Pohitela je okoli vogala in začudeno obstala. Velik kamen je še vedno stal tam in pokrival vhod v grobno kripto. Pomislila je: Sem prezgodnja? Pogledala je proti vzhodu. Sonce se je ravno dvignilo izza črte obzorja. Nisem prezgodnja. Vsako leto pridem ob istem času.
Stopila je do skale. Kaj naj storim? je pomislila. Potrkati ne morem, pravzaprav ne bi imelo smisla. Zgodba bi se tudi zelo neumno slišala, če bi se razvedelo, da je Magdalena, kot trapa, potrkala na skalo. Sklenila je, da bo poklicala.
»Ješua!«
Potem je prislonila uho k skali.
Nič.
»Ješua!!« je zdaj že kar zakričala.
Spet nič.
»Ješi,« je poklicala ljubkovalno, saj se ji je zdelo, da je bila prej preglasna, preveč gospodovalna, tega pa Ješua ni maral.
Nič.
