolje.«
Religija in globalizacija
Da bi bolje razumeli pojav mešanja veroizpovedi, se moramo nasloniti na religiologijo. Ta se je kot poskus objektivnega poznavanja, razumevanja ter primerjave različnih religij in kot disciplinirana študijska aktivnost brez eksplicitne teološke agende v Evropi začela že v zgodnjem 18. stoletju, v nekaterih intelektualnih središčih protestantskega sveta, pojasni profesor filozofije religije na Univerzi v Groningenu in raziskovalec na Inštitutu za filozofske in religijske študije ZRS Koper dr. Gorazd Andrejč. Vendar pa se religiologija kot samostojna kritična znanost zares vzpostavi šele v 20. stoletju. »Danes pa velja za večdisciplinarno humanistično in družbeno vedo, ki na znanstven in objektiven način proučuje vse mogoče oblike verovanja po svetu,« pojasni predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete ISH na Univerzi Alma Mater Europaea dr. Lenart Škof.
V religiologiji je tako pomešano znanje antropologije, sociologije, filozofije, psihologije, fenomenologije in seveda teologije. Raziskovalci na področju religiologije pa imajo največ dela z raziskovanjem prav v 21. stoletju, saj je globalizacija občutno vplivala na religije in posledično nekatere skupine odločno preoblikovala. Dr. Gorazd Andrejč kot primer vere, ki jo je močno spremenila globalizacija oziroma pred tem že preseljevanje ljudstev, navede sodobno tako imenovano evangeljsko krščanstvo, ki je konservativna, a tehnološko modernizirana veja globalnega protestantizma. Prav ta veja vere je namreč doživela izjemno transformacijo pod globalnim vplivom severnoameriškega evangeljskega protestantizma.
»To transformacijo se da opaziti v vseh vidikih evangeljskih cerkva po svetu: v verovanjih, načinih bogoslužja, cerkveni glasbi in tako dalje; pa tudi v estetiki cerkvenih prostorov, običajih, skupinskih kot tudi individualnih duhovnih praksah ter tudi v političnih stališčih,« pove dr. Andrejč. Podobne transformacije lahko vidimo tudi v islamski veri, hinduizmu in drugih tradicijah. To pa zato, ker že od 4. tisočletja pred našim štetjem lahko spremljamo preseljevanje ljudstev, ki jih danes poznamo kot indoevropska ljudstva, kamor sodijo tudi predniki Slovencev. Sočasno s preseljevanjem vsako ljudstvo s seboj prinese tudi svojo kulturo in religijo, te pa se z mešanjem ljudstev začnejo med seboj prepletati in prilagajati.
»Danes poznamo območja z eno ekskluzivno ali dominantno religijo kakor tudi izjemno dinamična in kompleksna območja, kjer se prepleta več religij. O pravi mešanici religij lahko govorimo predvsem na Japonskem in v Indiji,« pojasni dr. Lenart Škof in doda: »Geografski atlas svetovnih religij nam tako danes kaže izjemno kompleksnost in dinamičnost religijskih oblik in verovanj po svetu, vključno s številnimi novimi religijskimi gibanji kot tudi novimi religijskimi oblikami, ki jih imenujemo 'postreligijske' identitete in prakse. Postreligijske vere so danes zasebne ali neinstitucionalne oblike verovanj, ekološke oblike verovanj kot tudi digitalne religije.«
V državah, ki prakticirajo relativno svobodo religije in prepričanja, je več verske raznolikosti. Trditi, da je v Sloveniji, ki načeloma velja za religijsko svobodno državo, primarna le ena veroizpoved, je torej zmotno. Vendar pa, kot pove dr. Gorazd Andrejč, tudi za države, kjer ne vlada religijska svoboda, ne moremo več trditi, da prevladuje le ena veroizpoved oziroma ena vrsta religije. »Tak primer je lahko obmorski emirat v jugozahodni Aziji na Bližnjem vzhodu Katar, kjer je danes približno tretjina tamkajšnjega prebivalstva nemuslimanskega. Migrantski delavci v tej državi namreč predstavljajo velik del kristjanov, hindujcev, budistov in drugih,« pove dr. Andrejč. »Globalizacija gre v primeru religij z roko v roki s sodobno hiperdostopnostjo informacij preko spleta, ki prav tako omogoča znaten pristop – virtualen, če ne drugače – in dostop do nevečinskih religij skoraj na vseh koncih sveta. A to še ne pomeni, da ne moremo več govoriti o večinskih ali najvplivnejših religijah v različnih družbah po svetu,« še pojasni.
Ob vse večji globalizaciji religije pa se pojavlja vprašanje, ali ne bi morali državni organi posvetiti več pozornosti opozarjanju na strpnost do drugih veroizpovedi. Dr. Lenart Škof odgovarja: »To je izjemno kompleksno vprašanje. Ne obstaja dolžnost biti strpen do fundamentalističnih oblik verovanj – pri tem mislim na tiste, ki za dosego svojih ciljev promovirajo nasilje. Evropske države so skozi zgodovino dosegle pomembne razvojne preboje prav na ravni verske tolerance, sobivanja različnih ver in kultur ter spoštovanja drugačnosti, kar še vedno ne moremo reči za vsa druga okolja po svetu. Kljub temu seveda niti danes evropske družbe niso imune za različne bolj skrajne odzive na prisotnost predstavnikov drugačnih ali preprosto drugih religij, kar je močno povezano z migracijami. Mislim pa, da so v Sloveniji, recimo muslimani, spoštovani in sprejeti. Res pa je, da se morda zaradi precej dominantne katoliške cerkve včasih zdi, da druge vere niso tako v ospredju.« Prav iz zapisa zavoda Petka je mogoče razbrati, da v Sloveniji vlada le ena veroizpoved, pripadniki drugih pa so se ji primorani prilagoditi. Kako torej vera vpliva na šolo oziroma ali sploh sme vplivati nanjo?
Religija in šola
Dr. Aleš Črnič, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, meni, da je slovenska javna šola laična, in sicer na način sodobne nevtralne laičnosti. »To pomeni, da religijske, politične in druge ideologije v njej nimajo mesta, do njih mora šola biti nevtralna, nobene ne sme privilegirati in nobene, razen tistih, ki so v neposrednem nasprotju z minimalnim vrednotnim in demokratičnim standardom, zatirati. Tako mora imeti laična šola kot del laične države do vseh religij, pa tudi do drugih nereligijskih ideologij, enak odnos,« pove dr. Črnič. Dodaja, da religijske dejavnosti v šoli nimajo prostora, izražanje individualne religijske identitete učencev in še bolj učiteljev, ki predstavljajo laično šolo, pa mora biti zadržano.
»Hkrati pa država tudi v šoli ne sme kršiti religijske svobode učencev in njihovih staršev. Šolske oblasti ne morejo prepovedati vidnih znakov religijske pripadnosti, kot so na primer religijsko specifična oblačila, recimo rute ali turbani ali čepice. In šola ne sme diskriminirati nikogar zaradi njegovega oziroma njenega religijskega ali kakega drugega prepričanja, če to neposredno ne ogroža svoboščin drugih,« dodaja. Meni, da mora enako veljati tudi v primeru šolske prehrane.
»V nekaterih religijah imajo prehranske zapovedi zelo pomembno mesto, zato je vprašanje hrane lahko povezano z ustavnim načelom religijske svobode. Od javnih šol seveda ne moremo pričakovati, da bodo učencem nudile zelo širok nabor zelo specifičnih menijev, kot bi bili obroki, dosledno usklajeni s pravili halal za muslimane ali košer za jude. Brezmesna prehrana za recimo pripadnike Hare Krišne ali tudi druge etično motivirane vegetarijance ali vegane pa ni nekaj praktično neizvedljivega. Čisto zagotovo pa ne bi bilo težko zagotoviti šolskih obrokov brez svinjine,« pove dr. Aleš Črnič.
Dr. Gorazd Andrejč dodaja: »Primer neprilagajanja šolskih jedilnikov otrokom islamske veroizpovedi ni nujno vpliv 'religije' ali pa celo Rimskokatoliške cerkve kot take, temveč gre lahko tudi za vpliv določene verzije sekularne in z religijo manj povezane kulturne in politične usmerjenosti dela slovenske družbe. Z drugimi besedami, gre verjetno za neko nepripravljenost mnogih kristjanov kot tudi mnogih neverujočih Slovencev, da bi popolnoma normalizirali integracijo muslimanov v slovenski družbi.«
Muslimanska verska skupnost v Sloveniji je na vprašanje, kaj si pravzaprav od šol želijo, zapisala: »Ugotovitve naše raziskave kažejo, da je svinjine v šolskih obrokih bistveno več, kot to narekujejo prehranske smernice. Prehranske smernice so dobre. Če bi jih spoštovali, bi bilo na krožnikih otrok manj svinjine, ki jo strokovnjaki na splošno označujejo za manj priporočljivo meso. Ne gre za zagotavljanje hrane v skladu z 'muslimansko vero', temveč gre za sledenje smernicam. Prav tako so jedi na šolskih jedilnikih neprimerno označene, kar pelje k ugotovitvi, da so jedilniki netransparentni in nejasni. In to ni težava samo za učence, ki iz verskih razlogov ne jedo svinjine, temveč to predstavlja težavo za vse otroke in starše, ki spremljajo šolske jedilnike.« Šole, ki smernice upoštevajo, tudi primerno označujejo jedi na jedilniku, posledično pa se lahko otrok muslimanske veroizpovedi sam od sebe izogne svinjini v jedi. Zato pri muslimanski verski skupnosti menijo, da je verska prepričanja v veliki meri možno spoštovati, ko v popolnosti sledimo smernicam zdravega prehranjevanja.
Poveden je tudi zapis Nacionalnega inštituta za zdravje (NIJZ), ki pripravlja prehranske smernice: »Smernice se v 'zdravstvenem delu' osredotočajo le na odpravo neravnovesij v prehrani, zato v smislu višje zaščite zdravja otrok močno omejujejo procesirana živila, sladka živila in pijače, svetujejo pa zmerno uživanje kakovostnega mesa ter spodbujajo uživanje polnovrednih živil, kaš, stročnic, ki jih v prehrani otrok primanjkuje. Smernice ob tem ne predpisujejo konkretnega jedilnika, dajejo pa usmeritve glede njegovega načrtovanja in strukturiranja. (...) Pripominjamo, da smernice pri tem ne opredeljujejo, katero konkretno vrsto na primer rdečega mesa (svinjina, govedina, teletina …) bo šola vključila na jedilnik, ampak je to, ob upoštevanju vidika pestrosti, prepuščeno šoli glede na njene specifike in zmožnosti.« Povedano drugače. Šole imajo glede izbora mesa bistveno bolj proste roke, kot se sprva zdi. To pomeni, da tiste šole, ki jih obiskujejo otroci muslimanske veroizpovedi, lahko prilagodijo jedilnik oziroma ponudijo manj svinjine oziroma uporabo te vrste mesa vsaj označijo na jedilnikih.
Dr. Aleš Črnič ob tem poudarja: »Zahteva po popolnem prilagajanju 'našemu načinu prehranjevanja' je diskriminatorna in nasploh zelo problematična. Je eden najbolj očitnih znakov družbenih pričakovanj in zahtev po asimilaciji. Koncept asimilacije se pomembno razlikuje od družbeno dobrodejnega koncepta integracije. Prva od vseh zahteva, da postanejo enaki večini. Druga od manjšin zahteva sprejem minimalnega skupnega vrednotnega imenovalca, hkrati pa od večine zahteva sprejetje specifik drugačnih manjšin.«
Pojasnjuje, da je asimilacija enosmeren proces, ki postavlja zahteve le manjšinam, s svojo brezkompromisnostjo pa družbo duši; medtem ko je integracija dinamičen mnogostranski proces, ki zahteva dejaven soodnos vseh delov družbe, tudi kulturne večine. »Ker integracija vztraja le pri nujnih skupnih vrednostnih osnovah, ostale kulturne razlike pa dopušča, družbo poživlja in jo bogati. Ampak to je možno le, če v družbi ne obstajajo močne ideološke in politične skupine, ki ovirajo in preprečujejo vzpostavitev in izvajanje integracijskih programov, ker svoj politični kapital gradijo na izključevanju in zbujanju strahov. In to je žal naša realnost – če ne bi živeli v takih razmerah, šolski obroki brez svinjine ne bi bili tema novinarskega poročanja in resnih družbenih debat. V praktičnem smislu jih namreč ni težko zagotoviti, za to ne potrebujemo dodatnega osebja niti financ. Zadostuje že kanček dobre volje, razuma in srca,« še pove.
Premalo izobražujemo o veroizpovedih
V sodobnih evropskih razmerah, ki jih zaznamujeta na eni strani kulturna raznolikost, na drugi pa krepitev netolerantnih in radikalno izključujočih političnih in drugih populizmov, je potreba po seznanjanju učencev z religijo kot kompleksen družbeni in kulturni pojav čedalje večja in vse bolj očitna. Tudi sogovorniki se strinjajo, da v šolah primanjkuje pouk religiologije, kar privede do večjega nerazumevanja tako med učitelji kot učenci. Še več. »V nekaterih evropskih državah je vpliv verskih skupnosti ter verskih idej na politiko, in s tem vsaj državnopolitične, če že ne svetovne dogodke, v zadnjem desetletju zrasel – denimo na Madžarskem,« pojasnjuje dr. Gorazd Andrejč. »V nekaterih drugih državah, kot je Nizozemska, pa se je ta vpliv zmanjšal. Pri tem ne gre pozabiti, da vpliv določene religijske skupnosti (običajno večinske skupnosti v državi) v politiki ne pomeni isto kot 'moč religije nad ljudmi' v bolj tradicionalnem pomenu besede. Danes poznamo v evropski ter tudi v ameriški politiki precej tako imenovanega krščanskega identitarstva oziroma politične pripadnosti krščanstvu kot kulturni in civilizacijski identiteti, seveda predvsem na desnici, kjer pa velik del tovrstnih 'kristjanov' ne veruje v krščanski teološki nauk ali ga sploh ne pozna.« Rešitev, da v prihodnje ne bi prišlo do še večje nestrpnosti, je v izobraževanju otrok in mladostnikov. Dejstvo namreč je, da je Slovenija, poleg Francije, edina država v Evropski uniji, v kateri se o religiji v javni šoli ne učimo skoraj nič. Predmet verstva in etike je v tretji triadi izbirni predmet, vendar si ga je v zadnjih letih izbralo manj kot odstotek osnovnošolcev.
»Če govorimo o šolah v Sloveniji, bi moralo biti v njih več pouka filozofije in religiologije, saj gre za temeljno izročilo ne le evropske, temveč sleherne civilizacije in kulture. Ta pouk bi seveda moral ostati nekonfesionalen, hkrati pa spoštljiv in etično vključujoč do različnih oblik mišljenja in verovanja po svetu. Le tako bi otroci in mladi videli, da so religije velike zakladnice etičnih, kulturnih in civilizacijskih vrednot. V šole lahko uvajamo, kolikor hočemo dodatnih vsebin iz matematike, naravoslovja, tehnike in informatike, a žal nove kulture demokracije in sobivanja ter dialoga med ljudmi ne bo brez tega temeljnega humanističnega znanja, ki je danes v celotni izobraževalni vertikali popolnoma zapostavljeno, s posledicami, ki jih vidimo na ravni osiromašenega kulturnega, družbenega ter političnega življenja,« pove dr. Lenart Škof.
Religija torej že vrsto let ni nekaj enoznačnega ali partikularnega, saj ta izraz označuje zelo raznolike in razprostranjene družbene realnosti, različne skupnosti, tradicije, običaje, simbole in verovanja, ki v neki družbi sobivajo na tak ali drugačen način. Pred dvajsetimi leti smo še govorili o tem, da religija v šolskih kurikulumih nima kaj iskati, a danes ni več tako. Študija Frontexa kaže, da je eden največjih migrantskih valov, leta 2015, dodobra premešal evropsko tradicijo, bodisi versko bodisi običajsko. Danes tako ne moremo več govoriti, da v Sloveniji živijo le katoliki, posledično pa ne moremo »zahtevati«, da se osebe drugih veroizpovedi v celoti prilagodijo »našim« običajem.
