V času (prve) hladne vojne sta obe velesili ZDA in SZ opredeljevali svet kot bipolaren, v katerem sta bili onidve vodilni. Nova (druga) hladna vojna nas vodi v multipolarni svet, v katerem se za vodilni pol poteguje kitajsko-ruski dvojec. Identitetne zgodbe poudarjajo državo, njene vrednote in cilje. Med hladno vojno so bile to pretežno ideološke vsebine; liberalizem, človekove pravice, svoboda na Zahodu, komunizem, enakost na Vzhodu.
Nadomestili so jih suverenizem, nacionalizem, avtoritarizem, izolacionizem enih in drugih. Vsebinske zgodbe so usmerjanje na posamezne specifične dejavnosti političnih akterjev s ciljem pridobivanja oziroma onemogočanja podpore. Današnja najbolj aktualna vsebinska zgodba je vojna, pridobivanje podpore za njeno vodenje oziroma mir za vsako ceno.
Dežela tisočerih resnic
Glede sistemskih, identitetnih, še zlasti pa vsebinskih realnosti je Slovenija dežela tisočerih resnic. Koliko pisem, peticij, apelov, pozivov ter podobnih javnih zapisov, pod katerimi so podpisana znana in zveneča imena domače politične, akademske, kulturne, znanstvene, umetniške pa tudi anonimne obče javnosti, smo lahko prebrali od začetka ruske agresije na Ukrajino? Veliko. Koliko javnih tribun, konferenc, seminarjev, okroglih miz ter podobnih manifestacij so organizirale vlada, politične stranke, civilne družbe raznih profilov, kjer bi ti mimobežni svetovi, vsak absolutno prepričan o svoji resnici in svojem prav, prekrižali kopja v medsebojnem dialogu brez etiketiranja, zmerjanja in pljuvanja, ampak z argumenti, za katere verjamejo, da dokazujejo njihov prav? Nič ali skoraj nič. Bolj enostavno je apelirati kot diskutirati. Diskreditacija je najenostavnejša, intelektualno nezahtevna, vendar učinkovita metoda za nevtralizacijo nasprotnika. Za mirovnike smo vojni hujskači, za slednje so mirovniki najmanj ideološki zaslepljenci, v najslabšem primeru pa praktični idioti, prodane duše Rusom in Izraelcem. To sta dva svetova, ki imata ultimativno težavo medsebojne komunikacije.
Zavzemanje in borba za svetovni mir, ki jo vzvišeno vsiljujejo in propagirajo slovenski mirovniki, ni vsebinska (mir-vojna), temveč sistemska (organizacija sveta) strateška pripoved. Zavzemanje za mir skozi radikalno kritiko ter obsojanje Zahoda za vojno z ZDA, Natom in EU na čelu je enostranska kritika multilateralizma ter bolj ali manj odkrit poziv državljanom, da Slovenija izstopi iz tega vlaka, ki pelje na Kasandrin most. Podobno kot državljanom Združenega kraljestva zagovorniki izstopa Velike Britanije iz Evropske unije niso konkretno pojasnili, kako bo nekdanji britanski imperij obnovil svojo globalno veličino osvobojen evropskih okovov, tudi novodobni kritiki Nata in EU ne znajo, niti ne čutijo potrebe pojasniti, kako nas bo institucionalna osamitev osvobodila objema zahodnega sveta ter preprečila, da enega objema ne zamenja drug in drugačen.
Mirovniki občo podporo miru izkoriščajo za postopno erozijo podpore članstvu v Natu. Ob našem vstopu v Nato naj bi to bila obrambna organizacija, ki se je v zadnjih dveh desetletjih vročega miru spremenila v ofenzivno, kar se kaže v neposredni konfrontaciji z Rusijo (prek Ukrajine) ter potencialno s Kitajsko. Pri tem pa njihov odnos do Evropske unije ostaja hinavsko dvoumen. Evropska unija, Natov politični dvojček, naj bi bila, kljub vsem federalističnim deviacijam, še vedno v temeljnem interesu Slovenije (nekaj podobnega kot v Orbanovi Madžarski). V našem interesu naj bi bila celo njena geopolitična in strateška krepitev, ki posledično pomeni, da bi brez ameriškega obrambnega »vložka« evropski obrambni stroški poleteli v nebo. Brez te obrambne dimenzije oziroma trde moči Evropske unije so njena strateška mehka moč, položaj in vloga v svetu zgolj iluzija fantastov. To, da Evropa v zadnjih letih več investira v svojo obrambo, ni zgolj posledica Trumpovih groženj Natu, temveč lastnega spoznanja o povečani objektivni ogroženosti z Vzhoda. Slovenski mirovniki so eni redkih, ki nas prepričujejo o nasprotnem, in mi smo eni redkih, ki jim nekritično verjamemo. Ne, to ni razmišljanje s svojo glavo, kot ocenjuje Uroš Esih (Državljani o vojni razmišljajo s svojo glavo, Delo, 24. avgusta), temveč z njihovo ali, še huje, s tujo.
Interes Rusije
Od našega vstopa v Nato ima največji interes, da ga zapustimo, prav Ruska federacija, ki si za to vztrajno »prizadeva«, danes še toliko bolj kot v preteklosti. Za to operacijo nujno potrebuje domače, lokalne podizvajalce. Podobno kot je odhod Britancev politično pretresel Evropsko unijo, bi tudi odhod katere koli zaveznice iz Nata pretresel samo zavezništvo, ne glede na to, kako vojaško pomemben ali nepomemben je njen delež v skupni moči zavezništva. Institucionalno razdrobljen in evroatlantsko nepovezan Balkan je mehki trebuh zavezništva na njegovem južnem krilu. Če bi v to »svobodno lovišče« Rusom uspelo vključiti tudi Postojnska vrata, bi to zanje predstavljal ne samo pomemben politični, temveč tudi povsem konkreten geostrateški vojaški uspeh.
Zadnja javnomnenjska raziskava FDV kaže, podobno kot tudi raziskava Nata, da podpora slovenskemu članstvu v Natu pada, pada tudi podpora tistim v svetu, ki se borijo za svojo svobodo. Slovenija se počasi, vendar vztrajno giblje stran od resničnosti, ki nas je pred dvema desetletjema pripeljala v organizirano skupnost zahodnega sveta, ki ju predstavlja institucionalni dvojec EU-Nato. Oddaljevanje in izključevanje iz tega sveta nas vodita v izolacionizem milnega balončka. Krasijo ga mavrične barve in kratkoživost obstoja (hitro poči). S takšnim trendom bomo prej ali slej dosegli točko referenduma o izstopu iz Nata. Prve tovrstne zahteve se že pojavljajo v medijih. Takrat bo morala vladna Levica izstopiti iz sedanjega senčnega vladnega delovanja na plano. Slovenska politika bo pred izzivom oblikovanja nove, drugačne koalicije, ki bo razumela nevarnosti izolacionizma majhne države v turbulentnem času deglobalizacije ter preurejanja sveta. Bolj ko se ta točka preloma približuje, večja je potreba, da ključni politični akterji snamejo rokavice ter snamejo plašnice. Slovenski državljani si zaslužijo čistega vina. Kakor koli se bodo odločali, mora to biti njihova informirana odločitev, ne neka tuja bratska sugestija.
Svet paralelnih resničnosti, ki bo naslednji teden na agendi na Bledu, ne bi smel biti izgovor za relativizacijo sveta in našega mesta v njem. Hladna vojna nas je naučila, da je resnic več kot ena. Resda je danes ne samo moderno, temveč tudi sprejemljivo govoriti o neresnicah oziroma alternativnih resnicah, vendar to niso resnice drugih svetov, temveč laži našega lastnega. Zavzemanje za mir je lahko takšna neresnica ali kar gola laž, ki v sebi skriva prikrito rusofilstvo in amerofobijo ter dejanski cilj – izstop Slovenije iz zahodnega sveta, ki mu pripada. Upajmo, da se tega zavedajo tudi snovalci letošnjega Blejskega strateškega foruma.
