To je Zlatni rât, Zlati rt, ena najlepših plaž na svetu, ki leži pod Vidovo goro na južni obali otoka Brač. Zlati rt ni samo zaščitni znak Brača in bližnjega Bola, ta geomorfološki čudež je njegov vitalni organ: ves smisel današnjega Bola, ene od najbolj priljubljenih hrvaških turističnih destinacij, je v tej veličastni plaži. Zaradi nje se prihaja sem, okrog nje so nastali hoteli, restavracije, klubi, bari, miti in legende, okrog Zlatega rta so zgradili celotno turistično strategijo, infrastrukturo, konjunkturo in sploh celotno gospodarstvo tega malega mista, ki je eno najuspešnejših turističnih gospodarstev v državi.
Brez Zlatega rta bi bil Bol samo še eno dalmatinsko malo misto brez najlepše plaže na Mediteranu, kakršnih je samo na Braču še dvajset. V poletnih posebnih izdajah »neznana Hrvaška« bi se o njem govorilo kot o »dobro skriti skrivnosti Brača«, izzivu za pustolovce in izbirčne poznavalce, ki tam lahko pokušajo odlično črno vino in v njihovem dominikanskem samostanu, to ve malo kdo, vidijo originalno oltarno sliko velikega beneškega slikarja Jacopa Tintoretta. Takšen bi bil Bol brez Zlatega rta. Če bi seveda sploh bil. Umeščen na pusti južni obali Brača, Bogu in Supetru za hrbtom – prometno slabo povezan kraj, daleč stran od civilizacije, brez redne ladijske in katamaranske povezave, do katerega vodijo samo nevarne in strme cestne vijuge – bi se majhni Bol doslej že davno izselil v Amerike in Avstralije, sto preživelih starih prebivalcev Bola pa bi se novinarjem, ki bi zašli sem, pritoževalo, da so nanje pozabili tako sorodniki kot država.
Še pred šestdesetimi leti se je sicer Bol takole preživljal s samim veličastnim Zlatim rtom na svojem sončnem zahodu: po belem prodnatem rtu so se takrat namesto turistov in kopalcev motali ogoreli kmetje in ribiči, namesto borovega gozdička pa so se na njem razprostirali figova drevesa in vinogradi slavnega bolskega plavca. Potem so čudoviti rt odkrili turisti, iznajdljivi otočani so Zlati rt prepoznali kot Rt dobrega upanja in pred šestdesetimi leti so njihovo malo misto prvič uradno razglasili za »šampiona turizma«, najboljši turistični kraj na Jadranu, in od takrat so osvojili več naslovov kot Dinamo. Končno se je v dobi interneta Zlati rt uvrstil na vse sezonske lestvice desetih ali petdesetih najlepših plaž na svetu, tako da se je majhni Bol vpisal tudi na google earth.
Zato ni nič čudnega, da je v Bolu zavladala panika, ko se je slavnemu Zlatemu rtu pred kratkim dramatično spremenil njegov svetovni prepoznan videz. Res je, da se je to dogajalo tudi že prej, njegov vrh je pogosto spreminjal obliko, plesal je po morskih tokovih, valovih in vetrovih, pod tramontano je bil včasih upognjen proti vzhodu, pod jugom proti zahodu, včasih pa, ko je bil prav razpoložen za igro, je naredil pirueto in na vrhu ob čudenju turistov in veselju njihovih otrok oblikoval majhen morski bazen kot šivankino uho. To zdaj pa je nekaj povsem drugega: njegov nekoč plesoči vrh je otopel in se skrajšal za dobrih petindvajset metrov, morje je z zahodne strani požrlo deset metrov plaže in prišlo do borovega gozdička, nekoč pravilna zeleno-bela konica, zapičena v morje, pa je videti kot ena od neštetih umetnih, divjih in brez načrtov nasutih jadranskih plaž. Bolski Rt dobrega upanja je postal Rt zle slutnje.
Strokovnjaki dajejo na izbiro razlage: za nekatere so krive gradnje okrog Zlatega rta, ki so ustavile naravno erozijo sten z Vidove gore in obnavljanje plaže z naravnim materialom, za druge je kriv turizem, sidranje ladij in gost pomorski promet ob Zlatem rtu, za tretje pa podnebne spremembe, ki so začele motiti vse naravne dejavnike, ki so sploh oblikovali ta naravni pojav. Vsem je seveda skupen človeški dejavnik.
Obstajajo tudi četrti, ki trdijo, da je za deformacijo Zlatega rta odgovorna narava, prav tista, ki ga je tudi oblikovala. Ne bi bilo sicer prvič, že pred tem so bila takšna čudesa, pa jih ni več, kot je slaven Darwinov lok na Galapaških otokih, ki se je pred tremi leti podrl zaradi erozije, ali pa znamenita, prekrasna srebrna plaža Dooagh na irskem otoku Achil, ki je leta 1984 v močnem zimskem viharju čez noč izginila brez sledu in se po neki veliki plimi pred sedmimi leti spet nenadoma pojavila. Potem pa samo dve leti pozneje znova izginila v nevihti.
Brez kakršnega koli namena, da bi človeškemu rodu odvzel breme krivde, sem pristaš te različice. Ne kot maščevanje narave za vse, kar ji naredimo – za to ima orkane, cunamije, poplave in druga, veliko boljša in učinkovitejša orodja – ampak kot opomnik turistični ekonomiji, da je v celoti odvisna samo od geomorfoloških čudes: opomin ljudem, ki so nekoč znali loviti ribe, sušiti fige in delati vino, danes pa znajo le zaračunati za neko naključno kaprico nepredvidljive narave, ki je ravno ob njihovih hišah s kamenjem s planine nasula najlepšo plažo na svetu.
