Ko sem pred kratkim odvil posebno, ob jubileju izdano razširjeno različico albuma Lament skupine Ultravox, sem se počutil kot takrat, ko sem iz kupa povečini »sumljivih« kaset v košari v prvem nadstropju škofjeloške Name presenečeno izbrskal kaseto s tem naslovom. Črna naslovnica s črnimi napisi – kjer si z ostrim pogledom moral dobesedno razvozlati ime izvajalca in naslov – je takoj dala slutiti, da je album navdahnjen in prepojen z mračnim razpoloženjem. Celo »živahna« uspešnica Dancing with Tears in My Eyes je v svojem pripovednem bistvu nosila zlovešče podtone. Nič na albumu ni namigovalo ali izvabljalo veselih plesnih korakov dance popa osemdesetih, s katerim so pri preteklih projektih resda z dovolj mehanične odtujenosti koketirali tudi Ultravox. Lament je nedvomno eden najbolj hladnih osebnoizpovednih spomenikov synthpopa, ki se sočasno posluša tudi kot resno svarilo pred morebitno nuklearno apokalipso.

Popolna umetniška osamosvojitev

Ko se danes ozremo v začetek osemdesetih, je bolj ko ne jasno, da je celotno post-novovalovsko obdobje, v katerem se je eksperimentiralo s tako imenovano plesno glasbo za razmišljujoče ljudi, potrajalo zelo kratko, morda samo do konca leta 1983. Vsi poskusi so kmalu »popustili« pod bremenom zahtev tržišča in se preoblikovali v še eno plehko sintetično formulo, do vrha in čez prenasičeno s pop klišeji. Z vsemi temi modeli so se člani skupine Ultravox srečevali po izredno uspešni svetovni turneji Monument (1982–1983), ki je pospremila album Quartet. Prav z njim je prišlo do razhajanj v smeri oziroma odnosu skupina – producent, saj so si bili Warren Cann, Billy Currie, Chris Cross in Midge Ure enotni, da peti »beatle« George Martin ni najbolje razumel njihovega programskega koncepta. Legendarni producent se je namreč bolj kot s karakterjem glasbe (in s tem skupine) ukvarjal z vprašanjem, kaj je v tem trenutku najbolj moderno, in s tem vplival na večslojno spontanost, ki je krasila tako opevan prvenec v tej postavi Vienna (1980).

Ultravox namreč ni želela postati še ena v nizu naivnih pop skupin, ki bi za vsako ceno igrala na karto kopičenja elektronskih efektov brez ustvarjalnega ozadja. Tudi zato so člani skupine v obdobju, ko so sintetizatorji postali celo neke vrste statusni simbol, še vedno prisegali na (so)uporabo klasičnih inštrumentov in plemenskega ritma. Zaključni kadri skladbe The Voice s prej omenjene koncertne turneje – zabeležene tudi kot del soundtracka prej omenjenega video albuma – kjer »fizična« poliritmija prevzame narativni epilog, so namigovali, da bodo naslednji koraki skupine Ultravox v svojem pravem bistvu zelo osebni in brez kakršnegakoli kvaziintelektualnega izhodišča. V ta namen sta Midge Ure in Billy Curie, vsak v svoji kleti, sestavila studio, da bi bili člani skupine čim manj odvisni od zunanjih dejavnikov. Vnaprej so se odločili, da tokrat nikogar ne bodo spustili zraven, da bo prav vse, od osnutkov do izvedbe, na naslednjem albumu nosilo podpis članov skupine Ultravox.

Na(j)prej v preteklost

Prvi osnutki albuma so nastali med potovanjem po severnih predelih Škotske, predvsem po tamkaj razpršenem arhipelagu otokov. Midge Ure in Chris Cross sta se po naporni turneji z avtom odpravila v geografske širine, kjer je preteklost še vedno živa, kjer človek s svojimi brezvestnimi posegi pokrajine še ni odločilno preoblikoval. Prevzeta z vonjem po izročilu in čarobnostjo pokrajine sta večkrat stopila iz avta ter se peš odpravila po divjini. Na enem od teh brezciljnih pešačenj sta se na otoku Lewis znašla pred – v kamniti krog oblikovanimi – pokončno stoječimi kamni Clachan Chalanais iz obdobja neolitika. Nihče ne ve, kdo in zakaj jih je pred več kot 5000 leti tam postavil in kakšen je bil njihov namen, vse so samo ugibanja in namigovanja. Ne glede na čas in spremembe je prstan kamnov nadživel številne okoliške civilizacije in bo na tem mestu stal še dolgo potem, ko nas več ne bo. Skrivnostnost, vklesana v te kamnite monolite, ju je tako navdihnila, da sta praktično na kraju samem zasnovala osnutek albuma s preprostim dvozložnim naslovom Lament, na eni strani kot žalostinko za preteklimi časi in na drugi kot žalostinko ob vsem, kar se dogaja okoli nas. Man of Two Worlds (Človek dveh svetov) je pesem, ki ponazarja soočenje dveh kultur, dveh časovnih dimenzij, in v njej skupina predstavlja sodobno Veliko Britanijo, gostujoča pevka Mae McKenna pa njeno keltsko preteklost. Čeprav ne razumemo njenih besed, lahko začutimo njihov izvor in čarobnost izročila, povezanega z uganko iz preteklosti, šepetajočo o načinu življenja, ki s(m)o se mu odrekli. O tem po svoje pričata tudi video spota za skladbi Lament in One Small Day, prepolna folklornih vtisov, posnetih v razvejenem arhipelagu stoječih kamnov Clachan Chalanais in okoliških vaseh. V naslednjih ponatisih albuma se je fotografija prstana kamnov iz notranjega ovitka preselila na naslovnico, kjer je »prekrila« spisek pesmi.

Eleganten temačen minimalizem

Prispodoba arhipelaga v fazi nastajanja albuma Lament ni naključna. Člani skupine so se na vajah povsem prepustili vtisom iz Škotskega višavja in trenutnemu navdihu in ko so začutili, da jim je uspelo oblikovati zanimivo sekvenco melodije, zvočnega efekta ali ritma, so to posneli na trak, osnutek nastanka pa zabeležili na listek papirja. Na koncu so iz zbranih listkov po občutku zgradili pesmi, s čimer so elementarni/lamentarni zvok albuma obogatili s številnimi spremembami. Posledično je Lament celovit, dobro osmišljen in še bolje realiziran projekt, pri katerem so sintesajzerji v luči žanra synthpopa uporabljeni na prefinjen, nevsiljiv način. V obdobju, ko je večina glasbenikov neokusno zlorabljala uporabo klaviatur, brez kakršnegakoli občutka za pesem, je Ultravox z umirjeno in okleščeno tonaliteto spomnil na njihovo pravo funkcionalnost v funkciji pesmi kot take. Na ta način so člani oblikovali diskreten, eleganten minimalizem in še enkrat poudarili, da logika skupine ni usmerjena k uspešnemu nizanju malih plošč, temveč k zaključeni albumski izkušnji. Čvrsta in poudarjena akustična ter elektronska ritem sekcija je zavestno izbrana kot klasična rockovska osnova, na katero so spretno nanesene sintetizirane melodične plasti in kitarske instrumentalne intervencije, vključno s klasičnim klavirjem in gostujočim godalnim kvartetom (Heart of the Country). Če tej enačbi prištejemo še razpoloženje – tako intimno kot zunanje – je temačnemu karakterju albuma težko ubežati. Lament je glasba neugodja, ki ji je bilo v Orwellovem letu še toliko težje obrniti hrbet.

Vabilo na ples s solzami v očeh

Ob izidu aprila 1984 se je zapis na albumu Lament namreč poslušal kot resno opozorilo, na katerem so se boleči osebni porazi (One Small Day) prepletali z vtisi mračne prihodnosti zavoljo negotove družbenopolitične situacije v svetu. Na rahlo odsoten način in brez nepotrebne patetične navlake je opozarjal na lepoto življenja in umetnost možnega sobivanja v svetu, s katerim svetovni voditelji z razkazovanjem mišic malomarno ravnajo. Obenem glasbeno razkošen in tematsko pust je deloval kot epitaf negotovemu času okoli nas. Skupina Ultravox se je odpravila na iskanje Kubrickovega monolita, ki bi nagovoril življenje, vendar so se na tej poti soočali s samimi porazi. Obrat je bil zato pričakovan. Čas, v katerem živimo, je prepoln strahov, zato se moramo vrniti v preteklost (A Friend I Call Desire), da bi v njej poiskali moč za naslednje korake. Z verzom, enovrstičnim refrenom: »V tišini, v žalosti se povrnejo nežni vzdihi žalovanja,« so ozvočili občutke ali trenutke, ki se v človeku zbudijo ob soočenju s samim seboj in svojimi spomini. Kot tudi s ponovno odprtim vprašanjem, od kod je prišel in kam potuje. Strah je sestavni del vsakdana, ki se ga ne more otresti (White China, When the Time Comes). Ganljiva iskrenost vsakega napeva, kjer Midgeev vokal občasno deluje celo naracijsko prozno, odmeva kot nagovor pisatelja Nevila Shuta, katerega apokaliptični roman On the Beach je služil kot predloga epski uspešnici Dancing with Tears in My Eyes (v Veliki Britaniji se je povzpela do tretjega mesta na lestvici malih plošč).

Spričo vsega, kar se v zadnjem obdobju dogaja okoli nas, poslušalec pravzaprav nima občutka, da je od izida prvotnega albuma do izida njegove razširjene reizdaje (2LP ali 5LP in 7CD/DVD) minilo celih 40 let. Ponavljajoče se zanimanje novonastalih skupin za zvočne rešitve iz sklopa synthpopa osemdesetih pri tem ne igra nobene vloge. Ponovna aktualnost seveda nikdar ni bila na spisku želja članov skupine Ultravox, nanjo pa tudi niso imeli vpliva. Kar so lahko spoznali, je bilo, da njihovih opozoril leta 1984 nihče ni vzel resno, da se človeška rasa kljub pospešenemu napredku iz preteklih groženj ni ničesar naučila. Na simbolični ravni so se tega zavedali že na naslednjem albumu U-Vox (1986) s protivojno pesmijo in video spotom zanjo All Fall Down. Lament se je z zlato naklado (100.000 primerkov) sredi leta 1984 povzpel na osmo mesto najbolje prodajanih plošč v Veliki Britaniji.