Želi si, da bi vsi lahko videli, kaj so ji storili in kdo so moški, ki so dolga leta brezsramno izvajali nasilje in bi to še naprej počeli, če jih ne bi nekdo zaustavil. Primer iz dneva v dan razkriva hujše zločine in nasilje, v katero je vključena vsa njena družina, ki se vse bolj boji, da zlorab ni doživljala le ona, ampak da so bili zlorabljani tudi njeni otroci in vnuki. Tega pa se bojijo tudi sorodniki in prijatelji moških, ki so izvajali posilstva. Njena želja je, da žrtev spolnega nasilja v takih trenutkih ne bi prevzel občutek sramu, ampak da bi odgovornost morali sprejeti storilci. Dejala je, da »naj vsi vedo, kaj so storili. Njih mora biti sram, ne mene, ne nas!«
Njen boj, ki je ovit v plašč neštetih izpovedanih in neizpovedanih zgodb vseh tistih, ki jim je zaradi normalizirane kulture posilstev odvzet dobršen del človečnosti in dostojanstva, je boj vseh nas in naših prednikov, ki so bili dolga stoletja podvrženi patriarhalnemu nasilju. To je boj naših prababic, babic, mater, sester, partneric in prijateljic, pa tudi vseh moških, katerih čas razkritja zgodb in pričevanj o spolnem nasilju, ki so ga bodisi doživeli kot žrtve bodisi so ga izvajali kot storilci, šele prihaja. Želja Gisele Pelicot je spremeniti današnjo družbo in opozoriti na nesprejemljivo kulturo posilstev. Po mnenju nekaterih to »kulturo« že ogrožajo izjemna globalna solidarnost in protestne akcije, ki so vzniknile po razkritju primera. Kot pravi Gisele, je čas, »da naša mačistična, patriarhalna družba, ki normalizira posilstvo, spremeni svoj odnos. Čas je, da kot družba spremenimo, kako gledamo na spolno nasilje.«
Storilci problema ne vidijo
Gisele v svoji pogumni drži opozarja na kulturo posilstev, ki do temeljev prežema našo družbo, zakoreninjeno v zapletenem nizu patriarhalnih prepričanj in odnosov moči. Ti odnosi moči ohranjajo in ustvarjajo okolje, v katerem je spolno nadlegovanje in nasilje vse bolj razširjeno, normalizirano, hkrati pa je tudi vse bolj spodbujano. Takšna »kultura« se danes ohranja in prenaša predvsem z uporabo mizoginega jezika in na videz neškodljivega seksističnega humorja ter stereotipov, z objektivacijo teles ter glamurizacijo in trivializacijo nasilja, ki smo mu priča praktično na vsakem koraku. Kako zelo normalizirano in tolerirano je danes spolno nasilje, je izraženo v izjavi Giselinega bivšega moža Dominiqua, ki je dolga leta organiziral posilstva, jih snemal in posnetke hranil na svojem osebnem računalniku. Ujeli so ga povsem naključno, medtem ko je v trgovini snemal mimoidoče ženske. Na zaseženi elektronski opremi so našli približno 20.000 fotografij in videoposnetkov zlorab, na katerih sodeluje kar 83 različnih moških. V enem izmed svojih zagovorov je Dominique brezsramno izjavil: »Če me ne bi aretirali, bi bila oba še naprej srečna. Bilo bi tako, kot je bilo.« S takšno izjavo storilec razbije še zadnjo iluzijo, da je spolno nasilje v naši družbi nekakšna anomalija, odklon ali izjema, in potrdi tisto, česar si kot posamezniki in družba še vedno ne upamo priznati. Spolno nasilje, ob boku z vsemi drugimi oblikami nasilja, je splošno pravilo današnje patriarhalne družbe, ne pa nekakšna izjema.
Tovrstne izjave kažejo na to, da storilci v večini primerov nasilja sploh ne vidijo kot problem, ampak zanje problem predstavlja »nepravična« zakonodaja, ki tovrstna dejanja preganja in omejuje. To sicer še ne pomeni, da se ne zavedajo, da je to, kar delajo, narobe. Pomeni, da svoje želje in potrebe razumejo kot pomembnejše od svobode in dostojanstva drugih oseb, nad katerimi uveljavljajo nadzor in jih izkoriščajo z namenom lastnih egoističnih vzgibov. Če ne bi prišlo do aretacije, pravi storilec, bi bila oba še vedno srečna. Kdo je tisti, ki bi bil v resnici srečen? Vsekakor ne žrtev, ki je omamljena in nezavestna ležala, medtem ko so jo posiljevali. Tovrstna izjava pa nam prikaže razmerje moči, kjer tisti, ki je nadrejen, odloča o tem, kaj je dobro za drugo osebo, ne da bi slednja sploh imela možnost odločanja o svojem življenju ali telesu. Takoj po volitvah v ZDA se je denimo med podporniki novoizvoljenega predsednika že pojavil slogan, ki pooseblja kulturo posilstev: »Tvoje telo, moja odločitev.« Mnogi si namreč zelo prizadevajo za to, da bi postali gospodarji ženskih teles.
Tega osupljivega fenomena ne najdemo le v primerih spolnih zlorab, najdemo ga v večini primerov nasilja. Ob tem je pomembno poudariti, da ima nasilje v tej družbi zelo pomembno mesto in da (potencialne) žrtve pred storilci varuje le nekaj pravnih in moralnih varovalk, ki storilcem preprečujejo, da bi lahko popolnoma svobodno in nemoteno izvajali nasilje. Prav zaradi tega lahko po svetu opazujemo dinamiko porasta politik, ki želijo že tako marginaliziranim skupinam odvzeti že izborjene pravice. Namen teh politik je, da bi se lahko nasilje nemoteno izvajalo in da bi žrtve, ki so že zdaj močno omejene, imele še manj možnosti. Ideja, da večji problem predstavljajo aretacije, ne pa zločini, bi morala biti alarm za celotno družbo. Kajti to ni zgolj izjava nekega posameznika, ampak je izraz splošnega vzdušja patriarhalne družbe, ki si prizadeva za ohranitev teh nepravičnih in izkoriščevalskih razmerij moči, ki so v naši družbi prisotna že dolga stoletja, če ne tisočletja. Glede na to, da so bile predpatriarhalne družbe povsod po svetu organizirane egalitarno in so jih z razlogom imenovali tudi družbe konsenza, kar v svojih knjigah zelo podrobno opisuje Heide Goettner-Abendroth, se patriarhalna družba z razlogom začne prav v času pojava ideje zasebne lastnine. Ženske so bile namreč tisočletja obravnavane kot lastnina, v staroselskih kulturah po vsem svetu pa v svojih družbah, vse do prihoda evropskih »raziskovalcev« oziroma kolonizatorjev, niso veljale za manjvredne ali podrejene. To dejstvo razgalja tudi skupni izvor, ki pripada patriarhatu, kolonializmu in navsezadnje kapitalizmu, ki se je iz Evrope razširil povsod po svetu in postal vse prežemajoč globalni sistem, ki temelji na izkoriščanju in neenakosti. Marsikdo ob tem že opaža, da ta razmerja moči niso škodljiva le za ženske, ampak tudi za moške. Moški so namreč pogosto tudi sami žrtve, česar pa denimo liberalni feminizem ne želi priznati in stigmo storilcev raje neupravičeno pripisuje moškemu spolu kot takemu in s tem le še poglablja problematiko.
Okolje tišine in molka
Ob tem moramo razumeti, da smo Evropejci do nedavnega živeli (in marsikje še vedno živimo) v zelo konservativni družbi, ki močno škoduje vsem nam. Če se je od moških pričakovalo, da ne smejo jokati in kazati svoje ranljivosti, se je od žensk pričakovalo, da bodo skrivale svojo bolečino, se pretvarjale, zatirale svoja čustva in se skozi življenje prebijale, ne da bi »dvigovale preveč prahu«. Načelo nadvlade in »moči nad drugimi« je uspelo skozi dolga stoletja ustvariti kulturno okolje tišine in molka, ki obremenjuje vse, še najbolj pa ženske. Ob doživljanju nasilja sta se od žensk pričakovala molk in tiho sprejemanje svoje podrejene vloge. Prav tako pa se je še do nedavnega od žensk pričakovalo, da bodo ostale doma in da bodo izpolnjevale svojo materinsko vlogo ter da bodo ob tem podrejene svojim možem, ki jim po nekakšni (ne)naravni kalkulaciji pripada nadrejena vloga. Ti odnosi moči so se začeli spreminjati z emancipacijo in z dolgotrajnimi družbenimi boji, s katerimi so si ženske postopoma izborile vse več pravic in se približale ideji enakopravnosti in enakosti, ki je danes še zdaleč ne dosegamo. Po mnenju mnogih, ki so dodobra ponotranjili patriarhalne vzorce, je bilo vse v najlepšem redu, dokler ženske niso začele »zapuščati kuhinj in se začele osvobajati (tudi heteronormativnih) spalnic« in dokler niso začele uporabljati svojega glasu ter s svojo aktivno prisotnostjo zavzemati zasebnih in družbenih prostorov. Vse je bilo torej v najlepšem redu, dokler ženske niso zahtevale, da se patriarhalni odnosi na osebnih in družbenih ravneh naslovijo in tudi spremenijo. Enako logiko najdemo v izjavi Giselinega bivšega moža, ki v svojih dejanjih ne vidi nič spornega in problem vidi v tistih, ki ga obsojajo.
Osrednji temelj, na katerem uspeva kultura posilstev, je dolgotrajno sistematično razvrednotenje žensk in ohranjanje občutka manjvrednosti. Gisele ob tem opozarja tudi na globok sram, ki spremlja žrtve. Sram izhaja iz ideje, da se ženske ob tovrstnem nasilju lahko zoperstavijo storilcem in se same zaščitijo. V primeru, da tega niso sposobne, so same krive in s tem nase prevzamejo tudi sram, ker niso bile sposobne prekiniti nasilja. Kako je lahko ob takšnih dogodkih sram žrtve, ne pa storilcev? Mar ne bi morali biti storilci tisti, ki občutijo sram, ne pa tisti, ki nasilje trpijo? Sram običajno ne pripada tistemu, ki misli, da ne počne nič narobe. V primeru Gisele pa sram prav tako ne pripada njej kot žrtvi. Prav zaradi tega je ta primer izrednega pomena za vse nadaljnje obravnave spolnega nasilja in predstavlja temelj za predrugačenje družbe, če nam ga bo le uspelo opaziti in uporabiti. Ker so se zlorabe dogajale brez njene vednosti – kot omenjeno, je bila v času posilstev nezavestna – nase ni prevzela sramu, ki običajno izhaja iz ideje, da bi žrtev morala storiti vse, da bi zlorabo preprečila. Če se običajno pri zlorabah soočamo z močnim sramom žrtev, ki jih je treba vedno znova opominjati na to, da niso imele moči, da bi zločin preprečile, in da sta bila tako moč kot tudi odgovornost na strani storilca, je v primeru Gisele nekoliko drugače. Ker ni padla v brezno sramu, ki ima moč, da človeka onesposobi, lahko zelo jasno in lucidno opozarja na problem, ki ni doletel zgolj nje in njene družine, ampak zadeva celotno družbo. V primeru, da spolnega nasilja ne naslovimo kot takega, tvegamo, da se bo v prihodnje število žrtev in storilcev le še povečevalo.
Čas je, da bremena odložimo
Nujnost odziva so ob aktualnih dogodkih prepoznali po vsem svetu, njenemu boju pa se pridružujejo tako ženske kot tudi številni pogumni moški, ki jim je uspelo prepoznati, da kultura posilstev ne zadeva le žensk, ampak tudi moške in predvsem tiste najbolj ranljive in nemočne pripadnike naše družbe, ki so največkrat največje žrtve nasilja, to pa so otroci. In to obeh spolov. Mnogi ob tem opozarjajo, da so v veliko primerih storilci (nekoč bili) tudi sami žrtve, enako pa velja za ženske – v veliko primerih so bile zlorabljene že kot deklice in zlorabe so se v odraslosti, predvsem v partnerskih odnosih, le še nadaljevale, kar je eden izmed ključnih problemov, ki ga moramo kot družba nujno nasloviti. Samo v Sloveniji je po uradnih podatkih vsak peti otrok žrtev spolne zlorabe, po neuradnih podatkih pa je številka še bolj zastrašujoča. Ob tem velja opomniti, da v kar 85 odstotkih primerov nasilje izvaja nekdo, ki ga žrtev dobro pozna, ne pa tujec, na kar opozarja tudi Gisele. »Posiljevalec ni nujno nekdo, na katerega pozno zvečer naletiš v garaži. Posiljevalec je lahko družinski član ali nekdo izmed naših prijateljev«.
Da je kultura posilstev neverjetno razširjena povsod po svetu, dokazuje tudi solidarnostna akcija avstralskih žensk, ki so v Giselinem primeru prepoznale lastne zgodbe in so ji v znak podpore podarile svileni šal, imenovan wilarra, ki ima pomembno simbolno vrednost. V jeziku martu, imenovanem tudi manyjiljarra, wilarra pomeni luna, močan ženski simbol, ki že od pradavnine priča o cikličnosti življenja. Martu velja za prvi jezik vseh avstralskih domorodcev, ki pripadajo skupnosti Punmu, šal pa je delo avstralske aboriginske umetnice Mulyatingki Marney. Mulyatingki je na šalu, ki ga je Gisele ponosno in hvaležno nosila v času sodnih obravnav, upodobila lokalna jezera slane vode, ki slovijo po svojih zdravilnih učinkih. Domačini jih še vedno redno uporabljajo za celjenje ran in razjed. Na šalu sta upodobljeni tudi družina avstralskih dingov in luna, ki skrbi za pasje mladiče in vsej družini ponuja zaščito. Šal nosi močno simbolno vrednost tudi zaradi dejstva, da so ženske »prvih narodov«, staroselke, prestajale več stoletij dolgo obdobje nasilja in trpljenja, ki se z aktualnim poglabljanjem kolonialnega nasilja še vedno nadaljuje in še zdaleč ni končano. Prav zato, ker tovrstno nasilje še ni končano, se domorodke še vedno vztrajno borijo za svojo prihodnost, ki je neločljivo povezana s prihodnostjo vseh drugih ljudi in navsezadnje tudi s prihodnostjo planeta.
Gisele je bila ob prejemu darila zelo ganjena. Postalo ji je jasno, da ženske povsod po svetu čutijo in doživljajo podobno ter da v tem ni sama. Četudi obstaja možnost, da se bo proces, ki ga Gisele imenuje proces proti strahopetnežem, zaključil z najvišjo možno kaznijo 20 let zapora, to še zdaleč ni zadostna kazen za tovrstne zločine. Vsaka taka sodba odpira ne samo osebne rane, ampak tudi globoke rane patriarhalne družbe, ki pričajo o generacijah neizpovedanih zgodb, neizraženih solz in tihih bolečin. Če naše predhodnice niso imele veliko izbire, jo zdaj imamo. In četudi nas preteklost vse zelo močno zaznamuje, ni potrebe, da nas še naprej določa in da določa tiste, ki prihajajo za nami. Dolga leta so nas učili nositi ta bremena in sprejemati krivice, jih trpeti in jih predajati naprej na naslednje generacije. Čas je, da bremena odložimo in da nasilje, doživeto na osebni ravni, začnemo naslavljati, kot se spodobi – kot širši družbeno-politični problem.
