Takrat pridejo do izraza predstave o lastni kulturi ter premišljeno podajanje in prodajanje lokalnega izročila. To pa vzporedno odpira tudi vrsto vprašanj – med drugim tudi, kaj se na teh prireditvah prodaja kot pristno oziroma avtentično.
V gostilni pri Tomaževcu priredili zabavo za pastirje
Če so predvsem prebivalci ruralnih območij v svojem zasebnem življenju sprejeli pridobitve gospodarskega in kulturnega napredka, pa pred tujci radi »zaigrajo pretekli čas«. Gre za igro vlog in v teh spektaklih še vedno neizmerno uživajo tako domači kot tuji gostje. Kajti vse bolj se zdi, da se turistične destinacije ukvarjajo s produkti, s katerimi bi še dodatno pritegnile gosta, turistični delavci pa lahko z njimi sklenejo turistično sezono. Eno takšnih prireditev ob koncu glavne poletne sezone organizirajo tudi Bohinjci.
Kravji bal je prireditev, ki jo bo Turistično društvo Bohinj to nedeljo izpeljalo že 66., organizator pa tudi letos pričakuje dober obisk. Po besedah predsednika društva Boštjana Mencingerja je prireditev lani v Ukanc pripeljala osem tisoč ljudi, kar je bil rekordni obisk vsaj v zadnjih 15 letih. Etnološko obarvana prireditev je prepoznavna tako doma kot v tujini, njeni začetki pa segajo že vsaj v čas pred drugo svetovno vojno. Sicer se jih danes nihče več ne spomni, a gre za nadaljevanje konca pašne sezone, ko so planšarji prignali krave s planin. Vse skupaj se je začelo v Češnjici, kjer so gospodarji ob vrnitvi planšarjev priredili zabavo v gostilni pri Tomaževcu. To je bil namreč dan plačila, ko so dobili nekaj denarja, oblačila ali čevlje. Glas o tej zabavi je segel po vsej bohinjski dolini in tako je nastala prava veselica. Okoli leta 1925 so se domislili, da bi se planšarjem pridružili še bohinjski natakarji, in tako se je praznik iz Češnjice preselil v Ukanc, obdan z bohinjskimi planinami.
Dolga leta je bil to praznik za domačine, ki so prihajali v Ukanc iz obeh dolin na vozovih in tudi peš. Po drugi svetovni vojni je Kravji bal dobil turistično preobleko ter postal ena najbolj znanih in obiskanih slovenskih prireditev, ki se je že takrat sklicevala na tradicijo območja, ter hkrati bohinjska turistična atrakcija, ki je večkrat predstavljena tudi v tujih medijih in publikacijah.
Takrat je bila prireditev zelo velik podvig za organizatorje, saj so bile tehnične zmožnosti manjše, vendar so vedno zagotovili pestro dogajanje na postavljenem prizorišču, kjer se je glasba dobro slišala ter so se lahko obiskovalci dodobra najedli bohinjskega sira in žgancev. Tudi danes je tako in Kravji bal ostaja največji ponos Bohinja ter ena največjih tradicionalnih prireditev Slovenije. »Izjemen obisk prireditve nam kaže, da je zanimanja za tovrstne prireditve veliko, zato se bomo potrudili, da tradicijo ohranimo še naprej. Vzdušje na prireditvi v tem izjemnem naravnem ambientu je bilo tudi lani fantastično. Organizacija takšne prireditve je velik zalogaj, sam obisk pa je bil že blizu zgornje meje, ki jo prostor in logistika preneseta,« je povedal Mencinger. Da gre za turistično in marketinško skrbno zasnovan produkt, povedo Bohinjci tudi z vstopnino. »Vstopnino za Kravji bal so začeli pobirati že okoli leta 1960. Brez nje bi prireditev ustvarila še bistveno večji minus, kot ga že zdaj, v zadnjih 15 letih zagotovo nobeno leto ni bila niti blizu pozitivne nule,« je zagotovil Mencinger in dodal, da Turistično društvo Bohinj iz lastnih virov vlaga v ohranjanje te izjemne tradicionalne prireditve.
Marketinško usmerjeni sledijo tradiciji
Ali so se ljudje v preteklosti najprej zabavali na kravjem ali ovčjem balu, je težko povedati, saj ima vsako turistično društvo, ki s svojimi člani in nešteto prostovoljnimi urami dela stoji za tovrstnimi dogodki, svojo zgodovino. Na Jezerskem se namreč znajo pohvaliti, da je njihov Ovčji bal, ki prikazuje življenje na planini, prigon ovc v dolino in dela, povezana s predelavo ovčje volne, najstarejša etnografska prireditev v Sloveniji, zvezda dogajanja pa da je njihova avtohtona jezersko-solčavska pasma ovce, ki je tudi rdeča nit prireditve. Po oceni organizatorja Aleša Petka je v kraju še od 500 do 600 glav te lepe in za nas zelo koristne živali. »Seveda so bile včasih črede številnejše, tudi petkrat večje. Vsaka planina je bila v poletnih mesecih polna meketanja in zvonjenja zvončkov, ki so jih nosile ovce vodnice,« je povedal Petek. Dodal je, da se v zadnjih letih črede večajo, saj je zanimanje za meso večje in tudi cena jim je zrasla.
Kljub marketinško usmerjeni prireditvi močno sledijo tradiciji območja in skrbijo, da je glavni del prireditve prigon ovac in dramska igra. »V igri nastopajo gospodar, pastirji in vsi, ki so bili čez poletje na planini. Izpovejo svoje zgodbe, da si obiskovalci lažje predstavljajo, kakšno je delo pastirja. Nato pa sledi prikaz kmečkih del, povezanih s pridelavo ovčje volne,« je opisal prireditev Petek. Povedal je, da se trudijo, da stojnice ponujajo le izdelke lokalnih rokodelcev in da v kulturnem programu nastopa čim več domačinov. Prireditev, ki poteka v začetku avgusta, si na Jezerskem vsako leto ogleda okoli tri tisoč ljudi, zanimanje zanjo pa se z leti ni bistveno spremenilo.
Velik logistični zalogaj so minuli konec tedna imeli tudi v Kamniku, ki je gostil 51. Dneve narodnih noš. Ti niso le prikaz pretekle mode, ampak tudi prikaz različnih pogledov na kulturno izročilo. Kot poudarja etnologinja dr. Marija Klobčar, festival s svojim bogatim zgodovinskim ozadjem in raznolikostjo predstavlja priložnost za premikanje mej – ne le med kraji in državami, temveč tudi v naših mislih. Vsaka noša nosi zgodbo o svojem izvoru, kulturnih vplivih in zgodovinskih trenutkih, ki so jo oblikovali. S sodelovanjem udeležencev iz različnih držav festival poudarja sprejemanje drugačnih kultur in spoznanje, da so meje pogosto le v naših glavah. To je še posebno pomembno v času, ko se vprašanja identitete in pripadnosti ponovno pojavljajo na mednarodnem prizorišču, tudi znotraj Evropske unije. »Kamniški slavnostni sprevod pripadnostno kostumiranih udeležencev, najvidnejši del prireditve in oblačilne dediščine, tako ni le živi muzej preteklega oblačenja in njenega poustvarjanja, temveč je tudi izraz različnih pogledov na izročilo. Hkrati je prireditev po desetletjih, ki so pripeljala do petdesete prireditve, tudi sama postala del izročila, skupaj s potmi, po katerih je skozi Kamnik vodil sprevod narodnih noš,« je v knjigi Pokažem se fantu v pisanem gvantu: ob petdesetih Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku avtorja dr. Bojana Knifica zapisala Klobčarjeva.
Propad Peka spremenil Šuštarsko nedeljo
Zelo dolgo tradicijo ima tudi sejem na angelsko nedeljo, prvo nedeljo v septembru; mnogi pravijo, da verjetno odkar obstaja Tržič. »Tržič je leta 1492 dobil trške pravice za prodajo vina, živine in železnih izdelkov. Pomemben dogodek je bil, da so pred stoletji na prvo septembrsko nedeljo čevljarski vajenci po zahtevnem praktičnem izpitu dobili potrdilo, da so opravili vajeniško dobo in postali pomočniki. Temu je seveda sledil sejem in vsesplošno slavje,« je povedala Mateja Nosan s tržiške občine. V zadnjih desetletjih je sejem postal Šuštarska nedelja, velika sejemska prireditev, ki v Tržič privabi več deset tisoč obiskovalcev. Vezanost Šuštarske nedelje na čevljarsko industrijo, zlasti na Peko, je žal že preteklost, saj nekoč mogočnega čevljarskega velikana ni več. Prav ta velika sprememba je zagotovo spremenila Šuštarsko nedeljo, saj so zaradi ugodnih popustov na sejemski dan družine z vseh koncev Slovenije romale v Tržič, da »na novo« obujejo vse svoje člane. Vseeno pa se Tržičani trudijo, da gre Šuštarska nedelja naprej z velikim zagonom. »Zagotovo je propad Peka na prireditev imel vpliv, vendar je v Tržiču mnogo čevljarjev, ki so močni na trgu. Sicer ima prireditev ime po čevljarjih, šuštarjih, a že zgodovinsko je šlo za sejem kmečkih izdelkov. Tako prireditev zaradi Peka ni bila nikoli pod vprašajem in tudi čevlje se je po propadu Peka vedno dalo najti in kupiti na Šuštarski nedelji.«
V minulem obdobju je bilo število obiskovalcev na Šuštarski nedelji v Tržiču zelo veliko, a na občini vseeno opažajo, da je obisk v zadnjem času nekoliko upadel. »Ne moremo reči, da je bil obisk kdaj slab, se pa zadnji dve leti z novim konceptom Šuštarske nedelje močno veča,« je povedala Nosanova in dodala, da so pri povabilu in nato izbiri oziroma potrditvah razstavljavcev ves čas pozorni, da imajo prednost čevljarji in nato domača obrt vseh vrst. »Tako lahko rečemo, da plastičnih oziroma uvoženih izdelkov na Šuštarski nedelji skoraj ni. Z leti je domačih obrtnikov, ki razstavljajo, vse več, spodbujamo jih tudi s predstavitvami njihovih izdelkov na modnih revijah. Vse več je tudi kulinaričnih ponudnikov, ki ponujajo domače jedi, in slovenskih pridelovalcev vina in drugih pijač.«
Družbeno zaželen amaterizem
Kako daleč sega izvor vseh teh tradicionalnih prireditev, je odvisno od tega, kako globoko v preteklost želimo pogledati. Večina množičnih prireditev, ki se sklicujejo na to, da naj bi bile tradicionalne, etnološke, folklorne, je dejansko nastala v času po drugi svetovni vojni. »Kravji bal in različni drugi dogodki, denimo Šuštarska nedelja in Dnevi narodnih noš, izvirajo iz časa, ko se je družba, vsaj na ideološki ravni, želela posloviti od ruralne in religiozne preteklosti,« je povedala Mateja Habinc z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Obenem je izpostavila, da je bil del te transformacije oziroma socialistične modernizacije tudi to, da so se za ljudi in med ljudmi živeče prakse, kot so denimo plesi ob cerkvenih priložnostih ali pa razni kmečki in drugi likofi, preoblikovale tako, da so v okviru prireditev oziroma uprizoritev postale nadzorovane. »Kot takšne so spodbujale vključevanje ljudi, družbeno zaželen amaterizem, ko naj bi vsak po svojih najboljših močeh prispeval v skupno dobro.«
A če pogledamo še nekoliko globlje v preteklost, vidimo, da je večina teh prireditev imela izhodišče že pred drugo svetovno vojno. »Kmečka ohcet je bila denimo znana vsaj že v drugi polovici 19. stoletja, ko so jo priredili ob obisku visokega dostojanstvenika z Dunaja.« Podobno so izražanju pripadnosti in v protokolarne namene vsaj nekateri od navedenih dogodkov namenjeni še danes. Če se vrnemo samo v Kamnik in k narodnim nošam, so te še vedno prisotne in so del občinskega protokola, denimo ob cerkvenih dogodkih, kot je bila obnova cerkvenega zvonika pred leti, ali ob nedavnem odprtju nove kamniške osnovne šole.
»Pri Kravjem balu v Bohinju je bila prireditev preprosto priložnost ob koncu pašne sezone in pomemben dogodek za pastirje, kmete in pozneje tudi turistične delavce. Sprva je šlo za interno zabavo, namenjeno kmetom, pastirjem in gostincem, ne pa tudi občinstvu oziroma turistom. Šlo je za izhodišče za prireditev, ki je nastajala v povojnih desetletjih,« je povedala sogovornica in omenila še drugi razlog, ki prav tako sega v čas pred drugo svetovno vojno. »Ta ni toliko ideološka modernizacija, ampak nacionalni moment,« je povedala in izpostavila prav Dneve narodnih noš. »Če se vrnemo vsaj sto let nazaj, vidimo preteklost v teh prireditvah. Z vidika funkcije, ki jo te prireditve imajo za ljudi, pa so danes te prireditve bistveno manj podobne svojim predhodnicam, kot so si podobne med seboj.«
Če omenimo Kmečko ohcet, ki so jo v Ljubljani prirejali vse do osamosvojitve Slovenije, so se prireditve s tem imenom predvsem v manjših krajih po Sloveniji ohranile do danes v okviru turistične sezonske zgodbe. »Če ne kot povorka, pa vsaj kot prikazi oziroma igra,« je povedala Habinčeva. Prireditve v Ljubljani ni več med drugim tudi zato, ker s strokovnega zornega kota ne sodi v to okolje. »Pri Kmečki ohceti je šlo za parado in tekmovanje ter ne nazadnje za zelo komercialno prireditev, ki je elemente iz nemestnega okolja pripeljala v mesto. Tako kot so številni karnevali, tudi ptujski, ki velja za največjega v Sloveniji, po drugi svetovni vojni nastali kot kompilacija prikazov podeželskih šeg v mestnih okoljih. Vse to z namenom, da jih lahko vidi in se ob njih zabava čim več ljudi.«
Festivali, veselice in gostinsko-prodajne prireditve
Stroka se je ob Kmečki ohceti v središču Ljubljane, v okolju, s katerim nima kmečka ohcet praktično nobene zveze, zataknila predvsem pri vprašanju, ali vanj sodi, ali ga ustrezno odraža. »Vzporednice bi lahko našli na shodih narodnih noš denimo v prvi polovici 20. stoletja, kjer pa so predvsem izkazovali nacionalno pripadnost.«
Če si danes pogledamo časovni obseg vseh teh prireditev, ki potekajo predvsem ob koncu tedna, potem bi za večino lahko rekli, da tradicija ter dediščina ljudi in kraja služita predvsem kot marketinška strategija za privabljanje čim več obiskovalcev. »Dejansko gre za festivale, veselice in gostinsko-prodajne prireditve. Bistvo vseh teh je, da so na prostem. In ravno to, da so na prostem, je seveda povezano tudi s turistično sezono, bodisi pomladno, poletno, jesensko, ko prireditve še lahko potekajo zunaj in ko na drugi strani množica išče ideje, kam se po 'nekaj posebnega' odpraviti za konec tedna.«
Z vsemi množičnimi prireditvami na drugi strani pride tudi do nezadovoljstva ljudi, ki živijo v teh krajih. Največkrat je problem v spremembi prometne ureditve, prezasedenih parkiriščih in ulicah ter množici ljudi. »Po drugi strani tovrstne prireditve koristijo denimo gostincem,« je povedala Habinčeva in na vprašanje o vzdržnosti tovrstnih dogodkov v prihodnosti odgovorila: »Vzdržne bodo, dokler bosta ponudba in povpraševanje, kar je tudi glavni motiv tovrstnih prireditev danes. Drugo pa je vprašanje, kako zgodbe iz preteklosti na teh prireditvah prikazovati, da niso samo estetski dodatek ali pa kulisa,« je opozorila sogovornica. Dodala je, da je za stroko zanimivo vse to dogajanje predvsem opazovati. »Že sam fenomen teh prireditev in festivalov je absolutno zanimiv, ko opazuješ, kako se neke prakse skozi čas spreminjajo. Če ponovno denimo izpostavim prav Kravji bal in kako je ta od likofa ob koncu poletne sezone, internega žura, prerasel in se spremenil v turistično prireditev, ki se prilagaja tudi sočasnemu dogajanju. Pri tem je seveda zelo zanimivo, kako prireditelji oglašujejo 'našo tradicijo', kaj vanjo vključujejo, česa ne in predvsem, koliko v dogajanje vpletajo domačine.«
Po mnenju sogovornice si večina prireditev danes zelo prizadeva vanje vključevati lokalno prebivalstvo. »V Bohinju so prireditelji Kravjega bala že pred leti rekli, da bo prireditev vezana na prostor in da zato tam ne bodo prodajali čevapčičev, ampak denimo bohinjski sir, mleko, žgance, ocvirke in zaseko. Svojo gastronomsko ponudbo bodo in jo tudi prilagodijo lokalnemu okolju, saj le tako pridejo do izraza ljudje, lokalni proizvajalci in rokodelci,« je povedala Habinčeva, »na tak način se lahko kmetje in rokodelci izletnikom in obiskovalcem tudi pokažejo in predstavijo. Zato tudi mislim, da je to danes tisto, kar te prireditve poganja.«
