Vnaprej se opravičujem, če bodo moje misli morda nekoliko nejasne, do konca neizdelane. Tako je, ko se spet spomniš, da smo sestavljeni iz sanj, v katerih je vse mogoče.
Obdobje po izdaji knjige – ali bolj natančno avtorja, ki se vsaj pri nas dejansko počuti izdanega – je resnično najtežje obdobje. Namesto pobiranja hvale in preostalega nepričakovanega udobja, ki naj bi sledilo izdani uspešnici, se mora pisatelj soočati z občutki, ki so v popolnem nasprotju s tistim, kar bi moral čutiti sveže izdani avtor. Namesto da bi proslavljal novo rojstvo, že razmišlja, kako bo preživel do naslednje knjige, kako in kdaj jo bo sploh napisal. Zato ni čudno, da se mu začnejo ponavljati čudne sanje.
* * *
Ne bom trdil, da me v sanjah preganjajo knjige, ki sem jih napisal, ker bi se to zdelo milo rečeno prevzetno, pa tudi sicer bi bilo bolj verjetno, da bi me preganjale tiste, ki jih nisem napisal. V teh zadnjih, še posebej živih sanjah me je poklical sosed in me z žalostjo v glasu obvestil, da sta z ženo edina v bloku, ki nimata balkona. Še preden sem začel tuliti, da to ni mogoče, me je že moledoval, naj jima dam svoj podpis, da bosta lahko začela graditi. Nemalo presenečen sem privolil, saj se mi je zdelo res nezaslišano, da kdo nima svojega balkona. Sosed mi je še nekaj razlagal o arhitektih, ki so nekako pozabili na njiju, in kako bo vse skupaj izpeljano tako, kot mora biti, skratka, da se njihov balkon ne bo prav nič razlikoval od že obstoječih balkonov. O čemer sem sicer dvomil, tako kot o sanjah. Novi balkon pač ne more nositi vse tiste patine, ki jo imajo stari dobri balkoni. In kako to patino pričarati s povsem novimi materiali? Težko, skoraj nemogoče. Moram priznati, da sem se bolj čudil kot pa sanjal. Nisem namreč mogel verjeti, kaj sanjam. Kar je sicer značilno za sanje. Kot tudi to, da se nam zdijo nekaj posebnega. Te pa so bile res posebne. Zaradi knjige in časa, v katerih so se zgodile. Zakaj ravno zdaj? Zakaj ne prej? Saj so že toliko let brez balkona.
In kako je sploh prišlo do tega, da moji sosedje nimajo balkona? Kdo ga je pozabil narisati in zakaj? Takšna vprašanja so me obhajala, medtem ko se je tisti na drugi strani trudil razložiti, da bo šlo sprva zgolj za montažo, poleti pa bo sledilo tisto pravo. Saj to je res prava nočna mora, sem pomislil, ko sem tolažil balkonca brez balkona in mu sveto obljubljal, da bo dobil avtogram. Nekako se mi je zazdelo, da mi ne verjame povsem, zato sem kar sam predlagal, da se dobiva že naslednji dan v preddverju nebotičnika. Res ne vem, zakaj ravno tam, a tako sem se odločil. Zdelo se mi je, da ga je to vsaj malo pomirilo. Vsaj toliko že, da sva lahko končala razgovor, ki se je že vlekel, kot se včasih vlečejo sanje. In tako se je moj sosed prikazal, točen kot v sanjah, s papirjem v rokah, na katerem so že bili podpisi vseh preostalih sosedov, ki so se tako kot jaz strinjali, da mora imeti vsak balkonec svoj balkon. Tako sem se lahko na lastne oči prepričal, da sem bil edini manjkajoči.
Ko sem se podpisal, mi vseeno ni dalo miru in sem ga vprašal, ali morda ve, kakšen je naslov moje prejšnje knjige. Jasno, da ni vedel. Še sanjalo se mu ni, če smo povsem iskreni. Ker je bilo jasno, da nima časa za branje daljših knjig, povrhu še malce bolj zahtevnih, kaj šele da bi poznal naslove posameznih slovenskih avtorjev, sem mu razložil, zakaj ga to sprašujem. Zdelo se mi je namreč neverjetno, da me zdaj, leto po tem, ko sem izdal roman z naslovom Balkonci, pokliče nekdo, ki si tako zelo želi svoj balkon. Skoraj sem pomislil, da je bil za to kriv ravno moj roman. V sanjah je pač mogoče vse.
Vi ste pravi balkonci, sem mu s solzami v očeh ponavljal, kot nekdo, ki je ravnokar doživel razsvetljenje in želi to deliti s svojo čredo. Zdaj se je čudil on. Za hip se je ozrl okrog, kot bi preverjal, ali nemara ne sanja. Ni bil več prepričan. Samo svoj balkon je hotel, zdaj pa tole. Prava nočna mora. Zakaj za vraga se mora v sanjah vedno nekaj zaplesti, si je gotovo mislil. Še sem ga kanil povprašati, kako je bilo vsa ta leta živeti brez balkona, ko mi je iz rok iztrgal papir s podpisi in odvihral iz nebotičnika. Več kot očitno je bil tako zadovoljen, da je dobil še zadnji podpis, ali pa ga je zgolj prestrašila moja vnema. Kdo bi vedel. Vem samo, da sem stal tam in še nekaj časa nisem bil prepričan, ali res sanjam.
* * *
Ko sem se naposled zbudil, je bilo takoj jasno, da so bile vse skupaj res le sanje. Vseeno sem se oblekel in se spustil dol, da bi preveril, ali so vsi balkoni dejansko na mestu. Jasno, nobeden ni manjkal. Tudi balkon mojega soseda je bil tam. Sedel sem v prvi bife in naročil kavo, da bi spral okus po čudnih sanjah, ki pa morda le niso bile tako čudne, kot se mi je zdelo, dokler sem bil v njih. Z vsakim požirkom mi je namreč postajalo bolj jasno, kaj so mi sporočale. Prav na kratko bi se lahko sporočilo glasilo nekako takole: lahko napišeš še toliko knjig, pa ne boš vedel, kaj so pravi balkonci. Tako je to s tvojim pisanjem. Bistvo ti ostane nekako skrito, dobro zakamuflirano, čeprav se prepričuješ, da ni tako.
In res. Kar se mi dogaja vse bolj intenzivno, je občutek, da v knjigah ne povem vsega, da preprosto preveč ovinkarim, se izogibam soočanju s samim seboj, s sanjami, v katerih morda ni vse tako, kot bi si želel. Zato so se mi zdele te moje sanje, v katerih sta me znova obiskala zakonca balkonca, še toliko bolj pomenljive, saj so nosile jasno sporočilo, ki mi bo gotovo pomagalo na moji pisateljski poti.
In sosed me je obiskal z namenom, da mi pokaže, kaj je prava ljubezen do balkona in kaj vse je nekdo pripravljen storiti, da pride do njega. Takšnih zgodb je gotovo še veliko in moja naloga je, da jim pomagam ugledati luč sveta. Ko jih enkrat ne bom več videl, bo nemara bolje, da se lotim česa drugega, manj nevarnega, kot je pisanje, s katerim skušam celo preživeti, v teh sanjah, ki se še kar nočejo končati.
