Punkovski poet, za katerega so si kritiki enotni, da je eden redkih, ki je vedno znal napovedati ali ujeti duha časa, skozi svojo poezijo spoznava, da se od pojava punka sredi sedemdesetih let do danes praktično nič ni spremenilo oziroma se je zgolj na slabše. Vse to prevaja v svojo poezijo kot tudi dnevnike, ki jih piše na poti od trenutka, ko je ustanovil skupino The Adverts.

Skupina je postala neločljivi del prvega vala punkovskega gibanja ali tako imenovanega vzdušja '76, kamor sodijo še The Damned, Sex Pistols, The Clash in The Members. Bend se je zbral, ko sta Tim Smith in Gaye Black iz rojstnega Bideforda prišla v London pogledat, kaj se tistega vročega poletja tam dogaja. Srečala sta Howarda Boaka in Laurieja Muscata in matična postava, ki je zagrešila znameniti prvenec Crossing the Red Sea with The Adverts (1978), je bila sestavljena. Že pred tem je skupina (ob)veljala za eno prvih punkovskih skupin, ki ji je z malima ploščama One Chord Wonders in No Time to Be 21 uspel preboj na britanske lestvice – te so najbolj pretresli s kontroverzno skladbo Gary Gilmour's Eyes. Po neuspešnem drugem albumu so razpadli. T. V. Smith je kariero nadaljeval skozi različne projekte (The Explorers, Amen, Cheap), dokler se ni povsem osamosvojil. In tako vztraja še danes.

Fotografija: Darja Šter

Ne bom tajil, štejem si v veliko čast, prav tako pa ne zganjam cirkusa okoli tega. Nisem edini, a všeč mi je, da sem eden izmed njih. Da danes tako govorijo o meni, je posledica moje borbene drže, ki je nikdar – niti pod pritiski – nisem spreminjal. Vedno sem brez dlake na jeziku povedal, kaj si mislim, in se nikoli predal. Veliko je glasbenikov ali ideologov, ki pridejo in gredo, ki nimajo volje ali prave vztrajnosti. Pri meni je zgodba drugačna, kar je sčasoma spoznal širši krog ljudi. Tudi zato še danes pohajkujem naokoli, nosim ali oživljam idejo pristnega punk sporočila.

Četudi se danes rado podpihuje v to smer, je ena od zanikanih resnic punka ta, da velika večina našega gibanja ni hotela sesuti avtoritet. Hoteli smo jim le nastaviti ogledalo. Najprej smo se uprli in borili proti dolgočasnežem na sceni, ki so glasbene matrice (raz)vlekli v nedogled, z njimi pa ničesar povedali. Nobene vsebine ni bilo, čisti »nadrkani« dolgčas. Resda smo govorili »no more heroes«, vendar smo s takšnimi parolami hoteli zbuditi ljudi, da bi med njimi znova zaživela pristna komunikacija. Družbenopolitični boj – z izjemo odnosa do monarhije – je prišel šele v drugi fazi punka, ko je z Margaret Thatcher prišlo do kolapsa socialne države in vsega, kar je povezano z njo. Na koncu namreč ni pomembno, ali imamo opraviti z legendami ali heroji, temveč za odnos – in odnos je srž punka!

Punk je predstavljal odgovor oziroma reakcijo na takratne socialne odklone v družbi. Margaret Thatcher ni bila povod za nastanek punka, je pa ogromno pripomogla k njegovemu brezkompromisnemu vztrajanju; njen vzpon na vrh je bil posledica razmišljanja v družbi, ki se je prehitro premočno nagnila v desno, v čisti biznis tudi za ceno človeških življenj. Njen prihod na oblast je naš odnos do nje docela spremenil. Že pred tem smo se zavedali, da to ne bo dobro, kar je začutiti z albumov, katerih vsebina je merila vzdušje tik pred volitvami. Slutnja se je uresničila in torijska oblast z njo na čelu je postala naš navdih, ki pa ni bil omejen zgolj na punk, temveč na velik del takratne urbane umetnosti.

Preprosto zato, ker v punku ni nobene preračunljivosti. Vedno smo tvegali in šli vanj »all in«, kar seveda ni bilo pogodu založbam, ki so od našega gibanja hotele čim več iztržiti, na srečo pa se je v njenih pisarnah vedno našel kdo, ki nas je mimo zaslužka podpiral in razumel. Takšni, neodvisni modeli so bili tudi na radijskih postajah – vsi poznamo Johna Peela –, ki so bili takrat naše okno v svet. Če te niso predvajali, te enostavno ni bilo. Danes je seveda drugače, bolj kot sporočilo je pomemben imidž, tržna privlačnost. Današnji punkerji, vsa čast nekaterim izjemam, so bolj kot ne lutke, ki ubogajo ukaze ljudi, ki jih sploh ne poznajo.

V bistvu nikoli nisem razmišljal o tem, dokler mi moj prijatelj in punkovski poet Attila the Stockbroker ni predlagal, naj poskusim na oder stopiti sam s kitaro v roki, saj bodo tako moja besedila prišla še bolj do izraza. Priskrbel mi je koncertni angažma v Brightonu in me vprašal, ali bi prišel. Speljal sem ga povsem korektno in takrat se je v meni nekaj premaknilo. Všeč mi je bilo, da sem dobil povratno informacijo, ki se ni porazgubila na ves bend in je bila namenjena samo in izključno meni. Poleg tega je šlo za novo obliko prožnosti in svobode, kjer sem lahko sam izbral repertoar in ga po potrebi prilagodil vzdušju v dvorani. Prav tako nisem več odvisen od prostora in lahko igram v vsaki luknji.

Prav nobenih! Obdobje 1976–79 (in pozneje) je bilo vznemirljivo, saj smo bili del enega največjih in najpomembnejših kulturnih gibanj vseh časov. Star sem bil dvajset let in lahko sem počel, kar sem hotel. Nihče mi ni ukazoval, kaj smem in česa ne, zato sem svoja razmišljanja lahko nedotaknjena posredoval ljudem, ki jih je to zanimalo. Za razliko od današnjih bendov smo mi namreč vedeli, kdo so naša publika. The Adverts smo bili zelo neposredni. Ničesar nismo jemali z rezervo in takšna je bila tudi naša publika. Neposredna in nekorektno korektna. Ni bilo tako kot danes, ko skupine nov album pripravljajo dve leti, ko imajo dovolj materiala, pa še dve leti izgubijo v studiu za piljenje in dosnemavanje. Ko album izide, so sporočila, ki so jih želeli posredovati – če sploh imajo kakšen smisel – že štiri leta za časom. Večina teh glasbenikov niti ne ve, koga bi nagovorili. Punk rock je preprosta zadeva – mi smo zgolj stopili na oder in igrali glasbo, ki se je dogajala tukaj in zdaj. Tega občutka nisem nikdar izgubil.

Bili smo tujci in bili smo mladi … Z izjemo Gaye in mene, ki sva bila v razmerju, se drugi nismo poznali praktično do trenutka, ko smo ustanovili skupino. Hitro smo se zbližali in hitro odtujili, kar je bilo opazno zlasti v kombiju na turnejah. Prišlo je do naveličanosti in prepirov. Poleg tega smo doživeli neuspeh z drugim albumom, kar je krizo še podkrepilo. Bil je pred časom in ta, napredna vizija je The Adverts dokončno razbila.

Z novimi idejami je vedno tako, da potrebujejo čas. Če si umetnik, moraš zaupati svoji viziji, četudi pljuvajo po tebi. Kajti vedno se bodo našli ljudje, ki bodo sovražili to, kaj si in kaj počneš. Tako je bilo z našim drugim albumom. Trideset let so me vsi prepričevali, da je eno navadno sranje, danes pa velja za enega najboljših punkovskih albumov vseh časov.

Na to vprašanje ne odgovarjam samo v zadnjem času, temveč že dobrih štirideset let. In odgovor je v vsem tem času ostal enak – ne! Včasih se odpravim na krajšo turnejo ali festivale z italijanskim bendom, kjer preigravamo material v stilu »the best of« The Adverts, to pa je tudi vse.

Ne iščem ga, sam me poišče. Če bi ga iskal, ga nikoli ne bi našel. Bolj gre za vprašanje, kdaj se ti ideje porodijo. Takrat je pomembno, da jih zabeležiš in sestaviš v smiselno pripoved, kajti pomembno je, da ti veš, kaj ni prav, ne to, kaj drugi mislijo, da je narobe! Tako gledam tudi na pisanje pesmi, katerih vsebino najdem v vsakdanjem življenju. Z njimi poskušam na poetičen način prikazati svoj zorni kot na zastavljeno problematiko. Veliko dosežem že, če dam ljudem misliti, kaj se dogaja okoli njih. Treba je namreč vedeti, da nas veliko razmišlja zelo podobno o tem, kakšno sranje se dogaja po svetu, samo pogovarjamo se ne. In ko slišimo nekoga na odru, ki poje o tem, si rečemo, hej, saj tudi sam razmišljam podobno.