Film Megalopolis me ni očaral. Raztrgan scenarij z nedokončanimi zamislimi: civilizacija Novega Rima, ki umira zaradi pohlepa in sle po oblasti, ljudstvo kot amorfna gmota v ozadju, Cicero in Katilina v zamenjanih vlogah, reinkarnacija patricijev antičnega Rima s kratkimi vdori diktatorjev novega veka, aluzije na Trumpa in Muska. Kako dolgo še, grmi Cicero, ki podžiga k uničenju svojega nasprotnika, koliko minut še, sem se spraševal sam, do propada tega filmskega megalopolisa, ki ga od prvega kadra napovedujejo zločini, zarote, bakanalije in pandorina skrinja znanstvenih dosežkov. Še najmanj me je prepričal konec: po jedrski nesreči se iz pepela rodi lepši svet, Cicero in Katalina si podata roko, preživetje omogočita prelomna tehnologija in ljubezen. Deus ex machina, če naj ostanem v antiki. Bil sem zmeden: ali nam Coppola sporoča, da bodo svet rešili tisti, ki ga bodo pred tem uničili? Meni ljubšo vizijo, prav tako utopično, je pred sto leti dal Lang v Metropolisu: v tehnologiji je videl nevarnost razčlovečenja in odtujitve, roko sta si podala pripadnika elite in delavskega razreda. Glavo in roke naj poveže srce, pravi Lang: srce kot simbol sočutja in človečnosti.