Šestletnik v črtasti majici je imel iskrene otroške oči in videl je, kar je pač videl. In je kričal: »Cesar je nag!« Meni pa ni preostalo drugega, kot da razgaljen hodim naprej, se smehljam in upam, da nihče od odraslih v bližini ne zakriči: »Poslušajte otroka! Verjemite glasu nedolžnega!«

Fantku seveda nisem mogel zameriti njegove iskrenosti. Če se odrasli radi pretvarjajo, da določenih stvari ne vidijo, ker se ne spodobi videti, da imamo eni ljudje ozko čelo in rahlo izbočeno čeljust, se šestletniki ne znajo pretvarjati. Šestletniki vidijo, da so nekateri ljudje videti kot Slovenci, drugi pa ne.

Sploh pa so mi, ko sem bil majhen, pogosto govorili, da sem na videz podoben maminemu očetu, ki je bil Ukrajinec, danes pa mi govorijo, da sem podoben svojemu očetu, ki je Bosanec. Najbrž se tudi vi sprašujete, kako je lahko človek sočasno videti kot Ukrajinec in kot Bosanec, a že veliki madžarski pisatelj Sandor Marai je v enem svojih romanov zapisal, da so na Dunaju v začetku 20. stoletja živeli »mladi Slovani z ozkimi čeli, katerih kri je mešala vse človeške posebnosti cesarstva«. Če je lahko človek videti kot Ukrajinec in Bosanec, zakaj ne bi bil videti še kot Slovenec?

A odgovoriti šestletniku, da sem videti kot lik iz romana Sandorja Maraia, bi bilo bržkone nesmiselno. Ker bi me fantek v črtasti majici najbrž poučil, da Slovenci sploh niso Slovani, temveč so Veneti ali kaj podobnega. Panslavizem že dolgo ni v modi in so Slovani najbrž tudi pri šestletnikih na slabem glasu. Moj citat iz svetovne literature bi fantek zato razumel kot neizpodbiten dokaz, da ima prav.

Današnji otroci vedo veliko več od odraslih, tudi zato, ker odrasli nekaterih stvari preprosto nočejo več vedeti. Poleg tega odrasli ne želijo, da bi bili njihovi otroci po cele dneve na tiktoku, in otroke raje posedejo pred televizor in jim zabičajo, naj gledajo National Geographic ali pa poučne risanke. In zato otroci o marsičem vedo več kot njihovi starši, ki cele dneve preživijo na tiktoku. Otroci lahko ure in ure razlagajo o dinozavrih in meteorjih, o kačah in morskih psih, o Rimljanih in Inkih ter seveda o podnebnih spremembah, ker vse poučne risanke govorijo o podnebnih spremembah. In očitno tudi o tem, kako so videti Slovenci.

O tem, kako so videti Slovenci, sam ne vem nič. Tipičen odrasel človek, ki bi lahko fantku v črtasti majici kvečjemu zapel komad Slovenec benda Čao Portorož. Lahko bi mu zapel: »V Ljubljani sem rojen, Slovenec sem.« In mu odrecitiral verz: »Znamenita misel moja je, da Slovenec sem.« A če bi to recitiral jaz s svojim ozkim čelom in izbočeno čeljustjo, bi to fantku v črtasti majici zvenelo ironično.

Šestletniki namreč ironijo razumejo bolje od svojih staršev, ki te dni poskakujejo na komad Slovenec, tako kot so v osemdesetih poskakovali na Agropop. Tudi Klinar in prijatelji so takrat verjeli, da so ironični, a so njihov komad Samo milijon nas je takratni odrasli prepevali smrtno resno in solznih oči vihrali s slovenskimi zastavami. Da, samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje. In dobri ljudje ne razumejo ironije.

Enako nesmiselno bi bilo zato šestletniku zapeti Slovenijo od Buldožerjev, sem pomislil. Fantku v črtasti majici seveda ne bi pel o »muževima, koji se penju na žene«, ker o teh stvareh se s šestletniki ne spodobi pogovarjati, to mi je vendar jasno. Ne, ostal bi pri Slovencih in njihovem videzu. Najbrž se strinjate, da so to bolj primerne teme za pogovor s šestletniki. Zapel bi mu torej le tisti del, ki pravi, da so »ljudi tamo pametni i zdravi, voze bicikle i skakuću po travi«, pa morda še tistega o ljudeh, ki so »rumeni i plavi, ko marljivi mravi rade dan i noć«. To še vedno dobro zveni in zaradi uporabe tujega jezika je še nekaterim odraslim jasno, da so se Brecelj in prijatelji šalili. A ker je v vsaki šali zrno resnice, bi me fantek v črtasti majici najbrž opozoril, da nisem »rumen i plav«, in me še enkrat diskvalificiral. Zato tudi Buldožerjev nisem pel.

V tej igri žal ne moreš zmagati. Ko te nekdo razkrinka, je konec in lahko le častno sprejmeš poraz, skloniš svojo neslovensko glavo in se umakneš. In upaš, da te devetletni sin na poti domov ne vpraša: »Oči, zakaj je tisti fantek v črtasti majici rekel, da ne zgledaš kot Slovenec?«

Svojemu sinu namreč še nisem priznal, da že vse svoje devetletno življenje živi v laži. Nisem mu še razodel, da njegova podobnost očetu, ki jo tu pa tam kdo opazi, še zdaleč ni nedolžna in da bo zaradi nje tudi njemu nekoč neki šestletnik rekel, da ni videti kot kot Slovenec. Nisem ga še pripravil na življenje v tem svetu, kjer celo šestletniki vedo, kako so videti Slovenci. A očitno se je čas nedolžnosti iztekel in se bodo priprave morale začeti.