Vse je tako, kot bi polagal domine, s katerimi si se kot otrok učil potrpežljivosti. Tako da si jih podiral. In ko si jih podrl, si hotel še enkrat in še enkrat. Postavljati zato, da lahko podiraš. In kaj je v resnici ta potrpežljivost, ki si se je moral učiti? Kaj se iz nje rodi? To so vprašanja, ki jih vzameš s seboj, na pot, polno domin, ki jih postavljajo različni sistemi, ki cenijo potrpežljivost, v kateri se žal skriva še marsikaj drugega, kar nam pogostokrat ni v čast: upogljivost, nenačelnost, strahovi, dvomi in kar je še tega, kar se ne podre zlepa. In ko se začnejo domine vseeno podirati? Kaj storimo takrat? Čakamo, da se podrejo do konca, in jih začnemo postavljati na novo!? Si kupovati čas, čeprav nimamo več las? Seveda, domino efekt, brez efekta.
* * *
Pesem pride, ko se najmanj nadejaš … tako kot do sekunde točno pripelje vlak na postajo Zagorje in pomisliš – saj to je, kot bi bili v Tokiu. A je tako le za trenutek, dokler ne sedeš nanj in se začneš vleči kot večnost. In pomisliš, da tega v Tokiu ne poznajo več; tega počasnega dirjanja skozi čas, raztegovanja trenutka, ki se konča za naslednjim vogalom, na domači postaji, ki jo tisti, katerih cilj je v neki drugi Evropi, z neko drugo hitrostjo, venomer prespijo, tako kot ti prespiš Zidani Most, ker si iz Most.
Pesem pride, ko se iz zvočnika zasliši ženski glas, ki oznani: naslednja postaja, Sava! In se pesnik ob tebi zdrzne, kot bi ga spreletela nekakšna zla slutnja ali zgolj zato, ker je v spanju pozabil, da obstaja kraj z imenom Sava, tako kot obstajata Sora in Soča, še dva kraja, kjer lahko zaplavaš v njunih valovih, kot bi pristavil neki drugi pesnik. Pozabil je in zdaj ga je strah, da gremo naravnost v reko. In kaj je potem Sava drugega kot nekaj umazano deročega tam spodaj, v gluhi temi, nekaj, kar mineva z nami ali brez nas. Prijatelja vseeno potolažim, da je to samo kraj in da lahko spi naprej, saj da je Ljubljana še daleč, vendar on še kar gleda skozi okno, nekam ven, v mrak, kot bi se želel prepričati, da je vse skupaj res ali pač ne … Sava tiho teče, zadnje nam je veče, draga, začnem prepevati, tako, bolj zase, da bi ga razvedril … Kmalu uvidim, da nisem izbral pravega šlagerja za to situacijo. Morda pa bi bila pravšnja tista, pomislim bolj zase: Pavel, neman je pred vratima, šta te muči na kraju puta i sječaš li se Španija, zanima me dal bi opet išao u rovove … To so te pesmi, kratke pesmi, ki bi lahko bile ep; takšnih je ta zagrebški kralj sivih ulic napisal toliko, da bi težko izbral svojo najljubšo … vse bi bile lahko ta ena in edina, po tem, kako polne življenja so in koliko upanja nosijo v sebi … Tudi Pavel govori o starem revolucionarju, ki je ostal brez iluzij in zdaj se Johnny sprašuje namesto njega, takole nekako: zdi se mi, da znam na pamet te verze: govoriš mi o ideji, o patriotizmu generacije, da li je to skup interesa nekoristnih ljudi ili nešto vrijedno robije … Navsezadnje sem bil tudi sam posvarjen, ko mi je prijatelj posvetil pesem, napisano s krvjo, ki še ni potekla, pa morda bo nekega dne:
Moj prijatelj je rekel, da bo z nekaj dobrimi prijatelji začel novo revolucijo za novo veselje po zmagi. Kurac. Mene to zelo skrbi. Kaj pa, če kdo pade? Kaj pa potem, a?
Bom rajš kej spiu z njim.
Danes, ko mi tisti, ki smo jim v osemdesetih prepevali komade, kot je bil: lahko plešeš, samo ne stopaj po moji levi nogi, vsi smo isti vi brez noge in mi z nogo brez denarja. Isti si, samo ne stopaj po moji levi nogi, grozijo, da mi bodo vzeli dostojno pokojnino, se sprašujem, mar ni res vse skupaj ena sama pesem, ki se ne bo končala kot ep. Morda bi bilo bolje, če bi takrat poslušal prijatelja in se ne šel revolucij ali pa malce spremenil besedilo, tako da bi bilo namesto samo ne stopaj po moji levi nogi po desni nogi. In se s pesnikom spet smejeva na svoj račun, čeprav je vse skupaj žalostno. Ampak kdor preživi pesniški večer v Zagorju in se zbudi v Savi, ta res zna ceniti življenje. Klovn gor ali dol.
Ob tem se nemudoma spomnim še enega fenomenalnega komada Johnnyja Štulića in njegove Azre, v katerem srednješolski učitelj v krizi srednjih let, s slabo plačo in redno polucijo roti svojega zdravnika, naj mu pomaga, ker ne ve, kako naj preživi brez akcije; ob tem se spominja svojih študentskih dni, ko je imel anarhizem v krvi in je sanjal, kako vodi mlade proleterje, na koncu pa zagrozi, da bo skočil v to isto Savo: ja sada idem iz ovih stopa da se bacim ravno u Savu. Komad '68 je na plošči Filigranski pločnici, ki je bila še posebej čaščena med nekaterimi slovenskimi pesniki, tudi takšnimi z nagnjenji, kot jih je imel neimenovani srednješolski učitelj, prav gotovo tudi alter ego avtorja skladbe.
* * *
Tvoj prijatelj pesnik, ki se zna še vedno smejati lastnim šalam, se le zbudi iz morečih sanj. Imava veliko časa, saj se najin vlak vleče kot večnost. Pogovarjava se o nastopu v Zagorju in kako je bilo res prisrčno in kako se zgodi, da na takšna branja ni nobenega, da na koncu beremo knjižničarkam in snažilkam, ki čakajo na zadnje verze, z metlo v roki.
Rad se pogovarjam z njim, ker se ob tem veliko smejiva. Kot dva klovna, ki jima je še ostalo nekaj šal. In tako začneva staviti, kdo je imel manj poslušalcev na literarnih večerih. Ko se že zdi, da bo izenačeno in bo zmagovalec neznan, me preseneti z zgodbo o tem, kako sta s prijateljem, sicer znanim slovenskim igralcem, nastopala v knjižnici Moste - Polje, kjer sta imela enega samega poslušalca in da bi jih imela gotovo več, če bi nastopila na zaprtem oddelku v tem istem Polju. S tem me popolnoma kupi. Seveda prijatelj pobere stavo. Prepričana sva, da napredujeva, saj naju je nazadnje, v Celju, poslušalo več kot deset ljudi. O tem sva potem govorila, ko sva na tej isti postaji, v Zagorju, stala celo uro. Tokrat se zdi, da drviva, kot da bi se bližala Tokiu. In kdo bi vedel, morda bo to naslednja postaja najine pesniške turneje. Če seveda, če seveda, ne bova končala …
