Plavalce so nespoštljivo vrgli v onesnaženo Seno (vse za prestiž Pariza?). Četudi so v ekološko sanacijo reke vložili skoraj milijardo in pol (plavanje v njej je prepovedano od leta 1923), sta zaradi bolezni najprej odpovedali svoj nastop triatlonki iz Belgije in Švice, nato sta zbolela še švicarski in nizozemski triatlonec. Menda ne vsi zaradi reke, četudi vemo, da so kazali uradni testi vode, ki jih je mesec dni pred odprtjem iger objavil urad pariške županje, da je Sena oporečna. Raven bakterije E. coli, ki je indikator fekalnih snovi, je bila desetkrat nad dopustno. Naj se gostitelji sami rekreirajo v onesnaženi vodi. In zaradi ženskega boksa na olimpijskih igrah se še danes na družbenih omrežjih spopada neverjetna množica »poznavalcev« problematike, kaj določa biološki spol (ne družbenega). Kdaj je nekdo po spolu moški in kdaj ženska? So odločilni kromosomi ali tudi drugi parametri? In če so, kateri so?

Za zmage se je borilo, kot bi šlo za življenja. Kot bi namesto sofisticiranega olimpizma antične Grčije, po zgledu katerega so leta 1896 nastale sodobne poletne olimpijske igre, prizorišče zavzeli krvoločnejši dediči gladiatorjev antičnega Rima in bi namesto olimpijskih iger nastajale gladiatorske igre. Vse za šov. In vse za zmago. Kajti samo zmaga šteje. In kje se je izgubil izvorni olimpijski duh antične Grčije, ki je imel tolikšno moč in veljavo, da je v času iger med grškimi polisi zaustavil vojne? Danes se brutalno nadaljujejo, le da so nekateri agresorji kaznovani in drugi ne. Zakaj Izraelu zaradi genocida, ki ga izvaja na očeh vse svetovne javnosti, niso prepovedali udeležbe na poletnih olimpijskih igrah, Rusiji in Belorusiji pa je bilo zaradi vojne v Ukrajini prepovedano sodelovati? Izkrivljena dvojna merila pristranskega, nedoslednega in nepoštenega sodobnega sveta, v katerem drug za drugim odpovedujejo mednarodni predpisi in dogovori, mednarodne institucije pa nimajo nikakršne veljave več in tudi ne vpliva. Kako naj jim potem sploh še zaupamo? Kot bi se sesuli temelji družbene etike.

Medtem ko so v Parizu nekateri Izraelci tekmovali, so drugi v Gazi uničevali in morili. Neusmiljeno tudi v zadnjem tednu olimpijskih iger. Sobota: v izraelskih napadih na šolo v Gazi ubitih 17 ljudi. Nedelja: izraelska vojska znova bombardirala šole v Gazi, ubitih najmanj 30 ljudi. Pred tem je Izrael bombardiral šotorišče na območju bolnišnice. Torek: v Gazi v zadnjih 24 urah ubitih najmanj 40 ljudi; močno narasla nedohranjenost otrok. Sreda: pričevanje izraelskega zdravstvenega delavca o šokantnem stanju posiljenega palestinskega ujetnika v izraelskem zaporu Sde Teiman, ki je bil zaradi poškodb operiran; o zlorabah palestinskih zapornikov poročajo tudi iz drugih izraelskih zaporov. Sreda: Turčija se je pridružila sedmim državam v tožbi na meddržavnem sodišču (ICJ) v Haagu proti Izraelu zaradi genocida. Od evropskih držav je med njimi zgolj Španija (!). Kje je licemerna Slovenija? Četrtek: že drugič v letu dni je izraelska raketa v Gazi zadela grško pravoslavno cerkev, ki velja za tretjo najstarejšo na svetu. Sobota: v izraelskem napadu na šolo v Gazi je okoli sto mrtvih. Koliko grozljivih pokolov še? Ali veste, da Palestinci nimajo PTSD (posttravmatske stresne motnje)? Za razvoj PTSD je po hudi travmi potrebno obdobje stabilnosti in varnosti, da se PTSD sploh razvije, tega pa oni nimajo, saj so brez predaha travmatizirani od palestinske vojne leta 1948 dalje. Bi pomagalo zavzemanje za mir? »Kakšen mir,« je kritičen palestinski aktivist, psiholog in psihoterapevt Mustafa Džajousi, ki je nedavno obiskal Ljubljano. »V miru so lahko tudi države, ki svoje državljane zatirajo, imajo apartheid, diktaturo in suženjsko izkoriščajo delavce. Ne mir, potrebna je osvoboditev!«

Sprašujem se, kako sploh ostati trezen v norem svetu, v katerem se iz dneva v dan poraja več sovraštva in agresije. Biti trmast pacifist? Kot noj zariti glavo v pesek, nič videti in nič spremljati ter živeti v izoliranem socialnem balonu? Biti družbeno lobotomiziran, sicer plehek, vendar zadovoljno sebičen? Kako ohraniti zdravo pamet? Z nedopuščanjem? Med vietnamsko vojno je pacifist Abraham Johannes Muste (1885–1967), sicer ameriški duhovnik nizozemskega rodu, vsak večer več let stal pred Belo hišo in v znamenje protesta v rokah držal svečo. Bil je eden najpomembnejših zagovornikov nenasilja v Združenih državah Amerike, gibanja za državljanske pravice in gibanja proti vietnamski vojni. Nekega večera je k njemu pristopil novinar in ga vprašal: »Gospod, mar res mislite, da boste spremenili politiko te države tako, da boste vsak večer sami tukaj držali svečo?« Muste je menda odgovoril: »Tega ne počnem, da bi spremenil državo. To počnem zato, da država ne bi spremenila mene.«

Muste je imel svojo svečo za mir, ki jo je prižgal prav vsak dan, kot branik, da sovraštvo in nasilje ne bi vdrlo vanj. Vsak ima možnost prižgati svojo svečo, simbolno ali dejansko. Ne dopustiti, da nori svet zaseje norosti sovraštva in nasilja tudi v nas, je stvar izbire.