To izjavo si velja ogledati pobliže, iz nje pa lahko izluščimo dvoje: prvič, da je kadrovski »bajer«, iz katerega bi Golob lahko črpal potencialne ministre, že zelo plitev, in drugič, da resnih kadrov za silno omejen čas do konca mandata tako ali tako ne more pritegniti več v vlado, ker za takšno žrtvovanje nihče normalno sposoben ni več pripravljen. Je pa v tej izjavi mogoče najti še nekaj drugih pomembnih vsebinskih podtonov.

Robert Golob je, to vemo, svojo stranko oblikoval ad hoc, nekaj tednov pred volitvami spomladi 2022, na katerih se mu je na račun lastnega tedaj dobrega imena v spopadu s skrajno osovraženim aktualnim premierjem Janezom Janšo obetala prepričljiva zmaga, ki je bila nazadnje celo izdatnejša od najbolj optimističnih pričakovanj; v takih razmerah se tradicionalno, če uporabimo citat enega nekoč najvplivnejših politikov, »na luč, ki sveti, nalepi marsikaj«. V vsakem primeru, da te slavne teze ne razvijamo naprej, je bilo precejšnje tveganje, da bo tako v naglici in na pamet oblikovana nova stranka temeljila na kadrih, katerih domet bo v primeru prevzema oblasti lahko mestoma tudi zelo omejen. To se je doslej obilno potrdilo, saj je Golob v dobrih dveh letih delovanja te vlade ostal že brez sedmih ministrov iz svoje stranke Gibanje Svoboda (Bobnar, Bešič Loredan, Brežan, Ajanović-Hovnik, Šinko, Šarec, Felda), med razlogi za njihove odstope in odstopljenosti pa z ogromnim naskokom prevladuje alineja »nedoseganje ciljev«, če se izrazimo spodobno, ali natančneje nesposobnost, če se ne. Dodajmo temu še, da Golobu zadnje tedne dobesedno visi še osmi minister (natančneje ministrica Stojmenova-Duh) in da je v tem mandatu spotoma »potopil« še kandidatko svoje stranke za predsednico države (M. Kos) in prvotnega nominiranca za evropskega komisarja (Vesel), da o generalni sekretarki lastne stranke ne izgubljamo besed. V tako negotovih kadrovskih razmerah je seveda iluzorno pričakovati, da se bodo za položaj v vladi borili najsposobnejši strokovnjaki.

Zato je po svoje logično, da so Golobu na razpolago ostali samo še profesionalni politiki, ki že tako delujejo znotraj vladne ter državne uprave in do konca mandata – dobro leto in pol – ne tvegajo ničesar, če eno službo znotraj tega »ribnika« zamenjajo z drugo. Toda če ima takšna računica logično personalno podstat, pa nima državljanske in državotvorne. Takšna je bila tudi splošna ocena po tem, ko so za novega obrambnega ministra predlagali dosedanjega vodjo poslanske skupine Gibanja Svoboda Boruta Sajovica; če je v danih razmerah že razumljivo, da se Golob zateče k politikom pri kadrovanju ministrov, bi bilo vseeno pomembno, da med njimi najde koga, ki se vendarle vsaj približno spozna na resor, ki ga bo prevzel, ne pa da se s področjem obrambe začne ukvarjati veterinar. Če smo do konca cinični: upamo, da kriterij za prevzem ministrskega položaja ni nenehno ponavljanje mantre – iz katere je slovenska satira v zadnjem letu dni že skoraj doktorirala –, da »vlada dela dobro«, pa kar koli ta že stori. Vsaj približno ministrsko kompetentnost od kandidata že smemo pričakovati. Pa tudi druge lastnosti kandidatov niso odveč; v nesrečnem šolskem resorju, kjer od Slavka Gabra naprej ni bilo ministra, ki bi o tem področju res kaj bistvenega premaknil, bo apatičnega Feldo nasledil Logaj, ki se je še včeraj odpravljal v pokoj in čigar motivacija za prevzem resorja, če mu že poznavanja področja ne moremo odreči, je zato milo rečeno nenavadna.

Je pa Golobova napoved, da bo v ministrsko sredo sprejemal samo še politike, zgovorna še z vsebinskega vidika: to najbrž pomeni, da se bo vlada v prihodnjih mesecih do volitev – več kot 18 mesecev ji realno ne moremo obetati – namesto s »stroko«, torej z razvpitimi reformami, ukvarjala predvsem s politiko. Skratka, z uporabo ministrskega kadrovskega fundusa si bo prizadevala za to, da se bo krepil vtis pri volilcih, da »vlada dela dobro« in da ji velja na volitvah podeliti nov mandat, potem ko so na zadnjem koalicijskem vrhu modro »ugotovili«, da ga za realizacijo pred poltretjim letom zapisanega v koalicijskih pogodbi nujno potrebujejo. To pa pomeni, da bomo namesto zdravstvene, davčne, pokojninske ali stanovanjsko-nepremičninske reforme, za izvedbo katerih ni absolutno nobenih pogojev in podlag več, spremljali tisto antološko opisano delovanje iz časov nekdanje države, ko smo si »prizadevali, da bi s politiko majhnih korakov priplavali na zeleno vejo«. V tej luči je posebno zgovoren zadnji poskus domnevne davčne reforme, ki je natanko to: namesto uvedbe nepremičninskega davka in razbremenitve plač ali obremenitve premoženja spremljamo obskuren boj z domnevno nepoštenimi normiranci, uvedbo davka na sladke pijače in še neke drobne ukrepe z vprašljivimi finančnimi učinki in z veliko mero odpora vseh prizadetih.

Politično in ne strokovno kompetentna vlada ter politika drobnih, nepomembnih in mestoma spornih ukrepov namesto reform – to je približno skupek tistega, kar bomo opazovali do spomladi 2026, ko se bomo znova odpravili na volišča. O tem, ali je takšni vladi smiselno nameniti še en mandat oziroma kakšna je lahko njena alternativa, če sploh je, pa se bomo tedaj tako ali tako odločili volilci v samoti za zavesami glasovalnih kabin.