Čeravno je na pragu šestdesetih let, njegov izzivalec Jake Paul pa pri sedemindvajsetih, je Tyson razočaral. Vendarle je šlo za dvoboj nekdanjega svetovnega prvaka v težki kategoriji in enega najbolj učinkovitih boksarskih razbijačev vseh časov proti anonimnežu. Več. Glede na veščino, ki jo je Paul pokazal v prejšnjih, prav tako ekshibicijskih dvobojih s kolegi spletnimi vplivneži, kot tudi z boksa manj veščimi nekdanjimi zvezdami MMA, se Paul ne bi zdel nujno favorit niti na slovenskem prvenstvu.
To ni bila prva vrnitev Tysona. Med letoma 1992 in 1995 je ždel v zaporu, iz katerega se je v ring vrnil zmagoslavno, vse do dveh zaporednih porazov proti Evanderju Holyfieldu. In ta, ki te čase šteje že 62 let, je na nedavno vprašanje, ali bi se šel še tretjič v ring pretepat s Tysonom, odgovoril: »Da, pripravljen sem, ni problema.« Veteranski boks je očitno ob pomanjkanju aktualnih zvenečih imen tržna niša. Tyson je za poraz proti Paulu dobil 20 milijonov dolarjev, medtem ko jih je Paul zaslužil 40, nekdanji boksarski prvak Oscar De La Hoya pa meni, da je Tyson spletnemu vplivnežu namenoma dopustil, da ga je premagal.
Vrnitve starih prvakov v boksu niso neobičajne. Kot v borilnih veščinah nasploh. Miran Fabijan, slovenski borec MMA, je pri 36 letih in po večletnem izostajanju iz ringa, v kar je vštet tudi zaporniški stalež, uspešen kot nikoli prej. Na območju nekdanje Jugoslavije te čase pravzaprav ni športnika v borilnih veščinah, ki bi bil tako priljubljen. A tudi slovensko smučanje pozna vsaj eno vrnitev iz upokojitve, ki jo je izpeljala Meta Hrovat, vendar je po reaktivaciji zgolj opravila priprave, potem pa se spet vrnila v pokoj.
Najstarejši svetovni prvak
Tudi najbolj razvpit oziroma uspešen primer reaktiviranega športnega upokojenca je iz boksa. Za Georgea Foremana gre, ameriškega profesionalnega boksarja, ki se je prvič upokojil leta 1977, potem ko je leta 1974 v mitskem soočenju z Muhammadom Alijem v Kinšasi izgubil naslov svetovnega prvaka. Po upokojitvi se je posvetil pridigarstvu, potem pa je leta 1994 spet stopil v ring in v dvoboju proti tedaj 26-letnemu Michaelu Moorerju pri 45 letih postal najstarejši svetovni prvak.
Pri športnikih, ki se vrnejo na sceno po prekinitvi kariere, se zdi pomembnih kar nekaj momentov, tip športne panoge pa kot da spada med bistvene. Tako se zdi boks disciplina, ki v določenih okoliščinah veteranu povratniku daje znatnejše možnosti, kot če bi se iz pokoja pri štiridesetih letih vrnil tekač na 100 metrov. V primeru dvoboja med Moorerjem in Foremanom je šlo za soočenje manjšega in mlajšega proti medvedje večjemu borcu, ki je napade nasprotnika odbijal rutinsko, ne da bi trošil preveč moči, potem pa dočakal priložnost in Moorerja z desnico nokavtiral. Tudi po tistem dvoboju so se pojavila sumničenja, da je bil dvoboj prirejen, na kar se je Foreman odzval z izjavo: »Da, zagotovo je bil prirejen. Priredil sem ga s svojo desnico.«
Paradoksalno pri Foremanovi vrnitvi je, da se je iz bistveno krajše upokojitve leta 1979 vrnil tudi Muhammad Ali, boksar, ki je Foremana leta 1974 ponižal na vseh ravneh in ki je veljal za svetel primer prvaka, ki se je umaknil, ko je bil na vrhuncu. Ali se je prvič upokojil leta 1979, a se je za tedanjih 8 milijonov dolarjev pustil pregovoriti in jeseni 1980 stopil v ring proti Larryju Holmesu. Po mnenju mnogih gre za enega najbolj žalostnih dogodkov v zgodovini športa, kot je izjavil nekdo, bi bilo vse vanj vpletene treba poslati v zapor.
Aliju so na zdravniškemu pregledu ugotovili blago, pa vendar že zaznavno motorično motnjo, ki je napovedovala Parkinsonovo bolezen. Dvoboj, ki je bil sprva načrtovan pred 160.000 gledalci na stadionu Marakana v Riu de Janeiru, se je potem vseeno zgodil v Las Vegasu, Holmes, ki je bil dolgo časa Alijev sparing partner na treningu, pa je ob nemoči kolega celo sam predlagal sodniku, da dvoboj prekine. Ni ga poslušal, v nadaljevanju pa je bilo očitno, da je Holmes iz usmiljenja do nekdanjega prvaka zmanjšal intenzivnost udrihanja.
Kljub gladkemu porazu proti Holmesu je Ali decembra 1981 poskusil še enkrat in zadnjič proti dvanajst let mlajšemu Trevorju Berbicku, taistemu, od katerega je Mike Tyson leta 1986 prevzel naslov. Tudi ta zadnji dvoboj pri 39 letih je izgubil, z desetimi kilogrami preveč pa je deloval kot okorna karikatura nekdanjega plesalca. Pa vendar. Ne Holmes ne Berbick Alija nista nokavtirala, ga pa, kot rečeno, Holmes niti ni želel dotolči.
Denar in osebna nečimrnost
Zunaj borilnih športov za izrazito uspešnega povratnika velja tudi košarkar Michael Jordan, ki je leta 1993 po treh zaporednih naslovih NBA pri tridesetih letih prvič opustil igranje košarke. Češ da se jo je nasitil. Se je pa širila govorica, da prekinitev kariere ni bila prostovoljna, ampak da je šlo za neke vrste suspenz vodstva lige NBA zavoljo Jordanove obsesije s hazardiranjem, s katerim naj bi dajal slab zgled. Nekdanji komisar lige David Stern je to zanikal.
Po opustitvi košarke je poskusil igrati bejzbol v nižjih ligah, vendar se ni izkazal, in leta 1995 se je vrnil na košarkarska igrišča in s Chicago Bullsi osvojil še tri naslove NBA. Drugič se je upokojil leta 1999 ali pri šestintridesetih letih, čemur je sledila še druga vrnitev. Leta 2001 se je pojavil v lastni ekipi Washington Wizards, ki jih je skorajda pripeljal v končnico, nato se mu je pojavila poškodba kolena. Dokončno se je upokojil leta 2003.
Če je v primeru boksarskih vrnitev denar nesporno glavni motiv, se pri vrnitvah, kakršna je bila Jordanova, kot razlog ponuja tudi osebna nečimrnost človeka, ki je obdarjen s presežnimi psihofizičnimi sposobnostmi, ki si jih želi preveriti. Obenem je pri drugi vrnitvi Jordan neposreden navdih dobil pri svojem prijatelju Mariu Lemiouxu, hokejskem zvezdniku, ki je leta 1993 prekinil sezono, ker so mu odkrili raka, potem pa se je na led vrnil malodane iz bolnišnice. Po tisti sezoni si je Lemioux vzel dve leti odmora in se leta 1995 vrnil na led, nato se je leta 1997 vnovič upokojil. Pa spet ne dokončno. Sledila je še druga vrnitev iz pokoja leta 2000 in igral je vse do leta 2006, ko je štel 40 let.
A hokej je veteranskim letom nasploh ugodna disciplina. Ob Albinu Felcu, slovenski hokejski legendi, ki je aktivno igral do 41. leta, je seznam NHL-igralcev, ki so kariero končali onkraj štiridesetega leta, dolg več kot sto imen. Rekorder med njimi je kultni kanadski igralec Gordie Howe, ki je igral do svojega 52. leta oziroma 26 zaporednih sezon. Obenem hokejski primeri dajejo misliti, da ni nujno, kar se zdi na prvo pomisel. Da je recimo pri štiridesetih letih lažje voziti avto kot pa igrati hokej. Tako bi se vsaj dalo soditi po primeru vrnitve Michaela Schumacherja, ki je med letoma 1994 in 2004 sedemkrat osvojil naslov svetovnega prvaka, leta 2006 pa se je pri 36 letih upokojil. V dirkanje se je vrnil leta 2010 in vztrajal naslednji dve leti, v tem času pa se mu je le enkrat uspelo uvrstiti med prve tri.
Schumacherjeva vrnitev spada med manj uspešne, obenem pa daje misliti, da gre sleherni primer uspešne ali neuspešne vrnitve iz športnega pokoja presojati individualno. Od primera do primera. Avtomobilizem je za starejše dokazano ugodno okolje. Najstarejši svetovni prvak v zgodovini formule 1 je namreč Manuel Fangio, ki jih je ob prvi osvojitvi naslova leta 1951 štel štirideset, do šestinštiridesetega leta pa je osvojil še štiri naslove. Med avtomobilistične prvake, ki so to postali po štiridesetem letu, pa spadata tudi Giuseppe Farina in Jack Graham.
Po logiki, da se je lažje premikati na motorni kot lasten pogon, je bila poudarjeno ambiciozna vrnitev iz pokoja Lancea Armstronga, ameriškega kolesarskega prvaka, ki je med letoma 1999 in 2005 sedemkrat zapored osvojil Tour de France, potem se je leta 2009 vnovič pojavil na Tour de France in osvojil tretje mesto. Nekateri njegovo vrnitev tolmačijo kot neuspeh, kar samo po sebi čudi, kajti tretji na Touru ni bil vsak, kakopak pa presojanje Armstrongovega lika in dela velja razumeti skozi to, da je bil po drugi upokojitvi leta 2012 prepoznan kot uživalec prepovedanih poživil, zaradi česar so mu bili vsi naslovi odvzeti.
Če končamo. Ni športa brez navijaštva in ni navijaštva brez moraliziranja. Temu so nujno izpostavljene tudi športniške vrnitve iz upokojenskega statusa. Razloge za njih navijaštvo v dobršni meri prepoznava v denarju, kar pa tako kot v primeru obujanja kariere pop zvezdnikov ni nujno osnovni vzgib. Enakovreden vzgib se zdi vzbujanje pozornosti, ki v trenutku, ko se športnik upokoji, splahni. Na tak način gre razumeti najavljeno predbožično vrnitev štiridesetletne Lindsey Vonn na smučarske dirke. Nihče ji ne pripisuje možnosti, da bi lahko povečala število zmag v svetovnem pokalu oziroma postala absolutna rekorderka. Se pa že zdaj ve, kdo bo v St. Moritzu deležen največje pozornosti. Slava je najboljša in najbolj adiktivna kopel.
