V dobrih dveh tednih po sprejetju odloka o razpisu referenduma, ko so na DVK že zagnali referendumsko mašinerijo, je najprej z vlaka skočila SDS, ki je v začetku leta najbolj pritiskala za referendum, takoj za njo pa še koalicija. Edina stranka, ki je celo farso preskočila, je bila Levica. Ali vsebinsko premišljeno ali zato, ker so ob razpisu referenduma videli priložnost, da pokažejo sposobnost in pripravljenost solirati v koaliciji, pravzaprav ni pomembno. Ker od včeraj ni pomembno več nič.
Za idejo o posvetovalnem referendumu o največjem energetskem in investicijskem projektu vseh časov, vrednem nekje od 10 do 16 milijard, so najprej stale tri četrtine parlamenta, kar ni le nenavadno, pač pa skrajno redko. Razen nekaj odpadnikov iz SD in Levice je za idejo stal celoten diapazon politike. S takšno zagotovljeno večino bi lahko »pravico do jedrske energije« zapisali v ustavo. Iz nekega razloga so v začetku tedna vsi na glavo skočili z vlaka. Zdaj je parlament sprejel odlok o preklicu odloka o razpisu referenduma. Rokohitrsko, z neverjetno lahkoto. Pri čemer največja zmagovalka celotnega zapleta ni Levica – »saj smo vam na začetku rekli, da je referendum zavajajoč« – pač pa SDS. Resda je za projektom stala velika večina politike, a nosilka projekta je bila koalicija. Zato je umik referenduma njen kamen okoli vratu, opozicija ji ga je le posodila in prijazno zavezala okoli vratu. V SDS so umetniki te igre, Svoboda pa je zbirka političnih naivcev.
Oblast je v ponedeljek sporočila, da je neresna, da njene odločitve niso pretehtane in zaupanja vredne, da je celotni politični menedžment na psu. Še najmanjši problem so skrivnostna dogovarjanja o tem, kako izpeljati referendum in hkrati sprejeti resolucijo o miroljubni rabi jedrske energije. Dogovarjanja v temnih kotih parlamentarnih hodnikov, med strankami, ki sicer v javnosti dajejo vtis, da nimajo nič skupnega in govorijo vsaka svoj jezik, niso nova. Tako deluje politika – skupnega jezika nikoli ne išče pri programskih vprašanjih, pri denarju vedno najde stične točke. Vedno ko gre za vprašanje velikih projektov – naj gre za TEŠ 3, za drugi tir, drugo cev predora, za avtocestni križ … – imajo koristi tako politiki kot izvajalci, trpi pa proračun oziroma davkoplačevalci. Dogovarjanje na »tajnem posnetku« je torej normalen modus operandi, magija za politično dimno zaveso.
Večji problem je dejstvo, da s takimi potezami politiki načenjajo zaupanje v sam sistem. Referendum, četudi le posvetovalni, je mehanizem, prek katerega se državljani izrekajo o pomembnih družbenih vprašanjih. Vsaj načeloma, saj kot dokazuje zgodovina, nekatera vprašanja niso ne družbeno pomembna ne dovolj jasna, da bi jih večina volilcev sploh razumela. Navsezadnje je zgodovina referendumskega odločanja v Sloveniji zgodovina fars. Na referendum so nas tako zvlekli zaradi gradnje novega bloka TE Trbovlje, pa zaradi zakona o RTV, pa zaradi tehničnega zakona o izbrisanih, zaradi oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo in celo zaradi lastninskega preoblikovanja železnic. Za vsakega od teh referendumov je tekla tudi javna debata, mešanica informacij in dezinformacij ni bila nič manj sporna kot v primeru referenduma o JEK, seznanjenost ljudi pa, no ja, ničeva. Zato je volilce težko prepričati, da na referendumu aktivno sodelujejo, še posebej če gre le za posvetovalni referendum, ki je pravno nezavezujoč. Nekaj trumpovskega je v ponedeljkovi odločitvi. Tudi Trump z neprestanim ponavljanjem, da lahko volitve izgubi le tako, da mu jih ukradejo, načenja zaupanje ljudi v sistem. Ni namreč težava, če ljudje ne zaupajo Janši, Golobu, Toninu, Hanu … če ne zaupajo strankam v parlamentu … Težava nastane, ko se jim zazdi, da je sistem odločanja dejansko pokvarjen in njihova volja ni vredna več počenega groša.
S kančkom optimizma lahko sklepamo, da zaradi referenduma o JEK 2, o vsebini katerega skoraj 65 odstotkov vprašanih v naši javnomnenjski anketi ni imelo potrebnih informacij (še vedno pa bi glasovali za projekt), ljudje ne bodo povsem izgubili zaupanja v sistem. Da bodo na naslednji referendum – morda na referendum o ukinitvi posvetovalnih referendumov – vseeno odšli. Precej manj verjetno pa je, da večina volilcev zdajšnje koalicije verjame, da ta vlada ve, kaj počne. Da bo na primer reforma plačnega sistema pripravljena premišljeno. Da bo premišljena reforma zdravstva. Bližje ko so volitve, manj verjetno je vztrajanje vladne koalicije pri spremembah, ki bi utegnile vznemirjati. Kot je zapisala kolegica Nina Knavs: »V takšnih okoliščinah se bodo, ker so odlašali, v vladi ukvarjali tudi s temeljnimi vprašanji o financiranju javnega sistema, ki jih ob ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja še niso razrešili. Koliko bodo morali v prihodnje odmeriti za zdravstvo in na kakšne pravice lahko računajo, niso prebivalcem doslej niti namignili.«
In četudi bi nam namignili, je vprašanje, ali jim bomo še verjeli. Zaupanje je nežna cvetlica.
