"Čim prej moramo končati pogajanja in izkoristiti vse, kar nam članstvo ponuja. Srbiji ponujamo realne možnosti za investicije in kolikor je mogoče dobro življenje naših družin," je v Vojvodini razlagal srbski kmetijski minister in poskušal ignorirati manjši naliv, ki je motil njegov govor. "Pred nami so veliki dnevi, 6. maja nas na volitvah čaka pomembna odločitev," je rekel, medtem ko sta člana podmladka nad njegovo glavo pridno vihtela obilni zastavi vladajoče stranke.

Dve uri kasneje je v bližnji mestni športni dvorani Pinki predsednik Demokratske stranke Srbije Vojislav Koštunica po zgledu Reagana kakšnih tisoč ljudi spodbudil, naj se zamislijo, ali živijo bolje kot pred štirimi leti. "Koliko je vreden dinar? Kakšen je javni dolg? Kakšna je brezposelnost? EU ni rešitev, to ni pot, to je brezpotje," je rekel nekdanji srbski premier in požel gromek aplavz dveh tisočev dlani v polni mestni dvorani.

Demokratska stranka in Demokratska stranka Srbije imata na moč podobni imeni. In, kot je v takšnih primerih pravzaprav pogosto, zelo različno politično orientacijo. Nagovarjata vsaka zelo različen del volilnega telesa. Toda vsaj v eni točki njuni volilci in volilci drugih strank letos predstavljajo enotno fronto. Najsi gre za pristaše populistične Srbske napredne stranke glavnega Tadićevega konkurenta za zmago Tomislava Nikolića, za zagovornike nekdaj Miloševićevih socialistov, celo za velik delež volilcev Šešljevih radikalcev ali kakšne druge od več desetih strank, velika večina od politikov pričakuje odgovor na isto vprašanje. Ne na vprašanje Kosova, na rob politične debate odrinjenega Haaga in ne neposredno Evropske unije. Pred đurđevdanom, ko bodo v Srbiji potekale predsedniške, parlamentarne, lokalne in pokrajinske volitve, želijo tokrat večinsko precej manj obremenjeni z ideološko nabitimi temami slišati, kako se bo zmanjšala brezposelnost, v kateri se je znašla četrtina aktivnega prebivalstva, kako bo kdo zagotovil plače, kako bo poskrbel za socialno varnost in od kod pripeljal tuje investicije. Vsaj glede prevladujočih tem v predvolilni razpravi so Srbi ta čas že uspešno vstopili v Evropo.

"Odpravljanje brezposelnosti in ustvarjanje delovnih mest za mlade je najpomembnejše. Izredno težko je najti zaposlitev, saj je na cesti množica akademsko izobraženih ljudi. Evropska unija je za nas še vedno abstrakten pojem, ker asociacija nanjo predstavlja le denar, ki bi moral sem priti iz Bruslja, ne vemo pa ničesar o konkretnih prednostih, ciljih, nalogah, ki jih prinaša. Kosovo sploh ni več aktualno. Ljudje imajo osebne probleme, manj jih brigajo državni interesi. Od volitev in nove oblasti pričakujem predvsem naložbe in zagotovilo, da bomo v Sremski Mitrovici imeli delo," je rekla Maja Stević, ki je od daleč opazovala shod levosredinske Demokratske stranke. "Zaposlovanje," je na vprašanje, kaj je zanj poglavitna tema pred volitvami, rekel Duško Stojkovič iz Mačve, ki je pred športno dvorano čakal Koštunico. "Star sem šestdeset let, brez dela, ga pa čakam, da bi se lahko upokojil. Še večji je problem za mlade. Kolikor hočete jih poznam s končanimi fakultetami, ki postopajo doma, namesto da bi lahko poprijeli za kakšno delo."

Med Rusijo in Evropsko unijo

Javnomnenjske raziskave kažejo, kako zelo velik problem je za ljudi gospodarstvo. Po nedavno objavljenih podatkih podjetja ICP je 63,5 odstotka vprašanih dejalo, da bi morala biti glavna tema volitev brezposelnost, 24,4 odstotka pa jih je menilo, da bi morali v prvi vrsti govoriti o nizkem standardu. Kosovo je dobilo 8,3 odstotka, EU 6,8 (mogoč je bil več kot en odgovor). V anketi agencije Faktor plus je 91 odstotkov vprašanih dejalo, da pred volitvami v ospredje postavljajo vprašanje plač, 90 odstotkov jih med osrednje teme uvršča socialno pravičnost in mir ter boj proti korupciji.

Takšno mnenje ima močno zaledje v gospodarskih kazalcih. Vse od razpada skupne države gospodarski položaj v Srbiji ni bil razlog za pretiran optimizem, celo v najboljšem letu 2008 ne. Potem pa je prišla še svetovna gospodarska kriza, ki je Srbijo udarila še bolj kot druge države. Brezposelnost je do letošnje pomladi narasla na skoraj 24 odstotkov ali skoraj deset odstotkov več kot pred krizo. Brez dela je ostalo dodatnega pol milijona ljudi, po napovedih bo slika do konca leta še bolj črna. Socialni razkol se veča. "Globalna kriza je prizadela vse države na planetu. A v Srbiji, ki je imela že prej šibko ekonomijo, so se težave še potencirale. Njeni strukturni problemi so globlji, že dolgo časa imamo slabo ekonomijo in niti nismo vstopili v resen kapitalizem. Privatizacija ni končana, obenem pa se do države gojijo pretirana pričakovanja, da bo rešila vse težave. To miselnost so gojili v realsocializmu in samoupravljanju, potem pa dvanajst let nihče ni resno zavihal rokavov, da bi to spremenil," pravi Đorđe Vuković, programski direktor nevladnega Centra za svobodne volitve in demokracijo (CESID).

To seveda ne pomeni, da so ostale teme povsem odmaknjene. Zlasti o Evropski uniji je veliko govora. Z njo se utemeljuje gospodarski napredek in posredno izboljševanje kakovosti življenja. "Evropska unija za večino Srbov predstavlja koncept moderne države. Ne gre za to, da vstopamo v neko naddržavo. Gre za prepričanje, da so države v Evropski uniji rešile vrsto vprašanj, denimo v javnih financah, socialnih prispevkih, tudi v sodstvu... Mi jih nismo," pravi Vuković. Evropsko unijo med večjimi političnimi bloki najbolj glasno zagovarja Tadić, po sili razmer Bruslju zadržano prikimava tudi Nikolić. Desne in desnosredinske stranke, kot sta Šešljeva in Kostuničeva, so protiutež Evropski uniji našle v Rusiji, konkretno v spodbujanju gospodarstva preko dostopa do ruskega tržišča. Izpostavljajo argument, da je treba izkoristiti prostotrgovinski sporazum, ki ga ima država kot ena redkih sklenjenega z Rusijo in odpravlja carine za 95 odstotkov srbskih izdelkov. Vstop v EU bi zahteval njegovo ukinitev, podobno kot je z vstopanjem Slovenije prenehal veljati prostotrgovinski sporazum s Hrvaško.

"Sporazum z Rusijo mora ostati. Je skoraj naša edina izvozna priložnost, saj smo tudi eni redkih, ki ga imamo. Slovenska podjetja prihajajo k nam, da lahko izvažajo v Rusijo brez carin. Nemci so Hemofarm kupili le zato, da lahko izvažajo v Rusijo. Celotna naša proizvodnja jabolk ne zadošča niti za moskovski trg. Gre za milijarde dolarjev, ki bi jih z odpravo sporazuma izgubili," pravi Dejan Mirović iz Srbske radikalne stranke.

Volilci, četudi naklonjeni Evropski uniji, do tradicionalne zaveznice Rusije niso ravnodušni. "Res je, da brez Evropske unije ne bomo izvažali in ne bomo konkurenčni, z vstopom pa bi se nam ponudile nekatere priložnosti. Vseeno pa se čudim, da ne izkoristimo tega, da imamo odprto rusko tržišče. Ne vem, zakaj, saj je Rusija skoraj pol sveta. Morda nismo dovolj organizirani," je rekla Zlata Đukić, diplomirana ekonomistka, ki dela v javnem sektorju. "Mislim, da ne bi smeli prodati duše zaradi nekakšnega morebitnega napredka. Zato mi je nekako bliže politika, da stojimo nekje na sredi in imamo svojo neodvisnost. Nam starejšim je to nekako bliže, saj smo, hoteli ali ne, živeli v neuvrščenosti, ki jo imamo še v srcu in predstavlja za nas najboljšo politiko, saj se nahajamo na interesni meji. Ni mi všeč, da prodajamo dušo hudiču za neko morebitno boljšo prihodnost, ki je ne vidim," je razmišljal volilec Dragan Kovačević. S prodajanjem duše hudiču je mislil na Evropsko unijo. "V Nemčiji sem živel 24 let in poznam dobre in slabe strani. In sem skeptičen. Po mojem se bodo razdelili tudi oni, na močnejše vodilne države in na države drugega, tretjega razreda. Mi v prvem gotovo ne bomo. Zdaj smo dobili status kandidatke. To v resnici ne pomeni nič. Dušo moramo torej prodati do konca, kje je potem šele vstop! Poglejte, koliko časa čakajo Turki in kaj vse so zahtevali od njih. Pa jim gre dobro, in to ne zaradi Evropske unije, ampak ker so samostojno vzpostavili ekonomske odnose v Sredozemlju. So organizirani, in to potrebujemo tudi sami. Potem nas bodo še prosili, naj vstopimo. Brez pogojev."

O Kosovu se v Beogradu več ne odloča

Z gospodarskimi vprašanji je povezana tudi korupcija, ki se je po pomembnosti znašla visoko na tretjem mestu. V času, ko se v Srbiji glasno razpravlja o spornih privatizacijskih poslih in se napovedujejo številne revizije postopkov, stranke pa se v predvolilnem boju obmetavajo z obtožbami, katera je (bolj) grešila, je to tudi razumljivo. Po lanskem poročilu Transparency International je Srbija po korupciji na 86. mestu med 182 državami (višje mesto pomeni manj korupcije). Glede na leto poprej jih je izgubila petnajst. "Najpomembnejša stvar je razbiti korupcijo. Vse drugo je manj pomembno. Ko bo nekomu, komurkoli, to uspelo, bo Srbija boljša," je rekel Miroslav Jovanović. "To je tisto, kar to državo razjeda že dolgo vrsto let. Iz tega izhaja tudi visoka brezposelnost. Dobro izobraženi so brez dela prav zato, ker ni zdrave konkurence za delo, da bi pravi ljudje prišli na prava mesta, ampak tja prihajajo drugi po čudnih poteh. To je slabo tako za ekonomijo kot za družbo. EU postavlja svoje standarde in vsak zakon, ki ga zahteva, je našel prostor na papirju in v institucijah. Vprašanje pa je, ali se takšen zakon izvaja in spoštuje. To je pri nas težava, ki jo moramo navzlic Evropi rešiti sami. So evropske države, ki so zakone zares uresničile in spoštovale, na drugi strani pa imamo evropske države tipa Bolgarija in Romunija, ki jim to preprosto ne uspeva, čeprav so članice," je dejal.

In če so leta 2008 volitve potekale pred napovedano kosovsko neodvisnostjo, je danes zelo težko najti volilca, ki bi to vprašanje postavil na prvo mesto. "Ljudje so ugotovili, da nosilci odločitev niso v Beogradu. Ekonomijo lahko rešujemo. Vprašanje Kosova zares nima nobenega smisla, ker ga mi ne moremo rešiti, prav tako ne Albanci, ampak o tem odločajo v Bruslju, Washingtonu, deloma v Moskvi in Pekingu. Tam smo suverenost izgubili pred trinajstimi leti, smo majhna država s šibko ekonomijo in potenciali, zato je bolje, da se ukvarjamo z vprašanji, ki jih lahko rešimo. To pa ne pomeni, da to ni motivacijsko vprašanje za del volilcev," opozarja Vuković iz organizacije CESID. Pri čemer je prav mogoče, da se bo zaradi vprašanja lokalnih volitev in izvedbe predsedniških in parlamentarnih položaj tam spet opazno zakuhal in vznemiril volilce. Ankete namreč pravijo, da močna identifikacija s tem vprašanjem vseeno ostaja prisotna.

"To je naša najbolj boleča točka. Ko smo odraščali, so nas učili, da je Srbija nastala na Kosovu, je srce Srbije, tam so vsi naši samostani. Grozno je, da smo ga izgubili. Mislim, da niti en Srb nikoli, tudi v prihodnjih generacijah, Kosova ne bo pozabil. Tam nas je pol pomrlo, bilo bi nas štirideset milijonov, če ne bi bilo kosovske bitke. A smo ga že zdavnaj prodali. Ljudem so za nepremičnine in zemljo ponujali petkrat, desetkrat več od njihove vrednosti. Grozno pa je še nekaj drugega. To, da bi se Albanci širili še naprej. Ne bodo ostali le tam. Poglejte, kaj se dogaja v Makedoniji," je rekla Zlata Đukić.

Pozdravljeni Italijani, adijo Američani

Tadić, ki po javnomnenjskih raziskavah v predsedniški tekmi za nekaj odstotkov vodi pred Nikolićem, a bo skoraj zagotovo potreben drugi krog, medtem ko njegov strankarski blok za Nikolićevim za nekaj odstotkov zaostaja, skuša pri igranju na evropsko karto unovčiti letošnjo dodelitev statusa kandidatke za članstvo Srbiji. Ta status, razlaga volilcem, je prinesel trikrat več zanimanja tujih investitorjev iz Nemčije, še več pa iz Italije. V času, ko sta se besedi "tuje investicije" prijetno udomačili v predvolilnem političnem besednjaku in postali del obljubljenih receptov za lepše čase, v državi najbolj odmeva velika naložba Fiata. Ta bo v Kragujevcu za celoten svetovni trg izdeloval nov enoprostorski model fiat 500L; po napovedih naj bi v tovarni izdelali 200.000 vozil. V velikanskem, 1,4 milijona kvadratnih metrov velikem kompleksu na robu mesta, kjer je nekdaj stala tudi kasarna JLA, trenutno potekajo intenzivna dela. Število zaposlenih bo do konca leta naraslo na 2400. Tretjinski delež v novem podjetju ima država, ki je vložila 350 milijonov evrov, dve tretjini pa Fiat, kar odhajajoča oblast izpostavlja kot dokaz svoje uspešnosti v privabljanju tujih investicij.

"Fiat je prava stvar za Kragujevac, Srbijo in širše. Oživel je mesto, turisti, strokovnjaki in ves svet zdaj prihajajo v Kragujevac, Kragujevac pa gre v Evropo. Mnogi pravijo, da je investicija tvegana in predraga. A če naj tuje podjetje sploh pride v državo, takšne stvari pač zahteva," je sredi starega dela nekdanje srbske prestolnice ocenjeval Goran Jovanović. Milenko Jovanović (nič v sorodu s prejšnjim) je bil bolj previden. "Treba je vedeti, da je mesto preživelo predvsem zaradi univerze. Tukaj je 18.000 študentov. Oni so nam pomagali preživeti v krizi. Tako so se razvila mala zasebna podjetja, od kioskov s pokovko do tovarn. Torej Kragujevac ni bil tako mrtev. Glede Fiata so pričakovanja velika. Vendar se odpira dilema, ker so ceno vozila nastavili na 16.000 evrov. Mislim, da je to preveč. A kakorkoli, zasluga za posel gre le Italijanom, to so hoteli in to so storili. Srbija je pač italijanska domena, tu imajo sedemsto podjetij. Tako kot je Hrvaška prostor za nemške investicije in Romunija za francoske, je Srbija predvsem za italijanske. Našli so svoj prostor. Kljub temu pa je treba biti previden. Poglejte Smederevo. Američani so odšli iz tamkajšnje železarne in brez dela bi lahko ostalo na tisoče ljudi. Trenutno je to največji posamičen gospodarski problem v Srbiji. Zaradi tega opozarjam na ceno vozil, kajti če bo trg ocenil, da je previsoka..." ocenjuje Jovanović.

Dogajanje v Smederevu je nasprotje pozitivnega vzdušja, ki ga predstavlja investicija v Kragujevcu. Leta 2003 je ameriški US Steel kupil tamkajšnjo železarno za 25 milijonov dolarjev. Januarja letos so Američani pospravili kovčke in odšli, domnevno zaradi padca cene jekla na svetovnem tržišču. Srbska vlada je tovarno kupila za en dolar, prevzela socialno odgovornost za 5400 zaposlenih v železarni, ki posredno zagotavlja delo še 20.000 ljudem, in obljubila, da bo našla strateškega partnerja v roku pol leta. Socialna bomba bi bila v tem trenutku preprosto prevelika in tako je oblast v času, ko naj bi zaključevala privatizacijo, posegla po podržavljanju, kot sicer v krizi počnejo številne države. Bivši gospodarski minister Mlađan Dinkić ocenjuje, da bi se neuspeh pri iskanju partnerja v trenutku sprevrgel v največji problem za novo oblast in novo socialno bombo za regijo in državo.

Čisto vino bo še nekoliko počakalo

Srbijo v teh tednih že tako pretresajo mnoge stavke, od zdravstvenih do pristaniških delavcev in kmetov. In čeprav so ljudje pred volitvami jasno povedali, kaj si želijo, politiki pa jim to na različne načine obljubljajo, so na obzorju morda še bolj črni oblaki. Javne finance države so namreč na meji vzdržnosti, in če je po volitvah kaj zanesljivega, je to varčevanje.

"Tega se ne zavedajo ne volilci ne politiki, ki bodo vodili vlado. Se pa tega zavedamo ekonomisti, ki o tem govorimo," pravi Jurij Bajec, Slovenec, dolgoletni profesor na beograjski ekonomski fakulteti in svetovalec odhajajoče vlade premierja Mirka Cvetkovića. "Dobro je, da pred volitvami popolnoma dominirajo ekonomsko-socialna vprašanja. V preteklosti je bilo to namreč Kosovo in vprašanja, ki niso neposredno povezana z življenjskim standardom. Obstaja strah, kaj bo. Glavni problem je, da bo morala vlada takoj po volitvah narediti rebalans proračuna. Zadolženost Srbije je 45 odstotkov BDP. To za kakšno razvito državo ni tako hudo, za Srbijo pa je zelo veliko breme. Samo za obresti dolgov bo letos odštela šeststo milijonov evrov, kar je enako znesku za vse subvencije. Država bo torej morala takoj ukrepati in po mojem jo bo težko odnesla brez povišanja davka na dodano vrednost. Ta je v Srbiji nizek, stopnji znašata osem in osemnajst odstotkov. Tudi odhodki so preveliki za tako šibko državo. Zato se bo takoj odprlo vprašanje pokojnin. V državi je 1,63 milijona upokojencev in le nekaj več zaposlenih. A pokojnine že zdaj v povprečju znašajo 230, 240 evrov, kar je šestdeset odstotkov povprečne plače," pravi Bajec.

Potem je tu še javni sektor, kjer so plače precej višje kot v gospodarstvu, moč sindikatov pa neprimerno večja. "Denimo, če rečeš, da boš plače v zdravstvu zmanjšal za deset odstotkov, gredo vsi na cesto. Pri tem pa pozabljajo, da so jim nekoč dali trideset odstotkov več, kot bi bilo morda potrebno. Reforma je hudič, ker moraš povsod zagrabiti hkrati."

Težava je, pravi, ker politiki v sedanjem položaju sploh ne vedo, kateri recept bi lahko bil pravi. Je prav to, kar dela Evropska unija, kar govori Jože Mencinger, imajo prav Argentinci, ki so se odločili za nacionalizacijo, je treba trg odpreti ali zapreti? "Ni kuhinjskega recepta, vsakdo mora malo pogledati nase. Mislim, da bo srbska vlada morala predstaviti razvojno strategijo in povedati, kaj bo postavila v ospredje: bo to kmetijstvo in živilska industrija, kovinarstvo, avtomobilizem ali informacijska tehnologija," pravi Bajec v svoji kotni pisarni tretjega nadstropja vladne palače, ki gleda na posledice Natovih napadov in še vedno porušeno stavbo nekdanjega generalštaba.

Vuković po drugi strani pravi, da razume politike, ki o varčevanju molčijo. "Predvolilna kampanja teče po modelu, ki ljudem daje upanje na lepše čase. Popoln samomor bi bil, če bi neka stranka rekla: slabše bo. Ne bi bilo pametno in ni je stranke, ki bi to rekla. Lahko reče: težko bo, a ne more na to osredotočiti kampanje. Kdo bo rekel javnemu sektorju, da bodo plače zmanjšali za dvajset, trideset odstotkov? Že danes bi imeli množične proteste. Volilci najverjetneje vedo, da se bo to zgodilo, a se obenem delajo, da ne vedo, ali pa mislijo, morda pa tega ne bo. V politiki je pač tako, ta mimikrija vedno obstaja."