Strasten ribič Fiorino je s prijatelji tiste noči na začetku oktobra 2013 po tistem, ko so zaprli svoje lokale, z ribiško barko odšel na morje. Toda navsezgodaj zjutraj ga niso zbudili galebi, kot je sprva mislil, temveč obupani klici ljudi, ki so se v vodi bojevali za življenje.

Takrat se je pred Lampeduso zgodila ena najhujših tragedij v Sredozemskem morju, ki je evropsko politiko do beguncev za nekaj časa usmerila k večji humanosti. Po prevrnitvi preobremenjenega plovila, na katerem je bilo 500 ljudi, je v morju utonilo najmanj 366 beguncev, 155 so jih rešili. Vito Fiorino jih je ob pomoči prijateljev na svojo barko potegnil 47, največ, kar jih je lahko. Nato je na pomoč poklical obalno stražo. Ko je po prihodu v pristanišče želel izpluti še enkrat, da bi pomagal preostalim preživelim, mu niso dovolili in tudi obalna straža je do kraja nesreče potrebovala več kot uro.

Številni, ki jih je rešil, Vita Fiorina danes kličejo oče. Čeprav so našli novo življenje na severu Evrope, se z njim vsako leto na Lampedusi poklonijo spominu na umrle v tej nesreči.

Samo letos je v Sredozemskem morju po podatkih OZN utonilo 2000 ljudi, ki so na stari celini želeli poiskati boljše in varnejše življenje, na zadnji dan v letu so z Lampeduse sporočili, da so iz morja rešili sedem ljudi, a da jih 20 pogrešajo. Med njimi tudi tri otroke.