Predel Lunik IX je res nekaj posebnega, to je jasno že od trenutka, ko človek vstopi na avtobus, ki tja vozi iz središča Košic. Avtobus številka 11 se po videzu močno razlikuje od preostalih mestnih avtobusov: je drugačne barve, voznik pa je od potnikov ločen s pregradno steno. Vstop na avtobus poteka le pri zadnjih vratih, kljub obveznemu plačilu vozovnice sistem na tem avtobusu sploh ne deluje, zato se vsi potniki vozijo brezplačno. Avtobus, ki ustavlja le na nekaj postajališčih – ob največjem nakupovalnem centru v središču Košic, ob sodišču in na končni postaji, v naselju –, je v slabšem stanju kot drugi avtobusi. Z njim se vozijo le Romi iz naselja Lunik IX.

V romskem naselju je več visokih blokov, ki so v slabem stanju. Z zgradb odpada omet, nekatera okna so razbita in polepljena, oken na hodnikih blokov pa sploh ni. Kot nam je pojasnila Izabela Ficierova, dolgoletna prostovoljka v naselju, so bloki tudi brez dvigal, saj so Romi že pred leti dvigala poškodovali in njihove dele preprodali. »V Luniku je vedno precej živahno, otroci se igrajo na ulicah, poslušajo glasbo, ob večerih pa potekajo tudi zabave,« nam je povedala. Da je dogajanje v Luniku IX res živo, opazimo že ob prihodu. Na ulicah so skupine otrok različnih starosti, ki se igrajo in prepevajo. Mnogi med njimi, tudi najmlajši, kadijo ali vdihujejo lepilo.

Poseben del v naselju je manjša cerkev s cerkvenim poslopjem, ki je v središču naselja in popolnoma zagrajena z ograjo. V njej delujejo številni prostovoljci salezijanci. Za prebivalce naselja pripravljajo različne dejavnosti, še posebej pa se posvečajo mlajšim otrokom. Zanje pripravljajo dnevne aktivnosti in srečanja, kjer se učijo uporabnih spretnosti in veščin. Ob večerih se srečujejo z deklicami iz naselja, ki s pomočjo aktivnosti na delavnicah pridobivajo točke, ki jim nato omogočajo različne nagrade – izlete v bližnje kraje, vodenje delavnic in zabavo v pižamah v cerkvenem poslopju. Izabela Ficierova, ki z deklicami dnevno izvaja delavnice, opaža, da dekletom takšna oblika druženja veliko pomeni. »Na žalost sem še vedno v večini prihajajo dekleta iz boljših družin, ki imajo doma tudi močno podporo staršev. Zanje si starši želijo predvsem, da bi dobile možnost šolanja zunaj naselja in da bi kasneje zaživele drugje,« je prepričana. Ena izmed deklic, ki jo je Ficierova spoznala med delavnicami, je 12-letna Amanda Dzugova. Ker je med delom z njo opazila, da si deklica želi napredovanja, je njene starše spodbudila k šolanju hčerke v internatu v bližnjem mestu Prešov.

Urejene družine so v naselju redkost

»Navadno se romski starši za svoje otroke ne zanimajo toliko kot drugi. Romske družine v naselju so velike in starši skrbijo le za najmlajšega otroka. Drugi so prepuščeni samim sebi in ulicam. Pri Amandinih starših pa je bilo drugače – mama me je pogosto klicala in spraševala, ali njena hči pri šolanju napreduje,« je povedala Ficierova.​ Amandina mama Marija Dzugova s tremi otroki živi sama. Kljub temu da živijo v bloku, ki navzven razpada, je njihovo stanovanje eno izmed redkih v dobrem stanju. »Po devetih letih čakanja smo končno dobili priložnost, da se iz stanovanja, kjer nas je prej živelo 18, preselimo v lastno stanovanje,« je povedala Marija. Njeno življenje je bilo v zadnjih letih izjemno težko, saj jo je kmalu po rojstvu zadnjega sina zapustil mož, ki je bil zatem več let v zaporu in za otroke ne plačuje preživnine. Primorana si je bila poiskati službo, ki ji danes omogoča najemniško socialno stanovanje. »Otroke vzgajam strogo, saj je to edini način, da bodo pridobili ustrezno izobrazbo, da se bodo lahko izselili iz Lunika IX in začeli boljše življenje,« je pojasnila.

​Amanda Dzugova zdaj obiskuje internat, kjer preživi pet dni na teden in je edina Rominja v razredu. Po končani srednji šoli bo imela možnost vpisa na različne fakultete, kar bi ji šola v romskem naselju Lunik IX onemogočala. V naselju sta namreč poleg dveh osnovnih šol, državne in zasebne, še dve manjši srednji šoli. Šoli sta ločeni na šiviljsko šolo za deklice in gradbeno šolo za dečke, večina otrok pa po zaključku ne opravlja del, za katera so izšolani.

Da je izobrazba ključnega pomena za napredovanje Romov v skupnosti, je prepričan tudi župan mestne četrti Lunik IX Marcel Šana. Pred več kot štiridesetimi leti se je v naselje iz središča Košic preselil skupaj s starši. »Obljubljali so nam, da bo tukaj lepše in boljše. Želeli smo si prijetnega življenja skupaj z drugimi Romi,« je pojasnil in dodal, da je bilo naselje ob selitvi eno boljših v mestu. Njegovi starši so bili dobro izobraženi in so imeli redno službo, že kmalu po selitvi je njegov oče postal župan mestne četrti. Tudi sam si je želel slediti uspešni poti staršev, zato se je odločil, da se zaposli v bližnji tovarni US Steel, kjer so pred leti imeli poseben program zaposlovanja Romov. »Ob prihodu na delo so nam pojasnili, da bomo, če bomo delavni in vztrajni, lahko napredovali. Ponujali so nam tudi dodatna izobraževanja,« je povedal Šana. Odločil se je, da svoje šolanje ob delu nadaljuje na Univerzi v Bratislavi. Že ko je diplomiral, so mu ponudili boljše plačano delo, zato se je odločil, da se sociologiji posveti še podrobneje. »Želel sem si bolje spoznati romsko tradicijo in tudi pomagati drugim Romom. Po drugi strani pa sem opazil, da si z izobrazbo lahko pridobim dobro plačano in spoštovano delo,« je pojasnil župan, ki je svoje šolanje zaključil z doktoratom iz sociologije. Študij je končal leta 2010, v obdobju, ko je bilo stanje v romskem naselju Lunik IX najslabše. Ljudje so zaradi pozitivnih izkušenj z njegovim očetom začeli prihajati k Marcelu Šani in ga prosili, naj tudi sam kandidira za župana in poskusi urediti razmere v naselju. »Takšna odločitev se mi je zdela izjemno odgovorna. Že prej sem deloval v lokalni politiki in sem vedel, da je stanje v naselju tako slabo samo zaradi korupcije,« je povedal. Ko je bil izvoljen, se je najprej lotil reševanja problemov, ki so nastali zaradi dolgov prejšnjega vodstva. Želel si je, da bi najprej uredili osnovne življenjske razmere za vse prebivalce naselja.

Za stroške uporabljajo
poseben sistem

»Skoraj vsi v naselju so bili brez vode in elektrike. Okrog blokov so ležali ogromni kupi smeti. Stanje je bilo videti skoraj nerešljivo,« je dejal Šana. Največ težav so imeli z odklopi vode in elektrike zaradi neplačevanja, zato se je odločil, da vzpostavi nov sistem plačevanja in beleženja, ki bi omogočal zadosten nadzor in bil hkrati prijazen do uporabnikov z nizkimi prihodki. Danes stroške v blokih, ki so last mestne četrti, urejajo s pomočjo kartičnega sistema. Romi morajo vsak mesec na mestno upravo prinesti količino denarja, za katero želijo zakupiti elektriko in vodo. Cene se gibljejo od 40 do 60 evrov na mesec na povprečno veliko stanovanje. Ker večina prebivalcev nima veliko denarja, ga na kartico nalagajo večkrat na mesec v manjših zneskih. »Pogosto se dogaja, da ljudje denar na občino prinesejo takoj, ko ga prejmejo. Gre tudi za minimalne zneske, denimo pet evrov, ki jim pomenijo veliko,« je pojasnil. Kartico nato ob prihodu v stanovanje vložijo v napravo, ki zazna, kolikšna količina je že plačana. Stanje lahko nadzirajo tudi s pomočjo mestne aplikacije.

Takšna rešitev se je izkazala kot učinkovita, saj v večji meri Romi danes nimajo več težav z izklopi elektrike, kot se je dogajalo pred leti. Še vedno pa v naselju živijo tudi Romi, ki jim minimalnih stroškov ne uspe poravnati. »Trudimo se, da bi Lunik IX od uprave mesta Košice odkupil prav vse stanovanjske stavbe v naselju, saj takšnega sistema v stavbah v lasti občine nimajo,« je pojasnil in dodal, da morajo tam stroške plačevati v enkratnih višjih zneskih, kar je za nekatere težko izvedljivo. Trenutno je v naselju okoli 300 stanovanj, več kot polovica jih je v lasti mestne četrti.

Poleg osnovne ureditve elektrike in vode si je župan po nastopu funkcije zadal cilj, da bi na stavbah zamenjal vsa dotrajana in razbita okna, kar mu je v nekaterih stavbah že uspelo.

Ker je bilo veliko stavb v naselju močno dotrajanih in nevarnih za življenje, so bili pred nekaj leti primorani porušiti tri večje bloke. V njih je živelo okoli 300 ljudi, ki so si morali poiskati nove domove. Nekateri so se izselili iz naselja v tujino, približno tretjina pa si je nov dom uredila na polju ob naselju Lunik IX. Naselje je morda »prevelika« beseda za raztresene hiške iz obrabljenih lesenih plošč, s polivinilom namesto strehe in blatom, ki je tukaj vseprisotno. Družina Viktorja in Emilije Orovat tam živi že skoraj deset let. Pri skoraj 30 letih imata šest otrok. Njuna osemčlanska družina prebiva na manj kot desetih kvadratnih metrih. Elektrike v domovanju nimajo, vodo pa pridobivajo iz bližnjega vodnega izvira. Za ogrevanje uporabljajo manjšo peč na drva, s pomočjo katere tudi kuhajo osnovne obroke. Hrano enkrat na teden dobijo v paketu pomoči, ki ga po naselju razdeljujejo prostovoljci redovne družbe salezijanci. »Marsikdo bi si mislil, da je najhujša težava tukaj, ko zapade sneg in je mrzlo, a še huje je, ko dežuje,« je povedal Viktor Orovat. Ko dežuje, se namreč območje okoli njihove male hišice spremeni v blatno mlako, ki je težko prehodna. Voda pronica tudi v njihovo domovanje. »Grozno je, ker v takšnih razmerah nihče ne more od doma in otroci zato ne morejo iti v šolo,« je izpostavil Orovat in dodal, da si prav zato želi zbrati dovolj denarja, da bi lahko opravil vozniški izpit. Tako bi tudi lažje dobil zaposlitev, ki je zdaj še nima. Želi si, da bi mu s partnerico uspelo zbrati dovolj denarja, da bi se lahko izselila iz naselja.

S projekti do novega doma

Kot eno možnih rešitev družina Orovat vidi program nastanitev, ki ga izvaja prostovoljska organizacija v naselju ETP Slovaška. V organizaciji si prizadevajo, da bi Romom s pomočjo sistema obročnega plačevanja in varčevanja omogočili, da si ustvarijo nova domovanja. »Romi, ki se odločijo za sodelovanje v našem programu, morajo na naš račun vsak mesec nakazati določeno vsoto denarja. Ko ugotovimo, da denar polagajo redno, jim omogočimo kredit, s katerim lahko zgradijo svoje domovanje,« nam je pojasnil Antonie De Hertogh, vodja projekta. Prepričani so, da Romi s sodelovanjem v takšnem projektu pridobijo uporabna znanja, ki jih lahko unovčijo v prihodnosti. Kot primer pozitivne prakse sta v naselju že zgrajeni dve hišici, ki sta nastali v tem projektu.

Da bi Romi lahko prihranili zadostno količino denarja, morajo najprej najti primerno zaposlitev. Tudi pri tem jim pomagajo v ETP – izvajajo izobraževanja za tiste z zaostankom v znanju, sodelujejo pri oblikovanju življenjepisov in prijavljanju na prosta delovna mesta. »Želimo jih ozavestiti, da je pomembno, da dela ne opravljajo na črno. Pogosto se namreč dogaja, da Rome uradno zaposlijo za krajši delovni čas, potem pa so primorani delati tudi po 14 ur na dan,« je pojasnil De Hertogh, ki meni, da si v takšnih primerih Romi prav zaradi deprivilegiranega položaja ne upajo podati pritožbe in opozoriti na izkoriščanje.

​Opolnomočiti in izobraziti Rome si želijo tudi na Konservatoriju za romsko tradicijo v Košicah. Gejza in Irena Adam sta izkušena romska učitelja, ki sta pred petnajstimi leti ustanovila prvi romski konservatorij na Slovaškem. Šola je posebej osredotočena na romsko tradicijo. »Zasebno šolo sva ustanovila, ker sva opazila, da državne šole romskih učencev niso sprejemale enakovredno,« je pojasnil Gejza Adam. Učenci se vanjo lahko vpišejo po zaključeni osnovni šoli. Kljub temu da gre za zasebno srednjo šolo, so šolnine simbolične – sedem evrov na šolsko leto. »Želimo si, da bi bila šola dostopna prav vsem romskim otrokom s talentom, zato sami pokrijejo zgolj stroške namestitev, če prihajajo iz oddaljenih krajev,« je povedal Adam. Poleg osnovnih srednješolskih predmetov učenci na konservatoriju spoznavajo tudi osnove klasične in moderne glasbe, romski jezik in tradicijo. Posebnost šole je, da lahko zaradi zakona o romskem jeziku Romi zaključni izpit opravljajo tudi iz romščine. »Glavna ideja je, da bi šole takšne vrste odprli tudi drugod po Slovaškem in širše v Evropi. Med Romi je veliko talentiranih otrok, ki v navadnih šolah ne dobijo priložnosti,« je prepričan Adam. Njihovi učenci imajo po zaključku šestega letnika možnost, da šolanje nadaljujejo na fakulteti in s tem postanejo romski pomočniki v šolah ali pa se izšolajo za umetniške poklice, kot so igralec, pevec, plesalec, skladatelj in glasbenik. Celotno izobraževanje traja šest let, v vsakem letniku pa imajo trenutno okoli 40 učencev.

Ohranjanje tradicije

»Že kot otrok sem sanjala o tem, da bi postala pevka, zato je bila takšna šola zame edina logična izbira,« je povedala Klaudia Ferencova, ki se je na konservatoriju štiri leta šolala za pevko, zdaj pa se izobražuje na programu za igralko. Kljub temu da je Rominja, je njena družina odraščala v okolju, kjer ni bilo drugih Romov. »Romske kulture prej res nisem poznala. Ko sem prišla sem, sem se skupaj z drugimi počasi učila romskega jezika, ki je bil zame zelo zahteven,« je pojasnila. Ker je med šolanjem na konservatoriju ugotovila, da takšna oblika izobraževanja Romom prinaša popolnoma drugačen način življenja, si v prihodnosti tudi sama želi postati učiteljica in svoje znanje deliti z mlajšimi. »Največ mi pomeni, da sem tukaj spoznala prijatelje, ki me spodbujajo. Skupaj tudi potujemo in koncertiramo po različnih šolah,« je še povedala Ferencova.

Romi z igralskim talentom v Košicah sodelujejo v edinem profesionalnem romskem gledališču na Slovaškem – Teatru Romathan. Eden izmed ustanoviteljev in zdajšnji direktor Karel Adam je delo v gledališču začel že v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so bili po njegovem mnenju Romi bolj diskriminirani kot danes. »Takrat smo ljudem želeli pokazati, kako bogati sta romska kultura in zgodovina,« je pojasnil. Gledališče, ki ga danes financira ministrstvo za kulturo, ima svoje stalne prostore v središču Košic, kjer večkrat na mesec pripravljajo predstave z različnimi temami. »V zadnjem času je večina naših obiskovalcev iz tujine. Kljub temu da so predstave v romskem in slovaškem jeziku, ljudje takšne predstave obožujejo. Pomagamo pa si tudi z nadnapisi,« je povedal. S predstavami se želijo približati aktualnim romskim tematikam in opozoriti tudi na pomembnejše zgodovinske dogodke, kot je denimo holokavst, ki jih romska skupnost ne bi smela pozabiti. »Ljudje se z neznano kulturo lažje povežejo skozi umetnost. Predvsem skozi glasbo. Glasba namreč ne potrebuje prevoda, da bi obiskovalci začutili njeno sporočilo,« je prepričan Adam, ki si želi, da bi se več Romov zavedalo pomena svoje kulture in se opogumilo pokazati svoje talente.