Od kje Bandiera rossa v Atenah?

Maksimiljano Ipavec, ki je ena od ustanoviteljic zbora, sem zbadljivo vprašal, če Bandiere rosse pa v Cankarjevem domu ne bodo pele. "Ne," je odgovorila. "Letos je nimamo na programu, drugače pa jo vedno pojemo. Jo imamo zelo rade."

Bandiera rossa je nastala leta 1908 kot pesem italijanskega delavskega gibanja in je doživela veliko različic. V Sloveniji je vedno imela posebno srečo.

"Slovenci se ob njej vsi vznemirijo, ker je prišla k nam v nekem posebnem trenutku," je rekla gospa Ipavec. "Pero Lovšin in Pankrti so jo oživili kot pesem upora, ki se ga spomnimo vsi, ki imamo več kot dvajset let. Bandiero rosso so Slovenci seveda peli že mnogo prej. Pankrti pa so ji nadeli moderen obraz. To je bilo res zanimivo. Pesem je bila hit alternativcev, ki je postal del pop kulture. Z očetom sva se doma v Orehku nekajkrat skregala, ko sem mu rekla, da so Bandiero rosso prinesli Pankrti. Razburjal se je, da kakšen punk, češ da so pesem v Orehku, odkar se ljudje spomnijo, peli za prvi maj."

Bella ciao sem v njeni najbolj glasni izvedbi slišal v Rižarni v Trstu, kjer jo je pel partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča.

"Questa mattina mi son svegliato," je odmevalo med zidovi nekdanjega koncentracijskega taborišča, kjer se vsakega aprila poklonijo ljudem, ki so tam bili ubiti in sežgani v krematoriju.

"O bella ciao, bella ciao, bella ciao, ciao, ciao," se je v prelepem sončnem jutru najlepša partizanska pesem vila pod sinjemodro tržaško nebo. Italijanska partizanska pesem ne more drugače, kot da je ljubezenska pesem o smrti. V pozoru so stali tržaški župan Dipiazza, župani slovenskih občin iz zaledja Trsta, častna četa italijanske vojske in veterani iz druge svetovne vojne s prapori IX. korpusa. Dvorišče je bilo polno, več kot polovica ljudi, ki so prišli, je bilo Slovencev. Ko je zbor zapel Na juriš, so se stresli zidovi zapora, ko so zapeli Bella ciao, pa je na vse legla spokojnost.

Ikonografijo je bilo težko razbrati. Slovenski partizanski prapori so se mešali z italijanskimi zastavami, med katerimi je bila tudi italijanska zastava z rdečo zvezdo, ki so jo po kapitulaciji Italije nosili pripadniki italijanske partizanske brigade Garibaldi. Trst je komplicirano mesto, v katerem slovenski pevski zbor poje pesmi v italijanščini.

Lani sem v Kopru na praznovanju rojstnega dneva istrskega pisatelja Milana Rakovca ponovno slišal Bella ciao v izvedbi Kombinata, ki vadi v poslopju nekdanje tovarne koles Rog v Ljubljani. Potem so kombinatke zapele še Bandiero rosso. Preden je Rakovac postal monumentalen pisatelj, je bil poročnik bojne ladje v jugoslovanski mornarici. Piše v hrvaščini, italijanščini, če je treba v slovenščini, najbolj pogosto pa v v literarnem jeziku, ki si ga je sam izmislil in mu pravi istranščina. Zdelo se je logično, da nekdanjemu poveljniku torpednega čolna ženske v rdečih majicah s srpom in kladivom na prsih pojejo "bandiera rossa la trionfera, evviva il socialismo e la liberta". Bilo je očarljivo, ampak nenavadno.

Čudaško pa je bilo lani stati na trgu Omonia v Atenah, kjer se je proti zgradbi parlamenta vila neskončna kolona rdečih zastav. S fotoreporterjem Tomažem Skaletom sva spremljala demonstracije, ki jih je Komunistična partija Grčije organizirala v protest proti socialnim reformam socialistične vlade. Izza vogala je izpred arheološkega muzeja prikorakala kolona, ki je prepevala Bandiero rosso z besedilom v grščini. Eno leto prej sva Bella ciao slišala v izvedbi turške rockovske skupine na trgu pod stadionom Bešiktaš v Istanbulu. Peli so jo na obletnico ustanovitve turške republike.

Pesmi upora so izginile iz javnih prostorov

Te pesmi so skupaj s Hej brigadami, Internacionalo in celo pesmarico besedil, ki so jih peli partizani, doživele skoraj mrk. Deset let jih ni bilo slišati nikjer. Zdaj jih ne poje več samo najbolj sloviti partizanski pevski zbor iz Trsta, ampak kombinatke iz njih delajo hite v najbolj presenetljivih okoljih.

Maksimiljana Ipavec je rekla, da je pevski zbor Kombinat s temi pesmimi leta 2008 vstopil v pusto in prazno puščavo. "Prišle smo na pogorišče. Spomin na te pesmi je še odmeval, vendar si jih ljudje skoraj niso upali več peti. Delavska pesem je bila za prvi maj odrinjena na Rožnik, kjer je praznik bolj šagra kot kaj drugega. Partizanske pesmi so prepevali na obeležitvah bitk. Izginile pa so iz javnih urbanih prostorov. Na kakšnem žuru si jih še slišal, ampak peli so prvo kitico, ker se nadaljevanja nihče več ni spomnil. Tudi me smo se morale besedila naučiti na novo."

Njena kolegica Petra Vidrih se je strinjala.

"V javnosti pa jih res nisi slišal več. Kar izginile so. Raje smo na kitarah preigravali hite kot pa pesmi, ki smo jih peli pri tabornikih."

Pripomnil sem, da so pač izginile. Nihče jih ni z zakonom izbrisal.

"Saj ne, da bi bile prepovedane," je rekla gospa Ipavec. "Držal se jih je pečat nezaželenosti."

Petra Vidrih je rekla, da je bilo bolj komplicirano.

"Ljudi je razdražilo, če so jih slišali, okrog njih pa je bilo skoraj občutje strahu."

Maksimiljana Ipavec je rekla, da so si pesmi nabrale ogromno avtocenzure. "To je bilo povezano z identifikacijo z režimom. Kulturni boj s tem, da ste vi njihovi, mi smo pa naši, je tako pregrel ozračje, da so bile pesmi takoj prepoznane kot režimske, slabe in komunistične. Bile so reducirane na nekaj kvadratnih kilometrov našega političnega prostora, pozabilo pa se je, da imajo za seboj zelo dolgo zgodbo."

Partizani

V Padričah pri Bazovici je Pia Cah, pevovodja partizanskega zbora Pinka Tomažiča, na te pripombe odmahnila z roko. Vprašal sem jo, ali ima na drugi strani meje slovenska partizanska pesem drugačne konotacije kot v Sloveniji.

"Mi smo partizanski pevski zbor iz Trsta," je rekla. "Ampak pojemo pesmi, ki segajo dlje od Bazovice in Križa in Sežane. Ne pojemo samo partizanskih pesmi. Pojemo antifašistične pesmi, antifašizem pa ni naš lokalni fenomen. Antifašistična pesem nikoli ni bila v krizi, ker fašizem nikoli ni bil v krizi. Pojemo revolucionarne pesmi iz Čila, iz Francije, Italije in vsega sveta. Na juriš v slovenščini in pesem francoskih partizanov je praktično ista pesem. Koncept je isti, vsi se borimo za svobodo."

Kraj, kjer smo govorili, je bil pomenljiv. Soba za vaje se je tresla, ko so peli Na juriš. Na tabli je bil napis Smrt fašizmu, svoboda narodu. Ob njem pa papirnat list z opozorilom "Tišina. Vaje. Ne kadite". Stavba je za velikimi železnimi vrati v Padričah pri Bazovici. Je del opuščenega kasarniškega kompleksa, v katerem so bili po drugi svetovni vojni nastanjeni ameriški in angleški vojaki. V petdesetih letih je bilo v istih zgradbah taborišče za izseljeno italijansko govoreče prebivalstvo Istre. Zbor je pred nekaj leti obnovil opuščeno zgradbo, potem ko je izgubil prostore za vaje v Bazovici, kjer je bil ustanovljen. Tam okrog se motajo težki spomini.

"Mi ne ohranjamo spomina," je na moje dileme odgovorila Elena Legiša, ki organizacijsko drži zbor skupaj. "Ohranjamo tradicijo in zgodovino. Za nas to niso pesmi preteklosti. Pri nas se spopad s fašizmom ni končal leta 1945. Borba za ohranitev pravic je tekla naprej in pri nas gre za to. Za pravice. To ni samo slovenski zbor. Skupaj pojemo Italijani in Slovenci. Povezuje nas antifašizem. Izkusili smo ga na svoji koži."

V sosednji sobi so prepevali, da so Primorci, katoliki in komunisti vsi partizani.

Sam sem imel težave s Titovo sliko na steni. Videl sem jo na stenah vojašnic jugoslovanske vojske na začetku devetdesetih let in ni pustila prijetnih občutkov. Prevečkrat sem se delal norca iz te ikonografije, da bi lahko politika v vojaški uniformi jemal resno. Vendar se v Padričah s Titom ne šalijo. Tukaj Tito ni samopašni politik iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ampak partizanski komandant, ki je osvobodil Trst. Da ga je izgubil, ne pripisujejo njemu.

Predsednik zbora Igor Pavletič opiše, kako je bilo, ko so peli na koncertu, ki ga je iz prve vrste poslušal Josip Broz.

"'Vi ne pjevate,' nam je rekel, ko smo peli Na juriš. 'Vi pucate.'"

Tito je nedotakljiva ikona. Na obeh straneh meje pesmi morda ne zvenijo vedno čisto enako. Ko je imel zbor na začetku aprila koncert na partizanski proslavi v Sajevčah pri Postojni, so se nekatere pesmi slišale, kot da prihajajo z nekega drugega planeta. Ob pesmi Na Kordunu se je bilo težko spomniti, o čem poje. Kordun je pokrajina na meji med Hrvaško in Bosno, ki se je vtisnila v spomin iz neke druge vojne, ki ni znana po velikem junaštvu.

Pavletič je moje dvome odpravil kot staroveške. Njegov zbor živi v sedanjosti in je dvojezična ustanova, kjer govorijo italijansko in slovensko, pojejo pa tudi v španščini, srbohrvaščini, makedonščini in francoščini.

"To je včasih motilo nekatere italijanske kroge," je rekel Pavletič. "Ampak motilo je tudi slovenske. Bili smo povsem iz konteksta. Nacionalisti so tako Italijani kot Slovenci. Zanje si lahko samo Italijan ali samo Slovenec. Mi smo po svoji tradiciji na levici. In to je šlo marsikateremu Slovencu v nos. Tukaj ni treba imeti iluzij. Fašisti so tudi med Slovenci. Je tako."

Z nami ne morete narediti nacionalističnega shoda

Leta 1990 se je zbor znašel v praznem prostoru.

"Ko se je Slovenija osamosvojila, v nekem trenutku nismo bili več aktualni," je rekla Elena Legiša. "Trajalo je nekaj let, da so nas ponovno povabili v osrednjo Slovenijo. Na Primorskem smo seveda bili vedno dobrodošli. Za to obstaja dober razlog. Mi ne pojemo narodno zavednih pesmi. Ko nas povabijo v Slovenijo, nas pogosto vprašajo, če pojemo narodno zavedne pesmi. Povemo jim, da ja. Vendar to niso pesmi, ki bi govorile, da so Slovenci nekaj več od drugih. Govorijo, da so bili Slovenci del evropskega antifašističnega gibanja. Mi pojemo antifašistične pesmi, pesmi o pravicah delavcev, pravicah žensk, smo za mir, sožitje in bratstvo. Z nami ne morete narediti nacionalističnega shoda. Po osamosvojitvi Slovenije so bile te vsebine za nekaj časa odrinjene. Počasi pa so se vrnile."

Leta 2011 je položaj drugačen. Pesmi so spet tu, tudi ko ni državnih priložnosti.

"Prejšnji teden smo bili v Murski Soboti skupaj s kombinatkami," je rekla Pia Cah. "Gledališče je bilo polno, bilo je ogromno mladih ljudi. Plačali so vstopnice, ker smo peli za delavke Mure. Na odru smo čutili, da iz publike veje silovito navdušenje. Saj je jasno. Ljudje čutijo, da verjamemo v to, kar pojemo. Ne pojemo zato, da se zvečer dobimo in potem praznujemo rojstni dan. Prenašamo ideal ljudi, ki so se borili v gozdovih, da smo mi lahko svobodni. Mi pa se za našo svobodo borimo še naprej."

Partizanski pevski zbor ohranja tradicijo antifašizma in socialne pesmi v okolju, kjer te besede nikoli niso izgubile aktualnosti. Pia Cah se je spomnila, da so še leta 2005, ob šestdeseti obletnici osvoboditve, v Trstu nastopali pod zaščito posebnih protiterorističnih enot policije.

"Fašisti so nam grozili, da bodo podstavili bombo," je pripovedovala, medtem ko je zbor pel Vstajenje Primorske, iz katere so naredili himno, ob kateri na vsakem koncertu vsi prisotni vstanejo s sedežev.

"Na koncertu je bilo več policije kot publike. Posebne enote Digos so prišle iz Padove. Bilo je zanimivo. Policisti so poslušali cel koncert in so imeli priložnost videti tudi tiste, ki so prišli protestirat. Na koncu pa so nam policisti čestitali zaradi naše drže, ki je bila ves čas spodobna. Nismo se pustili provocirati, čeprav je bilo na trenutke zelo grdo. Ampak če ne bi bilo policistov v oklepih, bi se mi na odru stepli s fašisti. Leta 2005, prosim. Za vas je bil fašizem preteklost, za mojo generacijo pa je bil sedanjost. Mi smo se v Trstu tepli s fašisti v sedemdesetih letih, kot da se ni nič zgodilo. Za nas fašizem ni bil nekaj iz zgodovinskih knjig."

Ena najmlajših članic zbora je Anja Perčič, ki je doma iz Ljubljane in se s fašisti še nikoli ni tepla. Rekla je, da je glasbenica, za petje v zboru pa se je odločila, ker ohranja kulturno dediščino, ki lahko zares živi samo v živi pesmi. "Zato sem se pridružila, ker je tako lepo ohranjati vrednote antifašizma pri življenju. Nekateri nazori so večni, vendar jih je treba gojiti. Zbor je enota in drži skupaj. V njem gredo te reči čez generacije. Vsaka vaja pa je doživetje, ker pojem s pevci, ki so petdeset ali šestdeset let starejši od mene. V glasbi se ujamemo, kot da med nami ni razlik."

Partizanki pevski zbor Pinka Tomažiča ohranja tradicijo, ki je na italijanski strani meje ostala bolj živa kot na slovenski. Kaj pa dela leta 2008 ustanovljeni zbor, ki ga sestavljajo skoraj same mlade ženske, ki se teh pesmi učijo na novo? Na prvi vaji jih je bilo enaindvajset, imele pa so samo štiri soprane, ker so vse kadile. Po treh letih jih je 65, na njihovih avdicijah pa je novih kandidatk več kot članic.

Solidarnost, sočutje, srčnost, pogum, tovarištvo

Za ustanovitev zbora je najbolj odgovorna Renata Varga iz Prekmurja, ki je na dekliščino po desetih letih povabila dekleta, s katerimi je preživela študentska leta.

"Gojila sem spomin na to, kako smo si v domu pomagale. Koliko je bilo tovarištva. V letih službe in resničnega življenja sem to začela pogrešati. Ko so punce prišle in mi zapele, se je nekaj premaknilo."

Petra Vidrih je rekla, da so se začele pogovarjati, kako živijo.

Preproste reči, o katerih se pogovarjajo ljudje, ki se dolgo niso videli. Kako živiš? Imaš redno službo? Kaj delaš? Imaš otroke? Toliko časa že delaš, pa te ne vzamejo v redno službo? Kako ti uspe?

"Ugotovile smo, da nobeni ni ravno dobro. V družbi, ki je nastala v Sloveniji, se nismo počutile uresničene. Ne kupimo individualizma, ne kupimo konkurenčnosti in ne kupimo tekmovalnosti. Okoli treh zjutraj smo sklenile, da ni res, da se ne da nič narediti. Kaj naj naredimo? Napravimo pevski zbor. Pele bomo pesmi, ki govorijo o naših vrednotah. Pesmi upora, ki so jih peli ljudje v različnih državah, različnih zgodovinskih okoliščinah, da so si dajali moč in pogum. S pesmimi ohranjamo stik z vrednotami, za katere mislimo, da so univerzalne. Pred desetimi leti si v Sloveniji o solidarnosti slišal samo za prvi maj v dolžnostnih govorih. Tovarištva ni nihče več omenjal. Zdaj se je položaj v družbi tako zaostril, da o tovarištvu govori tudi predsednik države. Pesem pa je sugestivna stvar."

Maksimiljana Ipavec je rekla, da so njihove pesmi z vsakim koncertom bolj aktualne.

"Ker se je v zadnjih treh letih socialni moment tako zelo radikaliziral, ne zvenimo več kot ženske, ki se jim je do konca zmešalo, in namesto da bi šle na pilates, delajo anahronistični pevski zbor. Ampak tukaj ni velike filozofije. Naše vrednote so preproste. Solidarnost, sočutje, srčnost, pogum, tovarištvo. To niso vrednote nobenega režima. Včasih nam rečejo, ah, dajte no, ve, idealistke. Ja. Idealistke. Idealizem ni bolezen. Ni patologija. Kaj bi človek brez idealov? Zame ni ideal biti pri sedemdesetih brez gub. S pesmijo dajemo druga drugi moč."

Kombinat je pevski zbor in solidarnostna mreža podpore. Veliko pevk je samskih mater. Otroške obleke gredo z enega otroka na drugega, izmenjujejo se izkušnje, varstvo ni velik problem.

Tina Vlaj iz Nove Gorice je povedala, da so ji bile vse pesmi nove. Spomnila se je melodij pesmi, ki jih je pela njena nona, besedil pa ne.

"Kombinatke sem videla ob otvoritvi spomenika ženskam pred Stolnico v Ljubljani in zanje slišala od nekaterih znank. Prežala sem, kdaj bo avdicija, da lahko pristopim. Te pesmi vidim kot pesmi upora in ne kot partizanske pesmi. Zdijo se mi pesmi mojega časa. Sem samska mama in se družim z množico samskih mam, ki smo tovarišice. Pomagamo ena drugi, ker drugače ne gre."

Maja Cipot poje pesmi, ker pripovedujejo zgodbe.

"Mnogih nisem poznala, zgodovinskega ozadja tudi ne. Ko pridemo na oder, Maksimiljana najprej pove ozadje, kje je nastala in kaj pomeni. S pesmijo smo za nekaj minut v tistem dogajanju. Pesmi nosijo zgodbe o ljudeh, ki so šli na ceste in peli, da so si dajali pogum in nekaj spremenili. Naše sporočilo je še kar jasno: Nehajmo jamrati in nekaj naredimo v skladu z vrednotami, v katere verjamemo. Potem se hitro pokaže, da je takih ljudi veliko."

Zbor je nastal tudi zaradi nelagodja ob modernem razvoju slovenske države. Maksimiljano Ipavec sem vprašal, kako se počuti med vajami za nastop na državni proslavi.

"Občutki so mešani," je odgovorila. "Razpete smo med dva ekstremna pola. Kot državljanke se težko identificiramo s takšno državo. Zaradi njenega odnosa do manjšin, do dela, zaradi vseh reform, ki so usmerjene naravnost v pleksus humanosti in čuta za sočloveka. Po drugi stani pa smo država vsi. Država ni parlament ali poslopje na Erjavčevi ulici v Ljubljani. Država smo njeni državljani. Gremo na sedemdeseto obletnico ustanovitve OF predat sporočilo upora, tako kot ga čutimo same. To je praznik, upor pa je vrednota. Povsod ti razlagajo, da smo Slovenci narod hlapcev in kolaborantov. Oprostite, smo tudi narod puntarjev in partizanov. To gre praznovati."

Rekla je, da jo bolj impresionira petje s srcem kot pa pravilna tehnična izpeljava pesmi.

"Nastop mora biti estetsko dovršen," je protestirala dirigentka Mateja Mavri, ki je disciplinirala šestdeset zelo različnih glasov.

Vesele praznike.