Naprej zastava Slave,

na boj junaška kri,

za blagor očetnjave

naj puška govori.

To kitico lahko primerjamo s četrto kitico Prešernove Zdravljice:

Edinost, sreča, sprava

nam naj nazaj se vrnejo,

otrok, kar ima Slava,

vsi naj si v roke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko pred, spet naša bosta last!

Tako v Prešernovi Zdravljici kot v Jenkovi kitici iz pesmi Naprej! gre torej za Slavo, za skupno domovino vseh slovanskih narodov. Temu dejstvu povsem ustreza angleški prevod (menda sploh prvi kake slovenske pesmi v angleščino): Naprej zastava Slavé! (With Sloven Banner, Forwards!), Slovenian National March or Patriotie Chant of Slovenes, London 1885.

Cenzurirana himna Slovenske vojske

Kako je potem mogoče, da se zdajšnji prevod prve vrstice himne Slovenske vojske v angleščino glasi: Forward, Flog of Glory oziroma kar Forward, flag of glory? Kako je Slava, skupna domovina Slovanov iz Prešernove Zdravljice, postala Glorija oziroma glorija, slava?

Ob 50-letnici prve slovenske himne so vedeli, za kaj gre. Glasbena matica Ljubljana je leta 1910 v spomin na njenega avtorja Davorina Jenka priredila Častni večer z naslovom Naprej zastava Slave. Medtem je ta pesem postala bojna himna vseh slovanskih narodov. Med drugimi so jo peli Rusi, ko so leta 1868 spod Turkov osvobodili Bolgare in vkorakali v Sofijo. Doma smo jo peli kot uvodno pesem ob ustanavljanju slovenskih narodnih čitalnic. Iz teh časov hrani arhiv Muzeja in galerij mesta Ljubljane barvno belo-modro-rdečo dopisnico, na vrhu katere piše Naprej!, pod tem napisom pa je na belem polju notni in črkovni zapis prve vrstice te himne Naprej zastava Slave, na modrem in rdečem polju pa je še zapis preostalih treh vrstic/verzov iz njene prve kitice. Gre za belo-modro-rdečo trobojnico, ki jo je 7. aprila 1848 prvič izobesil Lovro Toman na stavbi z današnje Wolfove ulice 8. Ta zastava je (bila) po poreklu ruska zastava, natančneje, zastava ruske mornarice, ki je bila prvič izobešena leta 1696. Potemtakem Jenkova »zastava Slave« ni nekakšna abstraktna, marveč povsem konkretna zastava; zastava, ki je na ravni trobojnice danes podlaga tako ruske kot slovenske in slovaške zastave. Tomanova trobojnica kot slovenska narodna zastava in Jenkova pesem Naprej! kot slovenska narodna himna sta prej ko slej skupen simbolni temelj slovenstva.

Po prvi svetovni vojni, leta 1919, je slovenska himna postala sestavni del himne SHS in nato Kraljevine Jugoslavije. V »novi« Jugoslaviji po drugi svetovni vojni je do leta 1990, ko smo jo zamenjali z Zdravljico, veljala za himno Socialistične republike Slovenije, se pravi, za slovensko republiško himno znotraj SFRJ. Štiri leta po osamosvojitvi, leta 1995, pa je postala himna Slovenske vojske in himna predsednika/predsednice Republike Slovenije. Toda ob zamenjavi Slave iz nekdanjega prvega verza s slavo, torej s ponižanjem besede z veliko začetnico v besedo z malo začetnico. Kako in zakaj se je to zgodilo?

Zaradi treh cenzur. Prvo je zagrešil cenzor Prešernove Zdravljice, ki je pred objavo njegovih Poezij leta 1847 od avtorja zahteval, naj kitico z besedo Slava (»otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v roke sežejo«) v njej izpusti. Prešeren ni privolil, ni popustil, raje se je odpovedal celi pesmi; tako je prva in edina njegova pesniška zbirka izšla brez Zdravljice, te ključne pesmi Poezij. Pri drugi cenzuri je šlo, tako domnevam, za avtocenzuro. Simon Jenko je zagotovo vedel za Prešernovo usodo, zato je že ob prvi objavi pesmi Naprej! v Celovcu leta 1860 Slavo sam zamenjal s slavo (»Naprej zastava slave, / na boj junaška kri«). Tretja cenzura je bolj zapletena. Izvira iz nekakšnega kompleksa Slovencev, iz nekakšnega sramu zaradi naše pretekle navezanosti na Rusijo in njeno zastavo, prepletenega s strahom pred komunistično Sovjetsko zvezo oziroma z zavračanjem njene vloge med hladno vojno. Oboje je povezano z našim članstvom v Natu in njegovo napovedjo vojne Ruski federaciji kot dedinji Sovjetske zveze. Zato je treba zatreti vsak spomin na »zastavo Slave« in se smešiti z »zastavo slave« (nekateri govorijo o »zastavah slave«: »Naprej zastave slave«, kar je navsezadnje pomensko bolj logična sintagma), s cenzurnim preostankom nekdaj zaželene slovanske himne.

Slovenska vojska na ruski fronti

Sledilo je pošiljanje slovenske vojske s prirejeno oziroma ponarejeno himno na rusko fronto. Skupaj z vojaki Kanade, vključno s potomci članov ukrajinske SS divizije Galicija, o katerih Simon Wiesenthal, »lovec na nacistične zločince«, v knjigi Pravica, ne maščevanje (Enotnost, Ljubljana 1994) poroča:

»Ko so se morali Nemci pred sovjetskim pritiskom umakniti iz Galicije, je ukrajinska policija kot redarska sila odslužila. Toda predvsem te policijske enote so si bile umazale roke s krvjo galicijskih Judov. V njihovih vrstah je kar mrgolelo množičnih morilcev najslabše kategorije. Problem je tičal v tem, da so te razpuščene policijske enote strnili v nove vojaške policijske polke in jih jeseni 1944 vključili v SS divizijo Galicija. S tem je bila divizija, ki bi jo v celoti gledano lahko označili kot bojno enoto, nenadoma prepredena z množičnimi morilci. Ob koncu vojne se je divizija znašla v Italiji, v okolici Riminija, in tam so jo zajeli Britanci. Ti pa so s Sovjeti sklenili sporazum, po katerem naj bi Sovjetski zvezi izročili vse vojake, ki so prihajali z območja Sovjetske zveze in ki so vstopili v nemško službo. Pri tem je šlo v glavnem za Kozake, ki so jih tudi zares izročili. V nasprotju z njimi pa so Ukrajinci imeli srečo. Velika Britanija v tistem času Galicije še ni priznavala za del Sovjetske zveze, ukrajinski sonarodnjaki, ki so že živeli v Kanadi in so bili združeni v Ukrajinskem odboru, pa so izvedeli za usodo približno osem tisoč ujetnikov, interniranih v raznih taboriščih v Angliji, in so se zavzeli zanje. Ker je prostrana Kanada potrebovala ljudi, mala Anglija pa je bila nasprotno vesela, da se reši vojnih ujetnikov, je bila intervencija uspešna – Attleejeva vlada je Ukrajincem dovolila, da se izselijo, Kanadčani pa so jih v nasprotju z obstoječimi zakoni sprejeli.« (str. 217)

Skupaj z množičnimi morilci. Ker je šlo za ukrajinske grškokatoliške uniate, je imel pri tem pomembno vlogo tudi Vatikan. Doma, v Evropi, že vključen v zaobrnitev od vroče vojne z nacistično Nemčijo k hladni vojni s komunistično Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo. Tako je bilo v Nemčiji denacifikacije kaj hitro konec. Zadela je manj kot en odstotek nacističnih sodnikov, učiteljev in celo esesovskih oficirjev. Tako da so večinoma najprej ostali ali postali očetje, nato pa tudi prijazni dedki, in kot taki vnukom in vnukinjam spotoma pripovedovali zgodbe o grozovitih Rusih, zločinskih komunistih. Samo tako lahko razumemo zagrizeno sovraštvo do Rusije, ki se pojavlja med njimi in jih pretvarja v evforične vojne hujskače in hujskačke, kakršni sta predsednica komisije Evropske unije Ursula von der Leyen in nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock. Imamo pa jih, celo take iz partizanskih družin, tudi v političnem vodstvu Republike Slovenije in v Slovenski vojski. Med njimi take, ki so brez pomislekov pripravljeni pošiljati slovenske fante na rusko fronto. Česar niti vrhovni inšpektor Slovenskega domobranstva, general Leon Rupnik, ni počel.

Le v takih okoliščinah je v Slovenski vojski lahko obveljala himna, katere prva vrstica vsebuje na zastavo slave reducirano zastavo Slave. Na sintagmo, ki je izgubila svoj konkreten pomen, pomen slovanske zastave, sprva le ruske trobojnice, tako da zdaj z dodatkom slovenskega grba prinaša sklicevanje na slavo, slavnost in slavljenje. Kar neposredno ni povezano ne s slovanstvom ne s slovenstvom, saj beseda »Slovenija« ni oprta na besedo »slava«, marveč na besedo »slovo«, ki v tem primeru pomeni slovarsko »besedo«. Skratka: zastava Slave je samo ena, zastava slave, slavna zastava, pa je lahko katerakoli zastava.

Protislovenskost, izvirajoča iz protislovanstva

Zato za Slovence ne bi smelo biti dvoma, kaj pomeni zastava Slave, še manj, kaj pomeni Slava kot taka. Saj se že v osnovni šoli učimo na pamet, vsaj z menoj je bilo tako, za nas slavne verze iz Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici. Verze iz kitice, ki se začne s Črtomirovim stavkom:

»Narvèč sveta otrokom sliši Slave,

tje bomo našli pot, kjer nje sinovi

si prosti vól'jo vero in postave.«

Otroci Slave smo Slovani in zato zastava Slave ni nič drugega kot zastava Slovanov, med njimi nas, Slovencev. Sinov Slave, ki smo sprejeli Prešernovo sporočilo in naročilo – saj kljub vsemu še danes nosimo zastavo Slave, prve zastavonoše pa naj bi bili vojaki Slovenske vojske. O čemer pa dvomim, saj se zaradi cenzuriranosti svoje himne bržkone ne zavedajo niti tega, kakšno zastavo vihtijo, niti tega, da smo in bomo Slovenci le, dokler si prosti vol'mo vero in postave. Zavedajoč se:

»Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strašna noč je v črne zêmlji krili,

ko so pod svetlim soncem sužnji dnovi!«

Te verze je Prešeren napisal že leta 1836, Zdravljico napiše leta 1844, leta 1848 Toman izobesi zastavo Slave, ljubljanski župan Ivan Hribar pa se, star 90 let, ob italijanski okupaciji Ljubljane 18. aprila 1941 vrže (po nekaterih navedbah zavit v zastavo) v Ljubljanico in se utopi. V poslovilnem pismu ženi in hčerki pa je citiral prav zgoraj navedena zadnja dva verza iz Prešernovega Krsta pri Savici: »manj strašna noč je v črni zemlji krili, / ko so pod svetlim soncem sužnji dnovi«. Bojim se, da slovenski vojaki o tem ne vedo nič. Pa tudi njihovo poveljstvo ne, sicer Slovenske vojske kot vojske Slave ne bi pošiljali na rusko frontno mejo, kjer nasproti druga drugi zdaj vihrata slovenska in ruska zastava Slave, ista belo-modro-rdeča trobojnica. Slovenska trobojnica, skupaj z grbom bržkone podrejena Natovi zastavi, znamenju slovenske suženjske, Cankar bi rekel hlapčevske odvisnosti od tuje vere in tujih, predvsem ameriških postav: zakonov laži, prevar in podpiranja izraelske genocidnosti v Gazi. Zaradi česar smo leta 2024, pred 35-letnico slovenskega osamosvojitvenega plebiscita, ne le soodgovorni, ampak tudi sokrivi za genocid nad Palestinci. SRAMOTA! Sramota, ker v Slovenski vojski, kakor kaže, prevladujejo odločevalci, ki jih je sram, da smo Slovenci slovanskega porekla. Kakor da bi še zmerom izhajali iz lažne dileme, ki so jo nekateri po ruplovsko izpostavljali sredi 19. stoletja: »Bomo Prusi ali Rusi?« Slovenci nikoli nismo bili ne Prusi ne Rusi. Nismo bili in ne bomo Prusi, tj. Germani; bili pa smo in bomo, četudi nismo Rusi, Slovani! Zato je sramota, če na to pozabljamo.

Krvavi dogodki sredi 8. stoletja

Sramota, a ne najhujša; še hujša je tretja sramota. Sramota, ki nam jo uprizarja Slovenska vojska s svojo duhovno oskrbo. Dve zadevi jo predstavljata v najrazločnejši luči; žal to nista svetli, marveč temni, že kar temačni stvari. Pooseblja ju msgr. dr. Jože Plut, vojaški vikar od leta 2000 do 2015. Raven njegove etičnosti najbolje prikaže njegov »moralni« napor, da bi vojakom obrazložil, kdaj so upravičeni ubiti otroka. A to je njegova osebna drža, bolj pomembna je njegova valjhunska domobranska naravnanost. Ki jo izraža že emblem/simbol duhovne oskrbe v Slovenski vojski; sredi njega je namreč odprta knjiga (recimo Sveto pismo), na njej pa leži ali se iz nje dviga križ.

Pod njima je število 745; najprej pomisliš, da je to številka enote v Slovenski vojski, ko pa odpreš računalnik in poiščeš portal https: //katoliška-cerkev.si/ssk/vojaški vikariat, črno na belem piše, jasno in razločno: »Letnica v simbolu (745) nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.« Seveda ta dva nista bila prva karantanska kneza. Prvi karantanski knez je bil Gorazdov oče Borut. Gorazd in Hotimir sta bila, kot smo videli, bavarska talca. Bavarci so ju vzeli staršem, ju odpeljali na Bavarsko, jima prepovedali verovati, kot sta verovala oče in mati, ter govoriti slovensko. Šele ko so ju prevzgojili v nekakšna bavarska janičarja, sta smela domov, natančneje, so ju poslali v Karantanijo, da bi jo prek njiju lahko bolje obvladovali. Najprej in predvsem versko, saj so hkrati z njima v Karantanijo poslali tudi misijonarje, tj. prekrščevalce. In zdaj, v samostojni Sloveniji, vikariatski simbol Slovenske vojske slavi datum krsta, datum bavarske vojaške in katoliškoduhovne pokoritve prednikov Slovencev. Z obnovljenim kolaborantstvom na novi, globalni ravni. Sramota!!

Začelo se je torej z Borutom, knezom Karantanije, in napadi Avarov/Hunov, prednikov Madžarov, na to slovansko kneževino. Borut se okrog leta 740 obrne po pomoč na bavarskega vojvodo Odila, sicer vezanega na nadoblast frankovskega kralja Pipina. Odilo mu zagotovi pomoč, tako da do leta 743 skupaj premagata Avare. Spotoma pa Borutu postavi tri pogoje za trajno zaščito: 1. da Karantanci priznajo delno nadoblast Bavarcev in prek njih tudi Frankov, 2. da mu Borut kot poroštvo tega dogovora do nadaljnjega izroči za talca sina Gorazda in nečaka Hotimirja ter 3. da Karantanci svojo slovansko vero zamenjajo s krščansko vero, prvi korak do tega pa naj bo katoliški krst sina in nečaka, ta predpogoj njune vrnitve – po njuni uspeli krščanskokatoliški prevzgoji – domov, v Karantanijo.

Bavarci so Gorazda in Hotimirja odpeljali v samostan na Kimskem jezeru (Chiemsee) med Salzburgom in Münchnom. In če drži leto 745 (zagotovo drži to, da tega leta Borut postane vazal Odila) kot letnica njunega krsta, to pomeni, da sta bila tedaj, po dveh letih samostana, že spreobrnjena v krščanstvo. Ko Borut po štirih letih umre, brez krsta, ga Bavarci, ki so jim Karantanci zdaj vazalsko podrejeni, nadomestijo s spreobrnjenim Gorazdom, ob bolj ali manj prostovoljnem soglasju Karantancev. S tem se je začel proces, ki prej kot integracija pomeni asimiliranje karantanskega plemstva. Gorazd že po treh letih (749–752) kneževanja umre, nakar Bavarci pošljejo v Karantanijo njegovega bratranca Hotimirja, že celih 9 let na tujem indoktriniranega z rimskokatoliškim krščanstvom in zato naravnost hlepečega po misijonarstvu:

»Takrat so Bavarci z dovoljenjem frankovskega kralja Pipina vrnili Karantancem Hotimirja (ok. 752 – ok. 769) iz domače knežje družine. Karantanci so ga ustoličili za svojega kneza. Z novim knezom, ki je skoraj deset let preživel kot talec na Bavarskem in tam bil spreobrnjen v krščansko vero, je v Karantanijo prišel tudi prvi duhovnik: Majaron. Bil je Hotimirjev osebni kaplan [Nadzornik?] in je povezal karantanskega kneza s salzburškim samostanom sv. Petra, kjer je bil Majaron tudi posvečen. Samostan sv. Petra je tako postal središče za pokristjanjevanje Karantancev.« (Peter Štih: Ko je Cerkev začela govoriti slovansko, v: Temelji slovenstva, Cankarjeva založba, Ljubljana 2021, str. 39)

Središče pokristjanjevanja je bila torej škofija v Salzburgu, ki jo je tedaj vodil škof Virgil. Zares utrdilo pa se je šele leta 757, ko je v Karantanijo prišla prva skupina s pokrajinskim škofom Modestom na čelu, katerega delovanje je Hotimir nadvse odločno, lahko bi rekli s trdo roko podpiral. Tako je do svoje smrti zatrl dva poskusa pravega odpora, tj. upora. Do zares velikega in sprva zelo uspešnega upora je zato prišlo šele po njegovi smrti: »Po Hotimirjevi smrti 769 je oblast v Karantaniji prevzela protikrščanska in protibavarska opozicija. Njen upor je zatrlo šele neposredno vojaško posredovanje bavarskega vojvode Tasila III. leta 772. Po bavarskem okusu je bil v Karantaniji za novega kneza postavljen Valtunk, Prešernov Valjhun. Misijonarji, ki so v Karantanijo prihajali še za časa Vergilovega naslednika Arna, pa so lahko nadaljevali svoje delo.« (prav tam, str. 39) Natančneje: so se lahko vrnili, potem ko so bili med uporom izgnani oziroma so pobegnili. Uporom, ki ni bil samo upor proti lastnemu vazalstvu, podrejenosti tujcem, ampak tudi proti s silo uveljavljani tuji veri.

Spet smo pri Prešernovem Uvodu h Krstu pri Savici, natančneje, pri neposredno uvodnem, začetnem besedilu te pesnitve:

Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi

že dolgo bije za krščansko vero,

z Avrelijem Droh se več mu v bran ne stavi.

Končano njuno je in marsiktero

življenje, kri po Kranji, Korotani

prelita napolnila bi jezero.

Simon Gregorčič je na podlagi Prešerna in spomina slovenskega ljudstva/naroda, spomina, izvirajočega iz starodavnih travm, tudi travmatičnega spomina na prvi veliki, Valjhunov kolaborantski razkol napisal pesem: In prišli so, krstiti jih želeč, / v levici križ, a v desnici meč! / In dede naše so krstili / sred dednih širnih njih planjav; /a ko so krst zvršili / naš dom je bil in tuji meč krvav – / a križ? Nanj dedov so prostost pribili.« Vojaški vikariat Slovenske vojske pa kakor da o vsem tem ne ve ničesar. O VSEM tem! Kakor tudi o zločinskih dejanjih »svetnika« in »očeta Evrope« Karla Velikega ne.

Tasilo III. je bil sin Odila in nečak Karla Velikega, ki postane frankovski kralj leta 771 in vlada do leta 814. Tako da bavarski vojvoda svoj pohod na Karantanijo leta 772 izpelje že na njegovo pobudo ali celo ukaz. Kajti Karel Veliki istega leta nastopi z veliko misijonarsko in osvajalsko ofenzivo proti Sasom. Leta 773 je »uničil saško pogansko svetišče Irminsul« (prav tam, str. 53), leta 775 porušil oziroma požgal še druga saška svetišča, nato razdeli saško ozemlje na več misijonskih okrožij, leta 780 je sam navzoč pri prisilnem kolektivnem krščevanju, leta 782 zagreši »veliki pokol pri Verdenu«, saj na mah pobije 4500 Sasov, itn. Med drugim je leta 783 izdal genocidni zakon Capitulatio de partibus Saxoniae, ki je predpisoval smrtno kazen za vse poganske Sase, ki bi odklonili krst, tj. prestop v krščansko vero. Nič čudnega, da evropske oblasti, ki s tako lahkoto slavijo genocidnega Karla Velikega kot »očeta Evrope« in celo kot »zavetnika Evrope«, tudi izraelsko genocidno početje v Palestini obravnavajo z neznosno ležernostjo; če bi že po prvem mesecu judovskega pobijanja otrok in žensk v Gazi obsodile Izrael, ne pa da so ga finančno in na vse druge načine podpirale, danes zagotovo ne bi bili v tako grozljivi situaciji, v kakršni smo.

Rimskokatoliška cerkev (RKC) pa glede vsega tega ni samo zelo medla in posledično pretiha, ampak je za marsikaj še zmerom tudi slepa in gluha. Namesto da bi obsodila nasilno pokristjanjevanje in prisilne krste, jih, na čelu z vikariatom Slovenske vojske, glorificira. Slavi kot nekaj, kar je treba izrecno izpostavljati, hvaliti in slaviti. Od odvzema otrok voditelju Karantanije in njune odtujitve od staršev do izbrisa njihove vere iz zavesti otrok in vcepitve z vojaštvom dostavljene vere. Predvsem pa RKC že od vsega začetka ni samo apologetka, ampak tudi generatorka kolaboracij vseh vrst, ne samo krvave kolaboracije s sovražniki slovenstva. Posledice?

Vikariat SV kot izpostava RKC

Kljub izhodiščni krvavi, valjhunski kolaboraciji dela prednikov Slovencev s fizično nemškimi in krščansko psihičnimi okupatorji ter kljub krvavi kolaboraciji ljubljanske klerokatoliške hierarhije s fašističnim in nacističnim okupatorjem je Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem po osamosvojitvi uspelo protiustavno privzeti ideološko vodstvo v Slovenski vojski, deloma pa tudi v policiji. In znova zastrupljati z duhom nekdanje fašistoidne Katoliške akcije prežeto ideologijo domobranstva.

Z vso ostrino in nadutostjo je to ideologijo oziroma že kar doktrino začel ponovno vsiljevati kardinal France Rode, povratnik iz Argentine, danes pa je med najbolj zagretimi in arogantnimi tovrstnimi kleriki prišlek iz Argentine župnik Andrej M. Poznič. Svoje pa je k vsemu temu prispeval in še zmerom prispeva tudi monsignor Jože Plut. Sicer pa danes tako in tako med revijo Zaveza, glasilom novodomobranske Nove Slovenske zaveze (NSZ), in »slovenskim katoliškim tednikom« Družino ni nobene razlike več. V neposredni spregi s Slovensko demokratsko stranko, ki že desetletja nastopa proti slovenski spravi in skuša ne samo rehabilitirati domobrance kot take, ampak tudi znova obuditi, obnoviti ideološke temelje domobranstva. Začenši pri najmlajših. Tako smo 12. novembra 2024 kot naročniki revije Zaveza dobili naslednje vabilo novodomobranske Nove Slovenske zaveze:

»Po sklepu upravnega odbora vas v soboto, 23. novembra 2024, ob 10. uri vabimo v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano na občni zbor društva Nova Slovenska zaveza. Občni zbor bomo začeli v kapeli zavoda s sveto mašo za vse žrtve in podpornike našega društva. Mašo bo daroval dr. Andrej Marko Poznič, župnik v Ihanu in arhidiakon.« Kaj to pomeni, nam postane jasno šele ob pripovedi Staneta Štrbenka, dolgoletnega tajnika NSZ:

»Moj sošolec, prav tako šestnajst-, sedemnajstletni gimnazijec, je bil skupaj z nami na oklepnem vlaku. Slepo je bil zaljubljen, v dekle, ki je bila partizanka. Sam sem to dobro vedel. Izkoriščala ga je tako, da ji je nosil iz našega skladišča različno strelivo za partizane. V Grosupljem je bila manjša nemška enota in Nemci so to izvedeli. Na vsem lepem so fanta aretirali, zaprli in zasliševali. Žal nam ga je bilo, vendar rešitve zanj ni bilo. V Ljubljani ga je nemško vojaško sodišče obsodilo na smrt! Smrtno kazen bo moral izvesti naš vod, eden od nas bo moral ustreliti svojega soborca in kolega. V vodu sva bila jaz in prijatelj Pavle Kogej. Povedali so nam, da bomo vsi štirje iz voda istočasno streljali, naboj pa bo imel samo eden. Tako ne bomo nikoli vedeli, kdo ga je ustrelil. Za vse nas nič bolj tolažilno. Streljati bomo morali vsi. Žalostna procesija našega voda z obsojencem, z duhovnikom in nemškim stražarjem je morala v gozdiček nad Grosupljem. Bili smo pogrebci svojega kolega in hkrati vsak od nas možen morilec!« (Zaveza 27/2017/3, str. 30)

Morilec! Torej zločinec. Kljub temu komunistična oblast po vojni ni obsodila na smrt ne Štrbenka ne Kogeja, marveč ju je po zajetju zaradi mladoletnosti izpustila in tako omogočila, da sta se znašla med ustanovitelji Nove Slovenske zaveze. Kakšna vloga znotraj nenavadne trojice, ki jo sestavljajo na smrt obsojeni mladoletni slovenski domobranec, nemški stražar in duhovnik, pa pripada duhovniku kot kuratu, vojaškemu kaplanu? To izvemo iz spomenice, ki jo je 8. januarja 1944 škof Rožman naslovil na poveljnika Slovenskega domobranstva: »Domobranstvo je vojska prostovoljcev, ki so se priglasili predvsem iz idejnih nagibov za borbo proti komunistični revoluciji. Če te ideje, ki so pač tudi versko-nravnega značaja, obledijo, nujno začne upadati borbenost in navdušenje, ki je pri prostovoljcih bistvenega pomena, s tem pa se zrahlja tudi disciplina. Zaradi tega je treba nujno vzdrževati idejne nagibe nepretrgoma v prvotni moči in jasnosti, kar je nedvomno delo kuratov.« Ta Rožmanova formulacija se povsem ujema z definicijo totalitarizma, kakršno izpostavlja bivši nadškof Anton Stres: »Totalitarizem se od običajne diktature razlikuje ravno po tem, da se ne zadovolji s pritiskom na zunanje vedènje državljanov, ampak hoče obvladovati in usmerjati njihovo pamet in njihovo vest, njihovo dušo.« (Boj za resnico, Družina – Slovenski čas, Ljubljana, 1. december 2024, str. 1)

Aleš Ušeničnik, najprej idejni vodja Ehrlicha in njegovih stražarjev (Žebot: »Koroščevih fantov«), potem pa tudi Slovenskega domobranstva, je zato med drugim zapisal: »Če govorimo o kulturi vere in kulturi nevere, je to seveda govorjenje iz totalitarnega, celotnega gledanja na kulturo, na celokupno kulturo sub specie aeterni.« (Izbrani spisi I, 265) Tudi med drugo svetovno vojno. Namreč pod obnebjem fašistoidne Katoliške akcije, v imenu katere je papež Pij XI. blagoslavljal Mussolinija, škof Rožman pa domobrance pred njihovo prisego Hitlerju. Na tej točki se religija, skupaj z duhovno oskrbo, pretvori v moralno-politično spodbujanje, duhovnik pa v katoliškega politkomisarja, v faktor ideološko totalnega prepariranja in discipliniranja.

Ne zgolj trije, temveč štirje totalitarizmi na Slovenskem

Od tod zadržek pri podpori obsodbe zgolj fašizma, nacizma in komunizma, kajti na Slovenskem je obstajal tudi četrti totalitarizem: krvavokolaborantski klerokatolicizem, dedič Valjhunovega razkola v 8. stoletju ter razkola škofa Hrena s pregonom protestantov in požigom slovenskih knjig v 16. stoletju. Med drugo svetovno vojno, znotraj katere se je sredi 20. stoletja razvila tudi slovenska bratomorna vojna, posledica tretjega krvavega razkola med Slovenci, sta obstajali, kakor ugotavlja izjava Slovenska sprava (2021) Slovenske akademije znanosti in umetnosti, tako krvava revolucija kot krvava kolaboracija. Ideološko je prvo usmerjala Komunistična partija (KP), drugo pa Rimskokatoliška cerkev.

Kot v knjigi o Ehrlichu izčrpno prikaže teolog Janez Juhant, je pobudo za oboroženo kolaboracijo italijanskemu okupatorju leta 1942 najprej ponudil ta profesor teologije in ustanovitelj kluba Straža, po krajšem oklevanju pa jo je podprl tudi škof Gregorij Rožman. Če bi RKC na Slovenskem, ki tudi danes stoji za dediči domobranstva, zbranimi v društvu Nova Slovenska zaveza, upoštevala ta dejstva, bi kaj hitro lahko dosegli skupno obsodbo vseh navedenih totalitarizmov, torej vseh štirih, ne samo treh. Pot do takšnega soglasja je odprl nadškof Alojzij Šuštar, zato smo mu ob 30-letnici spravne slovesnosti v Rogu in ob 100-letnici njegovega rojstva na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti posvetili simpozij Slovenska sprava, ki je potekal 24. junija 2020 (zbornik z referati in ustreznimi dokumenti smo izdali leto dni kasneje).

Spočetka je Šuštarju ob strani stal tudi teolog Anton Stres, potem se mu je oddaljil, a ni nikoli padel tako daleč od njega kot zdajšnji ljubljanski nadškof Stanislav Zore, zvesti sledilec (nadškof Uran, ki to nikakor ni hotel postati, in nadškof Stres, ki je to postal v premajhni meri, sta bila odstavljena) kardinala Rodeta. Stres kot predsednik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci v času osamosvajanja je v izjavi Za globlje razumevanje sprave tik (2. julija 1990) pred spravno slovesnostjo v Rogu takole povzel Šuštarjeva izhodišča: »Ponavljanje medsebojnih obtožb ne vodi nikamor. Zrelo in moralno je, da priznamo svoj delež krivde.« Sokrivdo za državljansko vojno, na partizanski strani za krvavo revolucijo, na domobranski strani za krvavo kolaboracijo. Žal niti »partizanska« Zveza borcev niti »domobranska« Nova Slovenska zaveza vse do danes nista privolili v to; trmasto vztrajata, da je za vse kriva le druga stran.

Zato sta tudi obe zavrnili izjavo Slovenska sprava vrhovne institucije slovenske znanosti in umetnosti, katere jedro tvorijo besede: »V etičnem smislu o dogajanju med drugo svetovno vojno in neposredno po njej ne bi smelo biti sporno, da je bil upor proti okupatorju upravičen, da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena, da je bil odpor proti temu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena.« Zato redukcija zgolj na dva elementa ni opravičljiva. S tem pa tudi že desetletja trajajoče jurišanje na nasprotnika ne. Nujno je spravo porajajoče soočenje z vso, celotno kompleksnostjo dogodkov. Vključno s travmami, izvirajočih iz njih. Ob zavedanju, da se ran s silo ne da zaceliti.

Na Prešernov dan, 3. decembra 2024