Odlaganje ključnih sprememb v drugo polovico mandatov se je, še zlasti v primeru spreminjanja temeljne zdravstvene zakonodaje, že večkrat izkazalo za dejavnik neuspeha. Bližje ko so bile volitve, manj verjetno je bilo vztrajanje vladnih koalicij pri spremembah, ki bi utegnile vznemirjati. V takšnih okoliščinah se bodo, ker so odlašali, v vladi ukvarjali tudi s temeljnimi vprašanji o financiranju javnega sistema, ki jih ob ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja še niso razrešili. Koliko bodo morali v prihodnje odmeriti za zdravstvo in na kakšne pravice lahko računajo, niso prebivalcem doslej niti namignili.
Tudi ukrepi, ki niso zahtevali zakonskih sprememb in že veljajo, za zdaj niso prinesli želenih učinkov. Posebej boleče je nazadovanje pri prvih pregledih. Ti »pacientom omogočajo vstop v sistem«, je ministrica za zdravje februarja utemeljila spodbujanje prvih pregledov z vladno uredbo, ki ureja letošnje financiranje zdravstva. Vrste ljudi, pri katerih so dopustni roki za prve preglede prekoračeni, so se kasneje še podaljšale. Nanje je prvega septembra po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje predolgo čakalo 87.712 bolnikov oziroma 12.295 ljudi več kot prvega januarja.
Možnosti, da bi ob kadrovskih okrepitvah – posamezna medicinska sestra v tem primeru namesto dveh pokriva eno ambulanto družinske medicine – vpisovali dodatne paciente, v zdravstvu niso sprejeli odprtih rok. Hkrati je v zadnjem letu še naprej vztrajno upadalo število prostih ambulant družinske medicine, ki še sprejemajo dodatne paciente. Konec junija jih je bilo v celotni državi le še 65 oziroma za sedem odstotkov ambulant, leto poprej pa 95 oziroma desetina ambulant družinskih zdravnikov, je razvidno iz podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tudi ko gre za najmlajše, starši pripovedujejo o vztrajnem zavračanju. V Ljubljani so to v zadnjih mesecih izkusili zlasti svojci novorojenčkov in drugih predšolskih otrok. V zdravstvenem resorju so se ves ta čas zanašali na uradne podatke o prostih pediatričnih ambulantah, ki pa odstopajo od dejanskih izkušenj prebivalcev in se ne ujemajo niti z navedbami zdravstvenih domov.
Mandat Valentine Prevolnik Rupel, ki je ob prihodu na ministrsko mesto veljala za diametralno nasprotje svojega predhodnika Danijela Bešiča Loredana, kljub vsemu spremlja relativno zavetrje. Spodleteli poskus neomejenega financiranja vseh zdravstvenih storitev je bil, ko je bila imenovana za ministrico, že opuščen. Ministrstvo za zdravje se v zadnjem času prav tako ni več zapletalo v odmevne spore z drugimi akterji v zdravstvu. Kar pa ne pomeni, da se trenja ne vrstijo tik pod površjem.
Enako velja za vladno koalicijo, ki je maja podprla izhodišča za spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti. Ta so pri popoldanskem delu obetala strožjo ločnico, kot jo prinaša trenutni predlog. Zdravstveni delavci, ki so zaposleni v javnem zdravstvenem zavodu, bodo lahko bolnike zdravili le še v domačem ali drugem javnem zavodu, so sprva napovedovali v vladi. Koncesionarje so iz takšne konkurenčne prepovedi v zdravstvenem resorju kasneje izvzeli. V iniciativi Glas ljudstva, kjer v trenutnih načrtih ministrstva za zdravje vidijo pot v privatizacijo, so pripravili svoj predlog. Da ga bo vložil v državni zbor, je napovedal poslanec Levice Miha Kordiš. V tem primeru bo predlog iniciative pred poslanci še pred zakonom, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje. Slednji je ta hip šele na začetku poti, ki vodi do sprejemanja v državnem zboru. Kakšna bo končna različica, je tik pred začetkom javne razprave težko napovedovati. Pri zakonodaji, ki posega v temelje javnega zdravstva, ima lahko vsaka podrobnost pomembne posledice. Globoke spremembe so bile doslej redke in so bile dosledno deležne ostrega nasprotovanja najrazličnejših interesnih skupin.
Zdravstvo se v zadnjih letih kljub vsemu spreminja. Premiki so pogosto odražali želje in ambicije posameznikov, ki v zdravstvu delujejo, potrebe pacientov pa so imele drugotno vlogo. Programi zdravljenj, ki jih imajo posamezni javni zavodi in koncesionarji, marsikdaj niso rezultat njihovih dejanskih zmogljivosti. Pacienti oddelkov, ki zanje ne zmorejo poskrbeti z lastnim osebjem, se lahko tako mimogrede znajdejo v težavah, se je pokazalo med letošnjo stavko zdravnikov.
Kakšni bodo končni rezultati zakonskih sprememb, ki zdravnike spodbujajo k temu, da več dela opravijo v matičnem javnem zavodu, ni povsem predvidljivo. Nejasno je tudi, kako veliko vlogo bodo imeli koncesionarji in kaj se bo zgodilo z oddelki bolnišnic, kjer zdravijo komaj kakega bolnika. V vsakem primeru bi bilo, da ne bi spremembe vodile v nove anomalije, nujno tudi pazljivo uveljavljenje novih pravil. Vse to zahteva dovolj časa. Vtis, da se izteka zadnja ura za reformne ukrepe, ni prav dobra popotnica.
