Ali kdo sploh meri učinke oglaševanja in primerja razliko med dobički iz povečane prodaje iz oglaševanja s povzročeno škodo za skvarjeno podobo naših naselij in krajine? Da ne omenim škodljivih učinkov pretiranega oglaševanja na duševno zdravje in razpoloženje ljudi. Ali nas vendarle ne navdaja z večjim občutkom sreče, če kaj kupimo iz potrebe in po lastnem preudarku, kot da se pustimo zapeljati reklamam? Se ne znamo več sami odločati?
Naraščanja reklam očitno ne nameravamo zamejiti, kaj šele ustaviti. Pred časom sem pristojne opozoril, kako je mimo vseh pravil zrasel veliki oglaševalni pano v križišču Tržaške ceste celo pred jamborom na Poti spominov. Po nedavni preureditvi križišča panoja niso prestavili, nasprotno, v nadaljevanju ceste je na kratki razdalji od križišča do nadvoza zraslo še več, skupno kar 17 različnih oglaševalskih objektov! Zadnjič sem opazil, da celo pri saditvi drevoredov puščamo v vrsti dreves na vsake toliko presledke za veleplakate. Namesto da jih tam sploh ne bi dovoljevali postavljati, se še potrudimo, da bi bili čim bolj vidni! Zakaj kar naprej popuščamo tržnikom pri zunanjem oglaševanju, hkrati pa se zgražamo nad preplavljanjem javnega in zasebnega prostora z reklamami?
S pregostimi reklamami izgublja prenasičena oglasna krajina svoj namen, dokler posameznega oglasa ne zaznamo več kot pol sekunde. Ko smo potrošniki izpostavljeni prevelikemu številu oglasov na enoto prostora in časa, nas začnejo reklame utrujati, ko je dražljajev preveč, nas pustijo ravnodušne in začnejo motiti, kot nekaj zoprnega in vsiljivega. Zakaj pa potem ni čutiti več odpora do prekomernega oglaševanja? Popade me sveta jeza, ko se spomnim na jalove poskuse tistih aktivistov, društev in inšpektoratov, katerih prizadevanja so bila v kali zatrta, ko so se znašla v labirintih pravnih zapletov s pogodbami, pravicami in odpustki tržnikom. Ti se upajo sklicevati celo na ustavne pravice o svobodni gospodarski pobudi in razpolaganju z zasebno lastnino!
Ali ni že skrajni čas, da začnemo namesto odlokov o dovoljevanju sprejemati odloke o zmanjševanju zunanjega oglaševanja, in to ne glede na lastnino, obliko ali namen?
Nasproti temu privabljajo agencije naročnike z izjemnimi, še neizkoriščenimi možnostmi zakupa nadstandardnega zunanjega oglaševanja brez omejitev in v vseh merilih, lokalnem, regionalnem ali nacionalnem. Zunaj lahko postavijo kjer koli, kakršen koli oglaševalski objekt, ne glede na velikost ali obliko, s katerim bi lahko »potencialnega potrošnika nagovarjali od njegovega doma do točke nakupa«. Da ja ne bi tudi na dolgih vsakodnevnih potovanjih izgubili stika s priljubljeno trgovsko ali blagovno znamko. Zadnje čase ponujajo oglaševanje tudi na fasadah, ki omogočajo praktično neomejeno velike oglase tudi po višini, da bi bili ja čim bolj vidni tako od blizu kot od daleč. In to za ugodno ceno, saj za oglas, s katerim lahko oblečejo celo stavbo, ne potrebujejo niti posebne nosilne konstrukcije niti posebne napeljave za osvetljevanje. Še bolj učinkoviti pa da so samostoječi sestavljivi LED-zasloni za prikazovanje digitalnih posnetkov gibljivih slik, ki zagotavljajo visoko ločljivost in svetilnost tako podnevi kot ponoči kjer koli, v notranjih prostorih in na prostem. Oglašujejo jih za nepogrešljivo oglaševalsko orodje »na živahnih ulicah in trgovskih središčih sodobnih mest«, s katerim se lahko doseže karseda vpadljiv vidni in oglaševalski učinek znamčenja. Z obema načinoma oglaševanja smo pravzaprav prišli do konca praktično neomejenih možnosti. Ostane samo še nebo. Na reklame smo se toliko navadili, da niti ne vidimo, kako se oblike zunanjega oglaševanja množijo in oglasi povečujejo. Male samostoječe ali stenske table postajajo velike samostoječe stenske table, male samostoječe ali stenske svetlobne vitrine postajajo veliki samostoječi ali stenski svetlobni prikazovalniki, male stenske table na gradbiščnih ograjah velika platna s poslikavami na gradbenih odrih, vrtljive lamelne samostoječe ali stenske table postajajo modularni LED-prikazovalniki, dopolnjujejo jih obešanke na drogovih javne razsvetljave in transparenti, okrogli ali tristrani plakatni stebri, občasni oglasni objekti za predvolilne kampanje in druge prireditve. Tako podrobno to navlako, za katero se lahko dobi dovoljenje, naštevajo v občinskih odlokih o oglaševanjih. Več ne gre! Podobno se dogaja tudi z blagovnimi znamkami. Najprej drobni všitki z znakom proizvajalca so postali našitki, te so nadomestili natisi čez cele nahrbtnike ali majice, naprej z znakom in napisom, potem še z dodatnim s sloganom. V kombinaciji s čepico ali copati je postala podoba hodeče reklame popolna.
Nazadnje sem se peljal z vlakom za Trst. Kot zakleto je bil oblepljen s fotografijo Pirana za oglaševalsko kampanjo Moja Slovenija – I feel Slovenia. Porodila se mi je prevratna misel, kaj pa če bi državo raje promovirali s sloganom Slovenija – najboljši sosed. Mogoče bi pa kaj več iztržili?
