Društva, zavodi, cehi, bratovščine, ferajni, klubi, združenja oziroma kakor koli so se že imenovali v preteklosti in jih danes poznamo pod skupnim imenom nevladne organizacije, imajo v teh krajih dokaj dolgo brado. Prvi ohranjen zapis o njihovem obstoju sega v 14. stoletje, v njem pa je omenjeno delovanje cerkvenih bratovščin. Pozneje so se razvile še različne cehovske organizacije kot posebna združenja rokodelcev in obrtnikov v mestnih trgih. Njihova osnovna značilnost je bila, da so obstajala brez državnih zakonskih predpisov. Delovala so na osnovi društvenih norm, zbranih v redih in pravilih, ki so tudi najstarejša pravila, ki so urejala pravni položaj društva, položaj članstva in delovanje njihove organizacije.

Prva slovenska društva

Marčna revolucija leta 1848 je prinesla svobodo združevanja kot ustavno pravico in pravne norme, ki so urejale ustanavljanje društev in drugih oblik združevanja ljudi. Nastala so prva slovenska društva. V tem času so bili vodilni razredi predvsem nemški, kmečko in delavsko prebivalstvo pa je bilo slovensko. Kot nas uči zgodovina, so bile sredi 19. stoletja središče kulturnega in družabnega življenja slovenskega srednjega sloja čitalnice, iz katerih so pozneje izšla številna društva. Ne gre zanemariti velikega vpliva narodnoobrambnih in telovadnih društev, pomemben dejavnik razvoja pa je bila tudi Katoliška cerkev, ki je širila dobrodelno dejavnost za reveže in se udejstvovala na področju kulture, zdravstva in izobraževanja.

Ob koncu 19. stoletja so imele nevladne organizacije tudi ekonomsko funkcijo. Razvijati se je začelo zadružništvo, ki je predstavljalo pomemben obrambni mehanizem kmetov, delavcev in obrtnikov pred kapitalizmom. Za razvoj nevladnih organizacij so bile odločilne tudi politične stranke, ki so prek društev želele vplivati na idejno, kulturno, izobraževalno, športno, socialno in politično delovanje ljudi. Društveno dogajanje v Sloveniji je do druge svetovne vojne cvetelo.

Socialistična revolucija in sprememba družbenega sistema sta bili za nevladne organizacije pogubni. Za politično oblast so pomenile nevarnost, zato je bilo delovanje organizirano v okrnjeni in nadzorovani obliki večinoma na lokalni ravni, kjer so prevladovala gasilska, planinska, kulturna in rekreativna društva, vse druge funkcije pa je prevzel javni sektor. Okrnjeno oziroma omejeno je bilo tudi humanitarno in dobrodelno delovanje Cerkve. Država je podpirala samo Rdeči križ in Zvezo prijateljev mladine. Pomemben položaj so imele tudi invalidske organizacije, ki so se v veliki meri financirale z denarjem državne loterije.

Temelji civilne družbe

Večjo spremembo je prinesla nova ustava leta 1974, ki je dopuščala dokaj široke možnosti ustanavljanja prostovoljnih organizacij in društev. Država njihovega delovanja ni podpirala, zato je bila njihova profesionalna struktura majhna in niso imeli množičnega članstva. Kljub temu je število društev in drugih nevladnih organizacij začelo počasi naraščati. Leta 1975 je bilo v Sloveniji registriranih 6761 društev. Leta 1980 jih je bilo že 8446, njihovo število pa se je približalo številu iz predvojnega obdobja. Takrat so bili tudi vzpostavljeni temelji za nastanek civilne družbe in številnih organizacij, ki so nastale po letu 1980 in so imele pozneje pomembno vlogo tudi pri osamosvojitvi.

Število nevladnih organizacij je po letu 1980 nenehno naraščalo. Če jih je bilo leta 1981 registriranih 8897, je bilo leta 1990 njihovo število že 10.320, leta 1995 pa smo imeli v Sloveniji že 13.984 nevladnih organizacij. Danes jih imamo 27.413.

Poleg Slovenije imajo znotraj Evropske unije veliko nevladnih organizacij denimo tudi v Avstriji in na Nizozemskem, v obeh po eno na 68 prebivalcev, ter na Švedskem, kjer imajo eno na 50 prebivalcev. Manj jih najdemo v Španiji, in sicer eno na 134 prebivalcev, še manj pa v Veliki Britaniji, kjer imajo eno nevladno organizacijo na 397 prebivalcev.

Po ocenah je v Sloveniji 32 odstotkov ljudi aktivno vključenih v delovanje različnih društev, zvez in organizacij, ki delujejo na vseh področjih, kjer se pojavljajo skupni interesi ali potrebe lokalnega okolja, ki ne izhajajo iz gospodarstva oziroma pridobitne dejavnosti, na primer na področjih kulture, športa, zdravja, humanitarnosti, socialnega varstva, varstva okolja in narave ter izobraževanja. »Aktivne so na tistih področjih, kjer državi ne uspe ali ne zmore sama poskrbeti za tisto, kar potrebujemo ljudje za varno in kakovostno vsakdanje življenje. Športne organizacije na primer skrbijo, da smo mi in naši otroci fit; kulturne, da smo razgledani; socialne, da je med nami čim manj lačnih; gasilci, da nam ne pogorijo hiše; tisti, ki gledajo oblasti pod prste, pa pazijo, da nam ne ugrabijo države. Tako kot nobena hiša ni imuna za ogenj, tudi nobena oblast ni imuna za napake in zlorabe,« pravi Goran Forbici, direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS, ki združuje več kot 1600 različnih zvez, društev, zavodov in ustanov. Ob tem dodaja, da je motiv ljudi, ki ustanovijo društvo, zavod ali ustanovo, praviloma početi nekaj, kar se jim zdi koristno ne le zase, ampak tudi za druge. »Glede na to, da je največ slovenskih nevladnih organizacij društev, želijo to največkrat početi z drugimi, skupaj. V tem smislu so nevladne organizacije pomemben element družbene kohezivnosti. Če nas trg oziroma kapitalistični družbeni sistem vedno bolj individualizira, nevladne organizacije in ljudje v njih očitno in upravičeno stavijo na kolektivno delovanje za kolektivno dobro. Na solidarnost.«

Financiranje nevladnih organizacij

Društva so za delovanje in ustroj družbe pomembna. Hkrati so ves čas kamen spotike bodisi lokalne bodisi državne politike. Vprašanja, zakaj nekdo dobi državni ali lokalni denar, nekdo drug pa ne, pa pogosto v ospredju. Obseg javnih sredstev, ki so jih nevladne organizacije prejele, se iz leta v leto povečuje. V letu 2003 so prejele 166,76 milijona evrov javnega denarja, leta 2022 pa je bilo tega že 539,3 milijona evrov.

Forbici razlaga, da splošni pogoji za financiranje nevladnih organizacij ne obstajajo, pač pa pogoje določajo vsakokratni javni razpisi. »Na splošno velja pravilo, da sme država financirati samo projekte in aktivnosti, ki koristijo ljudem in družbi nasploh. Medtem ko na primer gospodarske družbe z javnim denarjem gradijo državne mostove, nevladniki med drugim skrbijo, da so državljani v dobri kondiciji, kar posledično tudi niža stroške na področju javnega zdravstva. Drugače povedano, javni razpisi so osnovni mehanizem javnega financiranja storitev, ki jih v imenu države prebivalcem ponudijo nevladne organizacije. Za javne razpise, naročila in pozive, na katerih lahko kandidirajo nevladne organizacije, veljajo popolnoma enaka pravila kot na razpisih in pozivih za občine, javne zavode ali podjetja. Sistem oziroma pravila so enaka za vse in so tako rekoč identična pravilom, ki jih poznajo druge države in Evropska unija. Neposredno financiranje, se pravi brez razpisov, na katerih lahko pod istimi pogoji kandidirajo vsi, v principu v Sloveniji ni mogoče. Ministrstva in drugi državni organi na letni ravni v povprečju objavijo okoli sto razpisov, namenjenih nevladnim organizacijam,« pravi.

Po njegovih podatkih slovenske nevladne organizacije več kot polovico prihodkov zberejo s članarinami, donacijami in svojimi storitvami. »Javna sredstva, od ministrstev in občin, v zadnjih letih predstavljajo le okoli 45 odstotkov skupnih prihodkov nevladnega sektorja. Največ javnih sredstev je namenjenih financiranju izvajanja osebne asistence skladno z zakonom o osebni asistenci. Leta 2022 je bilo temu namenjenih 159,69 milijona evrov, kar je predstavljajo 56 odstotkov vseh javnih sredstev, ki so jih ministrstva nakazala nevladnim organizacijam,« dodaja in ob tem izpostavlja, da skoraj polovica obstoječih nevladnih organizacij ne prejema nobenih javnih sredstev. Največ nevladnih organizacij financirajo občine, več kot 10.000, medtem ko jih ministrstva financirajo okoli 3000. Skratka, največ javnih sredstev tradicionalno dobijo humanitarne in invalidske organizacije ter nacionalne športne zveze. Zaradi vpeljave storitve osebne asistence so od leta 2019 naprej na prvih mestih organizacije, ki izvajajo osebno asistenco.

Zakonska podlaga in javni interes

Delovanje nevladnih organizacij ureja pet temeljnih sistemskih zakonov, od tega dva krovna zakona (zakon o nevladnih organizacijah in zakon o prostovoljstvu), ter trije statusni zakoni (zakon o društvih, zakon o zavodih in zakon o ustanovah), ki urejajo tri najpogostejše pravne oblike slovenskih nevladnih organizacij. Kot razlaga Forbici, je bil od teh treh statusnih zakonov v zadnjih 30 letih posodobljen samo zakon o društvih, medtem ko sta zakona o zavodih in ustanovah še iz devetdesetih let in zato delno zastarela ter bi potrebovala spremembe.

»Krovna zakona sta relativno sveža: zakon o prostovoljstvu je iz leta 2011, zakon o nevladnih organizacijah pa iz leta 2018. S tem zakonom je bilo poenoteno pravno pojmovanje nevladnih organizacij v skladu z mednarodnimi standardi in trendi ter postavljen osnovni okvir državnega podpornega okolja za njihov razvoj in delovanje. Podobno kot to pozna zakonodaja, ki ureja delovanje slovenskega gospodarstva. Oba krovna zakona sta po svojih rešitvah zelo sodobna, v skladu z mednarodnimi standardi, in mednarodno pogosto veljata za zgled, kako urejati področje nevladnega sektorja. Že nekaj časa pa čakamo na prenovo zakona o zavodih. Je iz davnega leta 1991, pisan je bil predvsem za javne zavode in je zato tudi preveč rigiden in ne odraža sodobnih organizacijskih potreb zasebnih zavodov,« pravi Forbici in dodaja, da so zakonski kriteriji za nevladno organizacijo enaki mednarodno veljavnim in so jih vsi, ki se strokovno ukvarjajo z nevladnimi organizacijami, v praksi uporabljali in upoštevali že dolgo, preden so bili leta 2018 povzeti v zakon.

Število nevladnih organizacij se torej ves čas povečuje, v zadnjih letih pa se je najbolj povečalo število zavodov. Forbici meni, da najbrž zaradi tega, ker je upravljanje in vodenje zavoda enostavnejše kot upravljanje in vodenje društva. »Za njegovo ustanovitev je dovolj ena oseba, za društvo so potrebne tri. Društva so kolektivne organizacije in takšno je tudi njihovo zahtevano zakonsko upravljanje. Pri društvih se vse najpomembnejše odločitve sprejemajo kolektivno, na skupščini oziroma zboru članov. Pri zavodih takšnih zahtev ni.«

Večkrat lahko tudi slišimo, da je društvo v javnem interesu. Po definiciji naj bi bila nekako v javnem interesu vsa društva, vendar morajo ta status pridobiti posebej. »Najenostavneje povedano: kdor ima status, preverjeno deluje družbenokoristno. Status podeljujejo pristojna ministrstva, za področje kulture na primer kulturno ministrstvo, za področje športa ministrstvo, ki je pristojno za šport, in tako naprej na podlagi vnaprej določenih pogojev. Status lahko dobijo organizacije, ki dobro delajo in imajo dobre pretekle rezultate. Drugače povedano: gre za organizacije, za katere država jamči, da se nanje v težavah lahko obrnemo in da jim lahko zaupamo,« razloži Forbici.

Ponudbe več, sredstev manj

Petra Polak, strokovnjakinja za menedžment neprofitnih organizacij, ki se je z delovanjem društev srečevala že pri delu na občini Kranj, trenutno pa vodi kranjsko izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, opaža, da je ponudbe društev vse več, a je žal vedno manj sredstev za njihovo delovanje oziroma programe, ki jih pripravljajo. »Pred leti je bilo veliko lažje priti do sponzorskih sredstev, več je bilo oglasnega prostora za promocijo njihovega dela, tudi mediji so bili morda nekoliko bolj naklonjeni ljubiteljski dejavnosti in so več pisali o tem. Iz lastnih izkušenj se mi zdi, da ima delovanje posameznega društva vedno določen cikel. Pogosto se zgodi, da se pojavi dober mentor ali navdušenec, takrat tisto društvo živi in cveti, ko se ta oseba umakne, pa delovanje takšnega društva pogosto zamre,« razlaga. Opaža tudi, da se na kulturnem področju pojavljata dve vrsti društev. Nekatera dajejo velik poudarek lastni produkciji, kot so razna folklorna, gledališka in pevska društva, je pa tudi veliko društev, ki se ukvarjajo samo z organizacijo dogodkov. »Na splošno lahko vsaj za Kranj rečem, da je društveno dogajanje veliko bolj pestro, kot je bilo nekoč.«

Polakova meni, da financiranje društev ni odvisno od volje, barve in preferenc lokalnih oblasti, kot se lahko večkrat sliši. »Podpora lokalnih skupnosti delovanju društev vsaj po mojem mnenju ni odvisna od trenutne lokalne oblasti, pač pa veliko bolj od proračunskih sredstev, ki jih ima občina tisto leto na voljo. Če je prihodkov manj, je tudi podpora manjša. Nikjer ni zapisano, koliko sredstev mora država ali občina nameniti za nevladne organizacije. Ker financiranje društev ne sodi med zakonsko predpisane naloge lokalnih skupnosti, je treba vzeti tam, kjer lahko. S tem pa so na prepihu tudi organi društev oziroma nosilci funkcij. Če je denarja manj in zaradi tega ne morejo uresničiti načrtovanih dejavnosti, se lahko med člani pojavi nezadovoljstvo. Dejstvo je, da nevladni sektor ne more funkcionirati brez javnih sredstev,« pravi.

Tudi ona opozarja, da društva oziroma nevladne organizacije pokrivajo velik spekter dejavnosti, ki jih država ne. Od kulture do športa, zdravja, humanitarnosti, socialnega varstva, varstva okolja in narave ter izobraževanja. Predvsem na področju ljubiteljske kulture skrbijo tudi za ohranjanje ogromne količine nesnovne kulturne dediščine, na kar pogosto pozabljamo in kulturo jemljemo kot nekaj, kar ni nujno potrebno. Po njenem mnenju se društva pri svojem delovanju srečujejo tudi z obilico birokratskega dela, ki je potrebno tako za njihovo zakonito delovanje kot tudi za prijave na različne razpise. V delovanje vsakega društva je tako vloženo ogromno prostovoljnega dela, ki pa ni nikjer ovrednoteno.

Najštevilnejši upokojenci, sledijo gasilci

Slovenci se pač radi družimo in združujemo v društva, radi si pomagamo in sodelujemo med sabo. Sodeč po številu članov imamo največ časa za prostovoljne dejavnosti na starost, saj je v društva upokojencev včlanjenih daleč največ prebivalcev. Tako Zveza društev upokojencev Slovenije v 500 društvih združuje kar 230.000 članov. Planinska zveza Slovenije združuje 291 društev z 58.311 člani, v 1300 gasilskih društvih pa je dejavnih več kot 162.000 članov.

Gasilska društva so že zaradi svoje narave dela ena od najbolj urejenih v državi, imajo tudi najdaljšo tradicijo, v zadnjih letih pa je država dokaj solidno uredila njihovo financiranje. Kljub temu predsedovanje ali članstvo v takšnem društvu od ljudi še vedno zahteva ogromno prostovoljnega dela, odrekanja in zagnanosti. »Gasilci izvajamo obvezno javno službo, to je javna gasilska služba, in se po tem razlikujemo od drugih društev. To pomeni za nas obveznost, saj jo moramo izvajati ves čas, in to hitro, strokovno ter kakovostno. Vse to nam za zdaj uspeva, predvsem zaradi odrekanja in volje članstva. Prav tako imamo že dolgo določeno strukturo na državnem nivoju, od društev prek gasilskih zvez in gasilskih regij do Gasilske zveze Slovenije. Oboje nam je v prid, ko gledamo na to s stališča društvenega delovanja,« pravi Andrej Rupreht, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Vinska Gora.

Vodenje takšnega društva tako od vodstva kot članov zahteva veliko odrekanja in žrtvovanja prostega časa. Kot pojasnjuje Rupreht, prostovoljni gasilci vlagajo svoj prosti čas v razvoj in delovanje društva, vendar dostikrat prevladajo službene, osebne in druge obveznosti, zato se morajo nenehno prilagajati in pogosto iskati trenutne rešitve. »Vodenje društva je delo za polni delovni čas. V povprečju to pomeni vsaj dve uri na dan, v realnosti pa včasih kar cel dan. Seveda v teh urah ni samo vodenje in organiziranje, ampak vse drugo, vseeno pa je to ogromno časa in odrekanja. Vse to velja tudi za večino našega aktivnega članstva. Intervencije, usposabljanja in preostalo operativno delo potekajo ves čas. Da postaneš operativni gasilec, moraš najprej opraviti dva tečaja, ki imata skupno več kot 200 ur predavanj in vaj. To je res ogromno vikendov, ki jih namesto z družino preživiš pri gasilcih. Govorim o petih mesecih, ko vikende žrtvuješ samo za gasilce. Seveda potem pridejo še druge obveznosti. Novi tečaji, gasilska organizacija izvaja več kot 50 različnih tečajev in usposabljanj, intervencije, ki jih je pri nas sicer okoli 40 na leto, a jih je bilo na primer lani zaradi vremenskih ujm več ko 200. K temu je treba prišteti še preostalo društveno delo. Skrb za opremo, dom, okolico ter delo z mladimi in veterani. Vsak ima kakšno zadolžitev in hitro si tudi drugi člani naberejo podobno število ur kot vodstvo.«

Rupreht ob tem izpostavlja, da je pri njih v zadnjih letih financiranje dobro urejeno in je konstantno, marsikje po Sloveniji pa se še vedno srečujejo tudi s težavami, ki so povezane s financiranjem, kar seveda ovira kakovostno društveno delo. Pri njih največjo težavo vidi pri pridobivanju novega kadra. »Čeprav odlično delamo z mladimi, nam na koncu ostane eden ali dva iz vsake generacije. Pride fakulteta, ljubezen, služba ali selitev. Mladi nam tako kar čez noč pobegnejo. Osnovni tečaj je res dolg, zato tu vidim priložnost, kjer bi se lahko z določenimi spremembami še bolj približali članom, da bi ostali v društvu, predvsem kot operativci. Član, ki ima službo na izmene, dejansko ne more redno hoditi na takšno usposabljanje. Prav tako je vse več takšnih, ki delajo tudi ob koncih tedna. Tu je še precej prostora za izboljšanje. Včasih zna biti težava tudi ekipni duh. Duh, ki ustvari dober tim, ki odlično deluje v vseh situacijah. Zato se moramo posebej posvečati prav graditvi in ohranjanju tega duha, če ne drugače, tudi z druženjem zunaj gasilstva in drugimi neformalnimi dogodki,« meni Rupreht.

Vse več dela zaradi ekstremnih vremenskih razmer

V zadnjih letih vse več preglavic prostovoljnim gasilskim društvom povzročajo večje naravne nesreče, ki so posledica ekstremnih vremenskih pojavov in so vse pogostejše ter vse bolj intenzivne. »To je za nas res velik izziv, saj se moramo nenehno usposabljati za nove vrste nesreč, kot so delo na strehi z motorno žago, uporaba brezpilotnikov, delo z gradbenimi stroji in podobno, nenehno pa moramo kupovati tudi novo opremo. Vsako novo neurje pred nas postavi res celo paleto novih izzivov, ki jih moramo pogosto rešiti kar na terenu, in to takoj,« razlaga Rupreht.

Prostovoljno gasilsko društvo v Vinski Gori financira lokalna skupnost, nekaj posredno doda tudi država. S temi sredstvi se pokrivajo stroški vzdrževanja opreme, vozil, orodij, zavarovanja in usposabljanja. »Za društveno delovanje najdemo dodatna sredstva pri krajanih, donatorjih in sponzorjih, na razpisih in podobno. Prav tako lokalna skupnost v pretežni meri poskrbi za nakup nove opreme in vozil, refundira osebne dohodke gasilcev med intervencijami ali usposabljanji, plačuje zdravniške preglede, popravila vozil in pokrije stroške intervencij, predvsem tistih večjih. Pri teh zadnjih je zadnja leta zadeva urejena tudi na državni ravni. Kljub prostovoljnemu delu seveda vsak član plačuje letno članarino. Nagrada za delo v društvu je zgolj osebno zadovoljstvo ter hvaležnost občanov, ko jim pomagamo. Zato nas ne čudi, da je gasilstvo vsako leto najbolj spoštovan poklic v Sloveniji, gasilci pa najbolj zaupanja vredna institucija, saj nas potrebuje vedno več ljudi. Tudi na tak način smo do neke mere nagrajeni,« dodaja Rupreht.

Prostovoljstvo, ki bi lahko bilo nagrajeno

CNVOS je v sodelovanju s fakulteto za družbene vede, fakulteto za socialno delo in fakulteto za upravo med oktobrom 2022 in novembrom 2023 izvedel raziskavo z naslovom Potencial nevladnih organizacij za naslavljanje potreb lokalnih skupnosti. Raziskovalci so analizirali podatke iz relevantnih baz podatkov, javnih dokumentov in strokovnih študij. Finančna analiza je pokazala rast skupnih prihodkov nevladnih organizacij za četrtino med letoma 2017 in 2021, z največ prihodki za športna društva in društva za pomoč ljudem. Raziskava tudi ugotavlja, da so se javna izplačila ministrstev znatno povečala, medtem ko so občinska izplačila naraščala počasneje.

Narašča tudi zaposlovanje v nevladnih organizacijah, leta 2021 je bilo v sektorju zaposlenih več kot 12.000 ljudi. Vseeno je po zaposlitvah v nevladnem sektorju Slovenija še vedno relativno nizko. Velika večina, kar 92,26 odstotka, nima niti enega zaposlenega. »Delovanje nevladnih organizacij temelji na prostovoljstvu. Zgovoren je podatek, da več kot 90 odstotkov naših nevladnih organizacij nima zaposlenih. Se pravi, da so vse njihove aktivnosti organizirane popolnoma prostovoljsko. Hkrati pa tudi profesionalizirane organizacije, se pravi takšne z zaposlenim kadrom, velik del svojih aktivnosti izvajajo s pomočjo prostovoljcev. Na primer Rdeči križ, Karitas, društva prijateljev mladine in podobni,« pojasnjuje Forbici.

Raziskava kaže, da so najbolje pokrita področja »požarna varnost in civilna zaščita« ter »šport in rekreacija«, medtem ko je bilo v največji meri izpostavljeno pomanjkanje storitev na področju »socialnega varstva«, »duševnega zdravja« in »stanovanjskega področja«. Za razvoj nevladnega sektorja je ekipa predlagala sistemsko prepoznavo pomembnosti nevladnega sektorja za prihodnji razvoj javnih storitev. Ureditev področja financiranja za dolgoročno in profesionalno delovanje. Povečanje profesionalizacije sektorja ter ureditev vrednotenja prostovoljnega dela. Med pomembne razvojne korake so uvrstili tudi učinkovito in intenzivno sodelovanje med nevladnim, javnim in zasebnim sektorjem za boljše razumevanje potreb in izkoriščanje potenciala nevladnih organizacij pri zagotavljanju javnih storitev.

S spodbujanjem sodelovanja med društvi se je v preteklosti pri svojem delu srečevala tudi Polakova. »Večkrat slišimo, da bi lahko bilo med društvi in organizacijami več medsebojnega sodelovanja. Vendar lahko iz lastnih izkušenj rečem, da je sodelovanje različnih društev, čeprav pokrivajo iste dejavnosti, največkrat nemogoče. Težko je nekaj izsiliti ali pa umetno spodbuditi, zato je včasih najbolje pustiti, da vsak počne tisto, kar se je namenil,« pojasnjuje. Kljub temu je sodelovanja med različnimi društvi že zdaj veliko. Tudi prostovoljni gasilci v Vinski Gori redno sodelujejo z drugimi prostovoljnimi organizacijami in društvi. »Privoščimo jim, da bi lahko tudi sami uredili neko konstanto financiranje delovanja, saj ne nazadnje tudi sami vlagajo ogromno svojega prostega čas v delo po teh organizacijah. Če imaš zagotovljen vir financiranja, je delo precej precej lažje. Veseli me, da se tudi tu zadeve spreminjajo in država dela določene korake naprej. Saj se tako radi pohvalimo, kako je Slovenija država prostovoljstva. Dajmo še evre, ne le besed,« pravi Rupreht.

Tega bi bili veseli vsi, ki zdaj namenjajo svoj čas, voljo in energijo za svoje delovanje v organizacijah, ki pokrivajo tisti spekter dejavnosti, ki jih država prepušča v upravljanje svojim državljanom. Ob tem pa zagotavljajo, da bodo ne glede na finančno pomoč to delo opravljali še naprej.