* * *
Sedim v čakalnici, sam sred ljudi, ostali gledajo v svoje pametne telefone; jaz pa poslušam Primožev hrapavi glas, ki se izgublja nekje tam zunaj med krošnjami listavcev, ki se bohotijo na dvorišču in nas branijo pred nadležnimi žarki.
Kdo si še upa zares spopasti z lastnimi mislimi? Pesniki, filozofi, znanstveniki, vsemogoči intelektualci z dvomi … kmalu se ne bo treba nikomur več; vsi gledajo v svoje pametne telefone; mladi iščejo srečo, stari zgolj čakajo … najbrž na konec … mladi še ne vedo, da je življenje eno samo veliko čakanje, starim je to že jasno, čeprav se jim še vedno zdi, da imajo še nekaj časa … sedim v čakalnici in pišem, ker nočem biti sam z mislimi; ne bom potegnil pametnega telefona in se ubil do naslednjega jutra; pišem, v očeh pa depresija, Primož. Sam nisem znal nikoli postaviti jasne meje med depresijo in melanholijo, slednjo sem imel od nekdaj za prijateljico, partnerico, ki je nemalokrat vodila mojo pisateljsko roko, mi delala družbo v hodnikih muzeja, kjer se je izgubljala v neskončnem čakanju na obiskovalce.
Nihče več ne gleda gor, v oči neba, le še dol, dol … tako kot mladoletna kolesarka telečjega pogleda v podhodu pred parkom Tivoli, ki se je zaletela v triletnega otroka na poganjalcu, ker je gledala v svoj pametni telefon, namesto da bi gledala naprej; otroka je rešila čelada, nje ne more rešiti nihče več, ker je že preveč pametna. Toliko gledanja v pametni telefon najbrž privede do nekakšnega razsvetljenja, trenutnega sicer, a vseeno razsvetljenja.
V ordinacijo vstopi profesor pred penzijo, oblečen v svetlomodro obleko, sicer brez kravate, a s sveže zlikano srajco; kljub temu da je zunaj skoraj trideset; sleče suknjič in iz notranjega žepa potegne pametnega, tako, za vsak slučaj, nikoli ne veš, kdaj boš zamudil kaj novega … gleda in vidi, da ne bo ničesar zamudil, a vseeno ne neha gledati … to je ta odvisnost, iz katere se ne bomo mogli izmazati, pa če smo še tako pametni, ker ni človeka na tem svetu, ki ne bi hotel biti še bolj pameten. In tu je ta zajeb.
Če pišeš v čakalnici, gledaš dol. Pisanje na recept, vsak dan nekaj, pomembno je napisati, ne zmagati; vsak dan nekaj, brez obveze, samo da ohranjaš pisateljsko kondicijo, ki jo je vse težje obnavljati … sam z mislimi, sam sred ljudi … razmišljam, da bi vendarle končal … mogoče je čas, da tudi sam potegnem pištolo, ups, ja, pametni telefon, seveda; morda me reši teh misli, ali pa me ubije … umor ali samomor, kje je razlika … čeprav gre morda bolj za samomor, takšen na obroke, s katerimi plačujemo svoje telefone in kredite, ki nas bodo preživeli … ne vem, pogledal bom na net, morda na njem srečam še koga, ki podobno čuti ali misli … ampak kaj me zadržuje … sam z mislimi, sam sred ljudi … Dylan pravi, da takšnih verzov ne moreš ponoviti, ker pridejo samo enkrat iz nekega impulza … v bistvu ne moreš podoživeti občutka, ki te je vodil do njih, zato jih ne moreš ponoviti … ampak vem, da Dylanova besedila, poezija, ne bi bila, kar so, brez njegovega glasu, tako kot Nieti ne bi bili, kar so, brez Habičevega glasu, tako tudi Nirvana ne bi bila nič brez Kurta in še mnogo je takšnih primerov … Dylan je vsaj tako pameten, da tega ne dela več: išče tisti občutek namreč, ki ga je vodil do njegovih najboljših verzov … dobro ve, da ga to ne bo pripeljalo nikamor, zato se ukvarja z drugimi rečmi … kako bi lahko podoživel občutke, ki jih je imel, ko je napisal A hard rain's a gonna fall … zato pa smo zdaj tukaj drugi, ki imamo danes te občutke, ko zaslišimo to njegovo pesem … občutek, da bo padel dež, težek dež, ki že po malem pada … in smo tudi zato sami s svojimi mislimi, sredi ljudi, nekje gor, na netu … zato je pisanje bolj kot kadarkoli prej terapija, tako kot tudi branje poezije … in zato se ga moramo lotiti, preden potegnemo pametnega …
* * *
Še dobro, da tudi zdravniki zamujajo, tako kot naši vlaki; še dobro, da te pustijo čakati, ker potem imaš čas pisati. Kot nalašč sem pozabil vzeti knjigo, zato mi ni ostalo drugega, kot da pišem svojo. Hvala zdravnici, ki mi je že s tem, da me je pozabila v čakalnici, pomagala. Vstal bom in odšel iz čakalnice. Bolan sem, odvisen od pametnega telefona. Bolje to kot od iger na srečo ali športnih stav, se tolažim.
To je moja diagnoza.
Ne vem, kako dolgo imam že pametni telefon, pa se ni nič spremenilo; zdi se mi, da nisem nič bolj pameten. Edino pametno je, da pišem, čeprav pisma in pesmi, ki jih le malokdo bere. Ker so že vsi pametni. Ampak zakaj se potem zaletavajo drugi v druge? Tega ne zna nihče razložiti.
Naročen sem bil ob 9.40, zdaj je 10.18, mene pa še niso poklicali. Očitno se jim zdi, da se bom pozdravil kar tule, v čakalnici; oni že vedo in kdo sem jaz, da jim bom pametoval, pa še brez pametnega telefona. Profesor na moji levi se nervozno preseda, kot bi želel odložiti orožje, pa ne more … poznam ta občutek, še iz muzeja … vsi so se hoteli dotakniti pištole Marine Abramović, ne zato, ker je bila njen pripomoček, ampak zato, ker je bila pištola … profesor, kot bi me slišal, končno odloži telefon … tekma s časom se nadaljuje, ura je 10.25 … me bodo prej poklicali, ali pa bom potegnil telefon … to je ta terapija na daljavo … najprej se moraš osvoboditi vseh strahov, pravijo novodobni preroki … vseh? Kako vseh, če pa je že eden preveč … sestra odpre vrata ob 10.28, samo pokuka, kot bi se želela prepričati, ali še pišem, in zapre … ne protestiram …
Iz Dnevnika čuvaja