Tretje vojno poletje. Ko so takrat iz Evrope začele prihajati prve novice o pouličnih bojih v velikih mestih, smo mislili, da nikoli ne bodo prišli do nas. London, Berlin, Pariz, Amsterdam, Praga so padli čez noč. Pa Madrid in Barcelona. Šele ko je postalo jasno, da pada tudi Italija, so se bedaki v Zagrebu spomnili, da bi svetovna vojna lahko prišla tudi do nas, in so okrepili obrambo na severozahodni meji.

Mobilizirali so me v prvem valu. V roke ti potisnejo masko z dihalko, plavutke, puško za paintball in vodno pištolo ter te po treh dneh urjenja v bazenu razglasijo za diverzanta in pošljejo na severno fronto. V prvi akciji, v napadu na sovražnikovo ladjevje pri Lošinju, smo ostali brez treh ljudi. Devet fantov smo izgubili že na urjenju. Izkazalo se je, da ne znajo plavati. Krasni mladeniči.

To poletje smo sovražnika čakali na severu Jadrana in v notranjosti Istre, on pa je podlo udaril od zadaj. To je bil velik šok. Prvi je padel Dubrovnik. Strašni prizori. Kot v filmih Lordana Zafranovića so se Nemci in Italijani šopirili po Stradunu, stregli so jim domači izdajalci, domača dekleta pa so jim gola skakala v naročje. Potem sta padla Pelješac in Makarska, zatem pa so kot domine začeli padati dalmatinski otoki, drug za drugim so padli Korčula, Vis, Hvar in Brač, Split pa se je znašel v obroču. Bilo je srhljivo. Sovražniki so padali kot snopi, vse to poletje so po Rivi in mestnih ulicah pobirali njihova napihnjena trupla brez življenja, oni pa so še naprej prodirali kot drogirani, kot da bi bili na amfetaminih, zombiji s praznim pogledom. Pol fantov iz moje enote se je tako neke noči zbralo in odpeljalo na južno fronto, mi pa smo ostali zgoraj, na severnem Jadranu. Pozneje smo slišali, da niso prišli dlje od Crikvenice.

Tretje vojno poletje, glejte, je bilo, bleščečo belo tišino so prekinjali samo daljni zvoki sovražnih ladij na morju, ko sem se nenadoma zdrznil zaradi glasov za hrbtom. To so bili fantje iz sedme čete, Stipe je šel prvi, za njim pa se je vlekla kolona petdesetih ujetnikov.

– Turisti? – sem vprašal.

– Turisti – je rekel Stipe. – Slovenci.

Slovenci. Medtem ko so slovenski turisti to poletje navalili na Istro, Kvarner in dalmatinske otoke sredi morja, je bila nezaščitena Slovenija tudi sama lahek plen za avstrijske, nemške in italijanske turiste. Odrezani tako globoko na hrvaškem ozemlju so bili lahek plen za našo partizansko gverilo. Z lahkoto smo jih lovili na odprtem morju ali po hribih. Ko so čakali na okrepitve, jih je sonce opeklo, bili so dehidrirani in dezorientirani, tako da so se sami predajali. In govorili: Mi nismo turisti!

Vedno enako. Jokali so in tarnali, da niso turisti, ampak navadni ljudje, delavci in uslužbenci, da so jih mobilizirali, nekega dne so dobili poziv agencije, pobrali so jih z Nomagom in poslali na Hrvaško, dva tedna celega penziona za devetsto devetindevetdeset evrov na dvanajst obrokov, niso imeli pojma niti, kam gredo, samo izkrcali so jih iz avtobusa in pustili na soncu. Seveda niso turisti. Nihče od njih ni turist. Dovolj sem se že naposlušal takšnih zgodbic.

– Kaj naj naredimo z njimi? – je vprašal Stipe.

– Dobro veš, kaj – sem rekel.

– Ne! – je kriknil nekdo iz kolone. – Ne v Makarsko!

Nismo imeli druge izbire. Zajetim turistom smo pobrali tisto, kar smo potrebovali, denar, zdravila, hrano, pijačo, morske rekvizite, potapljaške obleke, podvodne puške, jadralne deske, napihljive blazine in preostalo opremo, ter jih v transportih pošiljali v osvobojene apartmaje na Makarski rivieri. Združeni narodi in mednarodni Rdeči križ so pisali protestne note, a nismo imeli druge izbire. Turistom v teh taboriščih sploh ni bilo tako slabo, kot so pisali tuji časopisi. Pravzaprav jim je bilo boljše kot nam.

– Ampak mi nismo turisti, mi smo begunci! – je potem iz skupine stopil neki precej močan in velik Slovenec. – Raje nas ubijte.

– Ervin? – sem rekel.

Takoj sem ga prepoznal. Moj stari tovariš Ervin, še bolj je bil presenečen kot jaz. Mislil sem, da je s Kompasom na afriški fronti, v Egiptu. Od kod on zdaj tukaj?

– Boris, ne razumeš, ti ljudje so res begunci – je rekel. – Vsega je konec, Ljubljana je padla, sam sem dobil nalogo, da te civiliste pripeljem na varno.

– Ljubljana je padla? – sem bil šokiran.

Ljubljana je bila naše zadnje upanje, zadnja trdnjava pred turističnimi hordami s severa. Zdaj jim nič več ni stalo na poti. Nismo imeli več možnosti. Vsega je bilo konec.

– Torej, greš z nami? – je predlagal Ervin. – Kam? – Tja, kjer ni turistov.

– Takšen kraj ne obstaja – sem rekel. – To je pravljica.

– O ja, obstaja – se je nasmehnil Ervin. – Svobodna Palestina ni pravljica.