Cenili so namreč njeno znanje igranja in programiranja različnih oblik sintetizatorjev. Tako je pustila odločilen pečat na albumu High Life, za katerega je bil Wayne Shorter leta 1996 nagrajen z grammyjem. O njem in Petru Gabrielu še danes govori z izbranimi besedami. Še vedno pa najbolj uživa v svojem otroku, na klasičnem klavirju v klasičnem akustičnem triu, v katerem redno nastopa s svojim možem, vrhunskim bobnarjem Omarjem Hakimom.
Kako se počuti glasbenik, ki že v – recimo temu – umetniško »nedovršeni« fazi osvoji nagrado grammy? Kako to vpliva na njegov še nezreli umetniški ego?V imenu drugih ne morem govoriti, meni pa je v prvem trenutku zadeva pomenila zelo veliko. Počutila sem se pomembno, nasploh opaženo, a seveda je hitro sledila tudi streznitev. Ta pa ni bila odvisna od zunanjih dejavnikov, temveč od notranjih pričakovanj. Precej lažje je glasbeniku, ki se počasi vzpenja, gre korak za korakom, kakor če naredi hiter, kaj hiter, prehiter preskok. Tiste oči na hrbtu, da sem bila opažena, je kmalu zamenjalo breme, da moram doseženo raven sedaj stalno potrjevati, da si ne smem dovoliti spodrsljaja. Seveda sem si ga, kar je bila še ena dobra šola, od katere sem veliko odnesla, čeprav seveda spodrsljaj ni bil nameren ali načrtovan. Nihče ni popoln umetnik, tudi jaz ne, in ko sem se tega zavedela, mi je bilo precej lažje v življenju.
