Popoldneve in večere sem preživljala ob gledanju televizije. No, tudi spanju, prižgana televizija je odlično uspavalno sredstvo. Zdaj vem, zakaj zdrava vse manj gledam teve. Spomnila sem se, kako je bilo pred več kot letom, ko sem se takole poglabljala v kavč. Prijateljicam sem pošiljala sporočila, da upam, da poznajo dovolj arheologov, da me bodo z žličkami postrgali s kavča.
Gledanje televizije resno škoduje zdravju. Prisežem. Najprej sem gledala informativni program in kakšno oddajo. Na nacionalki, seveda, ker sem tam delala, bila svetnica, ker jo vsi plačujemo. Sporočam jim, da če nič drugega, mi bodo morali kupiti nov kavč. Ker sem skakala v luft. Najprej stavka in štala zdravnikov zaradi neke nove novele. Ko je neka glavna oseba medicinske fakultete razlagala, da ne bi radi šolali ljudi, ki bodo potem delali za privatni sektor, je televizija skoraj letela čez balkon. Resno? Država jim omogoča res dolgo šolanje. Ni to Amerika, da bi morali odplačevati kredite vse življenje. Ne, še vedno se dolgo šolajo brezplačno. A se ne da skleniti pogodbe, da vsaj za toliko časa, kolikor jih je država šolala, delajo za javni sektor? Če že gledamo s stališča ekonomije, je to zavarovanje investicije. Zakaj se moramo o tem sploh pogovarjati? Zakaj moram poslušati te izjave? Sicer imam z našim javnim zdravstvom dobre izkušnje in jih hvalim, kolikor se le da. A zdi se mi, da bi potrebovali razsvetljenega absolutista, malček visoko operativnega avtista, ki bi znal ali znala videti skozi vse čustvene odtenke kaosa in pohlepa. Preprosto mora država zaščititi svoje investicije, v ljudi, hiše, opremo. Red potrebujemo, da ne bo vsak švinglal po svoje in zraven še izsiljeval. Spraševala sem se, koliko teh zdravnikov in njihovih šefov ustvarja to prežvečeno mantro dolgih čakalnih vrst tako, da so dopoldne nedosegljivi, popoldne pa bolnike preusmerjajo v privatni sektor. Ja, ko sem to gledala, sem se spomnila Jenullove akcije klicanja zdravnikov in bizarnih odkritij. V to mrežo so bili vpeti vsi, s šefi vred. A zgleda, da v tem primeru novinarji tega niso raziskali.
Ne potrebujemo novinarjev, ki bodo v eter spuščali te in podobne izjave, ki samo dodatno ogrožajo naše zdravje. Tam so zato, da postavijo vprašanja, jih razgalijo na podlagi dejstev in da jih ne vidimo več. Ja, res je, zdravniki se lahko odločijo in gredo v privatni sektor. Koliko nas, bolnikov, jim bo lahko sledilo? Vsekakor ne bom več sledila oddaji Tarča, ker je to navadno tračarjenje. Namen je, da nihče ne pove stavka do konca, da se skregajo med sabo in nihče nima nič od tega. Nacionalko plačujemo, da se lotijo prave novinarske raziskave dejstev, ne pa da oni na ekranu zganjajo cenen spektakel. Mi doma pa uničujemo kavče. Nekaj intervjujev, pogovornih oddaj sem pogledala. O imenih ne bi, a voditelji, ki ali ne znajo speljati enega samega stavka ali pa dolgovezijo tako zelo, da nihče več ne ve, kako se je vprašanje začelo, ni jih malo, nimajo kaj početi v studiih. Nacionalko potrebujemo zato, da vemo, kako se bomo odločili na referendumu o JEK 2. Da ločijo zrnje od plev, ne pa da za vsako izjavo raznoraznih strokovnjakov samo ugibam, kakšen je njihov interes, pardon, kolikšen je pohlep. Kaj jaz vem o tem in zakaj bom morala na referendum? Če lahko o tem soodločam, četudi na posvetovalnem referendumu, potem sem lahko tudi del vlade. Kar je popolnoma neresno. Pojma nimam, a po neki konzervativni logiki bi rekla: čim več virov energije. Ker če gre eden k hudiču … Zgleda, da tudi če bo vse šlo k hudiču, bo prodajno okno preživelo. Ni kaj, Herta bo naslednja predsednica in jaz bom kar naprej menjavala kavče.
Da sem se oddahnila od domače TV-katastrofe, sem gledala tuje informativne kanale. BBC me pomirja, tudi ko natančno, opremljeno z dejstvi, poročajo o vojni. Dajejo mi občutek, da vedo, kaj delajo, da sledijo dejstvom, zgodbi. Ne tračarijo in vsekakor jim je do tega, da kar naprej razmišljam o stanju svojega kavča. Ja, to, o čemer poročajo, je grozljivo, a to delajo dobro. Informirajo me. In ne delajo kar naprej nekaj senzacij. Tudi njihove stare kriminalne serije me pomirjajo. Dobre, stare, psihološke kriminalke, z vsem, kar je človeškega. Mojstrstvo veščine, tako kot informativni programi. Okej, sem si rekla, dajmo še kakšen dokumentarec. Opa, o tem, kako živijo bogati. Moj bog, kako so to dolgočasni ljudje. Vseskozi sem stiskala pesti, da se bodo nekako prebili čez dan. Ne v angleški ne v ameriški seriji jih nihče ni vprašal, koliko plačajo tisti osebi, ki jim čisti zlati pribor. Zelo prijazni so bili do njih. Skoraj bi televizor splet letel po luftu. Pobiralo me je od smeha, ko je gospa, polna popravkov, botoksa, silikona, razlagala, da zelo pazi, da se prehranjuje naravno in z v okolici pridelano hrano. Teta, se ti hecaš?! Polna nečesa nenaravnega dela jogo in jé naravno. In to naj bi bili svetli zgledi, nekaj, k čemur naj bi vsi stremeli? Vseskozi ekstatično srečni veliko nakupujejo, si gradijo gete, se gostijo in potem gredo počivat v vilo ob morju. Dolgčas.
Ja, chef je rešil zagato. Nasmejali so me do solz. Ne, nisem na plačilni listi, da jih hvalim. Ja, vem, licenčna zadeva je. Ampak so jo naredili dobro. Mojstri svojega posla so. In to potrebujemo. Ljudi, ki se spoznajo na svoje delo.
