Pozno popoldne sem hčerko peljal v mesto in jo pustil pred Pediatrično kliniko, da bi obiskala prijateljico, ki je tam okrevala po operaciji. Parkiral sem avto in se odpravil v mestno jedro. Popolnost dneva ni kazala nobenega namena, da bo popustila. Bila je neizprosna v svojem trajanju. Preselila se je v prihajajoči večer. Še vedno je bilo toplo. Svetloba je zlagoma umirala. Oblečen sem bil v kratke hlače, majico s kratkimi rokavi, na nogah sem imel natikače. Kot počasna glasba sem plul skozi večer in gledal ljudi, ki so sedeli po lokalih in dajali vtis, da se mogoče tudi oni zavedajo, da preživljajo enega zadnjih popolnih dni v tem letu. Ali pa je bil to mogoče celo prvi popolni dan v tem letu.
* * *
Prečkal sem Prešernov trg, prečkal Kongresni trg, križišče Slovenske in Šubičeve, vstopil v Konzorcij in se povzpel po stopnicah v prvo nadstropje. Ko so se stopnice končale, so me obkolile in planile name platnice neštetih knjig, knjig, ki se drenjajo in neprestano menjajo in polnijo police in mize v knjigarni. Tako kot v supermarketih neprestano polnijo police nepreštevni jogurti ali pa v trgovinah s športno opremo stotine parov športnih copat. Name so planile platnice knjig, ki s svojimi sosedami in knjigami, ki jih v knjigarni sploh ni, tekmujejo za pozornost in hvalo. Za pozornost in hvalo tekmujejo zgodbe v njih, pesmi, miselni obrati, ki so dobili obliko, vse, kar je zaživelo svoje skrivno življenje na belini potiskanega papirja. A še bolj kot napisano tekmujejo med sabo tisti, ki so vse to napisali. Živi tekmujejo z živimi in mrtvimi, mrtvi tekmujejo z živimi in mrtvimi. Tisti, ki so še tu, večno živijo v razkoraku med svojimi sanjami, da so napisali nekaj dobrega in trajnega, in dokazi, ki jih bo, če bodo imeli srečo in bodo dočakali visoko starost, ko bo za to čas, na mizo položil čas kot edini pravi razsodnik. Ali pa mogoče še takrat ne. To, kar se danes dogaja živim, se je nekoč dogajalo mrtvim, ko so bili še živi. Le da je bilo knjig takrat manj, precej manj. Neskončno manj.
* * *
Hodil sem po knjigarni in videl knjige, za katere sem vedel, da so izšle, a precej več je bilo tistih, za katere nisem vedel, da so izšle. Tam so bile knjige avtorjev in avtoric, ki jih občudujem, avtorjev in avtoric, ki jih skoraj preziram, avtorjev in avtoric, do katerih sem ravnodušen, a največ je bilo knjig avtorjev in avtoric, za katere nisem še nikoli slišal. Tam so bile knjige avtorjev, katerih izid bi pred desetletji pomenil vesoljni dogodek, a bodo danes šle mimo neopažene, ker se moda neprestano spreminja in menja. To so knjige pesnikov, ki jih poznajo le še tisti, ki vedo, da se svet ni začel z njimi in včeraj, ter tisti, ki so se že preselili med prikazni in so že izročili novčič mračnemu brodarju. In zdaj berejo knjige nastanjeni na oblakih.
Taval sem po knjigarni in odpiral knjige, jih listal, tu in tam kaj prebral. Počutil sem se, kot da pokušam vina. Včasih sem to počenjal redno. Skoraj vsak dan. Ali pa nekajkrat na teden. Zdaj to počnem redko. Zelo redko. Včasih je bilo knjig manj in sem lahko bil na tekočem. Lahko sem imel nadzor. Danes jih je preveč. Neskončno preveč. In to me frustrira. Ničesar nisem kupil.
Skoraj popolnoma sem prenehal kupovati knjige. Imam jih veliko. Imam jih toliko, da vem, da jih ne bom nikoli prebral. Imam jih preveč za eno življenje. Zmanjkuje mi časa, da bi jih lahko prebral. Ali pa vsaj odprl in prelistal, da bi videl, ali me bodo potegnile, me utopile v svoji čarobnosti. A takšne knjige so redke. Vendar obstajajo. A so redke. In mnoge od njih nam nikoli ne pridejo v roke, ker se držijo zase in ne rinejo v ospredje ali pa jih drugi ne potiskajo tja.
* * *
Ko sem stopil nazaj na ulico, sem opazil, da sem v samem središču umirajočega večera. To umiranje ni bilo boleče, ne zame ne za večer. Bilo je sladko, sladko do sladke bolečine. Toda čutil sem, da me je obisk v knjigarni, ki ni več del moje dnevne ali pa tedenske rutine, vznemiril. Me napolnil z neko težo. Nekakšno usedlino, ki je prej, ko sem redno obiskoval knjigarne in sem bil mlajši, nisem nikoli občutil. Ne poznal. Kajti tudi jaz sem eden tistih, čigar knjige se drenjajo na policah in tekmujejo z drugimi knjigami. In tudi jaz, čeprav tega ne maram, tekmujem z drugimi. Tudi jaz živim v tistem louise-glückovskem razkoraku med sanjami in dokazi. Pomislil sem. Toliko knjig. Že tu, doma. Toliko knjig. Kaj šele v svetu. Zakaj moram še jaz dodajati svoje knjige k vsem tem knjigam?
Te moje misli je večer spravil pod svojo mehko perut, jih uspaval, odrinil, da se z njimi nisem več ukvarjal, ko sem oblečen v lahka poletna oblačila mogoče še zadnjič letos, ali pa je bilo sploh prvič, hodil po mestu. Spomnil sem se nekega slovesa poletja, ko sem v davnem septembru, pravzaprav mojem prvem septembru po selitvi v Ljubljano, sedel na vrtu pred Zlato ladjico. Tam, za mizo, mogoče sem bil celo sam, sem z vsem telesom, z vsako celico v njem, čutil, kako so se v nekem hipu mehko in brez žalosti vse obljube poletja, ki so se uresničile ali pa se niso uresničile, poslovile, vstopile v moj spomin in mojo sentimentalno zgodovino, da bi naredile prostor novim obljubam; sramežljivim obljubam jeseni.
A večer ni izbrisal tistega, kar sem pomisli, ko sem gledal neštete knjige v Konzorciju, knjige, za katere ima človek občutek, da se razmnožujejo kar same od sebe. Usedlina je ostala v meni. In je oživela. Pravzaprav je začela živeti svoje samostojno življenje, nad katerim nimam ne nobenega nadzora ne nobene moči.
* * *
Ponoči sem sanjal, da sem na nekem literarnem srečanju, ki jih ne maram, kajti presedam že sam sebi, še slabše pa se počutim v družbi tistih, ki so mi podobni, ki se tako kot jaz ukvarjajo s prepadom, z breznom, ki ločuje njihove sanje in fantazije od dokazov, ki jih bo s sabo prinesla nedoločna prihodnost. Če jih bo prinesla. Sanjal sem, da so po nekem mojem nastopu, branju, tisti, ki so poslušali, prišli do mene in mi rekli, da naj zapišem na list papirja svoje ime in priimek ter svoj naslov, da jih zanimam, da me bodo kontaktirali, mi natisnili knjigo v kakšnem tujem jeziku, v več tujih jezikih, kar naj bi mi vsaj malo pomagalo otresti se provincialnih solipsizmov, predvsem pa občutka, da sem prostovoljno ujet v lokalnem kurniku, kjer bi vsak vsakega najraje utopil v žlici vode.
Tujci so iz blokcev in notesov (kakšen čudežen ostanek starega analognega sveta) trgali liste papirja in mi dajali pisala, da bi lahko napisal tisto, kar so želeli. A nobeno pisalo ni pisalo, črke so razpadale, papir se je trgal in drobil in vsi moji napori, da bi ugodil njihovi želji in prijaznosti, njihovemu zanimanju in dobri volji, ki so jo pokazali, so se končali s ponavljajočimi se neuspehi. Kot da bi me moja podzavest hotela skriti, me izključiti iz igre. Ki je ne maram. Ki mi je tuja in odveč. Kot da bi s prstom kazala na nesmiselnost mojega početja, na lažne iluzije. Ali pa pravzaprav ne. No, morda je to zgolj nežna tolažba. Kot da bi me moja podzavest hotela obvarovati, mi pomagati. Kot da bi zame, če bi pozabil na pomembnost svojega imena in priimka na platnicah in bil zraven ravnodušen do tekmovalnosti, iskala prostore, v katere bo končno začel teči raj. Ali pa prostore v tisti nevidni knjigi, ki si jo je izmislil moj davni pesniški prijatelj in jo tako lepo imenoval: Antologija svetlobnih lis.
