Hm, Hrvaška. Še nikoli slišal. A zvenelo je zanimivo. Kot sem kmalu ugotovil, je šlo za turistično brošuro Hrvaške, male evropske države, ki menda leži jugovzhodno od Slovenije, nasproti Italiji, in predstavlja nekakšno nenavadno kombinacijo Sredozemlja in celinske srednje Evrope. V uvodnem besedilu jo predstavljajo kot idealno izbiro za tiste, ki »se izogibajo priljubljenim destinacijam z množičnim turizmom in namesto tega iščejo kraj s personaliziranim in intimnejšim pristopom do gosta«. Skratka, nekaj, kar bi me utegnilo zanimati. Zato sem odprl prilogo »Hrvaška« in kaj naj vam rečem? Osupnila me je.

Ne vem, ali ste že bili tam, a ta Hrvaška je, kot se zdi, res raj na zemlji. Vem, vem, zveni kot obrabljen kliše, vsaka turistična destinacija na svetu se ambiciozno imenuje raj na zemlji – teh rajev na zemlji je več kot nebes v Dantejevem raju –, a Hrvaška iz Dnevnikove priloge je res videti kot država, v kateri vas bo ob pregledovanju potnega lista ustavil simpatični, malo starejši policist in se predstavil kot sveti Peter. Z nasmeškom vam bo vrnil potne dokumente in pojasnil, da se po njihovi evidenci zdi, da ste bili vzorni verniki in dobri ljudje, tako da vam bo na koncu izročil brošuro »Hrvaška«, salutiral in zaželel dobrodošlico v raju.

»Raj?! Nemogoče!« vam bo ušlo iz suhega grla. »To je najbrž nesporazum, jaz in moja družina smo še vedno živi!« – »Seveda ste živi,« se bo malce nasmehnil Peter in vam pokazal logotip v naslovu Dnevnikove priloge. – »Hrvaška: polna življenja!« boste nezaupljivo prebrali.

»O, ja, Hrvaška, polna življenja! Povejte, kje bi želeli preživeti življenje v raju, kaj vas zanima? Zgodovina, kultura, hrana, vino, narava, morje, planine? A, deske in kolesa!« bo tedaj Peter na strehi vašega avtomobila zagledal kolesa in deske za jadranje, potem pa obrnil dvanajsto stran brošure. »Glejte, 'Hrvaška, raj za kolesarje'! Tukaj, na šestinpetdeseti strani, pa imamo tudi 'Orebić, raj za deskarje'!«

Takšna je, glejte, Hrvaška, polna življenja, kot se glasi celo ime raja na zemlji. Listal sem po prilogi Nedeljskega dnevnika čisto tako kot po tretjem delu Dantejeve Božanske komedije, Paradiso, le da so bile namesto ilustracij Gustava Doreja tukaj fotografije neverjetnih rajskih čudes: antične arene, srednjeveški dvorci, družine na kolesih v prekrasni naravi, živa stara mesteca, majhna pristanišča z ladjami, konjeniki v slovesnih uniformah, gorske verige, zaljubljeni pari, ki opazujejo sončni zahod, nasmejane vesele družbe v gostilnah, svetilniki na odprtem morju, zabaviščni parki, skrivnostne votline, kajakaši na kristalnih vodah, čarobni zeleni slapovi, cesarske palače, konji na travnikih, pravljični valoviti vinogradi, krožniki z zapeljivo hrano, leseni sodi in kozarci vina, kamniti otočki, gosti borovi gozdički, rajske bele plaže in čisto modro morje. Veliko, veliko čistega modrega morja.

»Tukaj bi lahko živela,« sem rekel ženi z otožnim glasom in v brošuri kazal fotografije idiličnih starih kamnitih hišic in prekrasnih plaž v senci borovcev, z veličastnim planinskim masivom nad njimi in turkiznim morjem pod njimi. – »Čudovito,« je rekla navdušeno. »Kje je to?« – »Hrvaška,« sem odgovoril. »Riviera med Omišem in Makarsko.« – »Bedak.«

Izkazalo se je, da skrajšam zgodbo, da pravzaprav živiva prav tukaj, na rivieri, ki se je raztezala od Omiša do Makarske, nekje med štiriinpetdeseto in štiriinšestdeseto stranjo brošure za raj na zemlji, natančno med »Omišem – malim mestom za veliko pustolovščino« in »Makarsko – zlato medaljo za udobje, kuhinjo in dobra vina«, takoj poleg »Brel – sanjske oaze miru in naravnih lepot«. Še več, ne samo da v mojih osebnih dokumentih prav tako piše občina Omiš, ampak – preveril sem – celo na mojem potnem listu z velikimi črkami piše »Republika Hrvatska«!

Šlo je le za to, da pravzaprav nisem prepoznal te, kako se ji že reče, Hrvaške: nisem prepoznal niti »malega mesta za veliko pustolovščino« niti »sanjske oaze miru in naravnih lepot«. V našem »malem mestu« namreč »mir in naravne lepote« – kot pove že sam izraz »sanjska oaza« – vidimo samo v sanjah. »Veliko pustolovščino« iz brošure, na primer, nam predstavlja že odhod v trgovino našega kraja skozi razbeljeno betonsko apartmajsko džunglo in nepredstavljivo gnečo, po ozki vaški cesti, ki je zatrpana z avtomobili s kolesi in deskami za jadranje na strehi.

Življenje na turistični destinaciji, sem na koncu doumel, je pravzaprav nepredstavljivo mučenje in hudo trpljenje, naša Hrvaška so pravzaprav Dantejev pekel in vice na zemlji, dolina solz, po kateri moramo iti, da bi si zaslužili, da ljubeznivi mejni policist nekega dne tudi nam zaželi dobrodošlico v raju.

»Oh, hvala!« bom rekel navdušeno. »Kako pa se ta raj imenuje?«

»Hrvaška,« bo rekel Peter. Ko bo videl moj zgroženi obraz, se bo sklonil k meni in zarotniško namignil: »Ne skrbite, Bog vse vidi in vse ve. Stari je slišal, ko ste ob neki priložnosti ženi rekli, da bi radi živeli tukaj.«