Seveda je z današnje prizme zanimivo dejstvo, da v primeru Desanke Maksimović ne gre za kakšno samooklicano zdravilko ali alternativko, kakršnih se je predvsem od razcveta new agea naprej tudi pri nas nabralo nesluteno število. Nikakor ne. Govor je o pesnici, ki je poznala človeško dušo, o kateri je spregovorila v premnogih pesmih, s katerimi je povsem nehote pomagala generacijam tistih, ki so si upali postavljati tvegana vprašanja o lastnem obstoju in smislu sveta, ki jih je vedno znova razočaral in puščal brez pravih odgovorov. Kolikokrat sem tudi sam slišal iz ust katere od bralk ali bralcev, kako jim je čisto določena pesem rešila življenje in kako so hvaležni določeni pesnici ali pesniku. Nihče ne ve, koliko ljudi so pred samomorom rešile pesnice in pesniki; kolikokrat se je zgodilo, da so tik pred tem, da bi si vzeli življenje, še enkrat vzeli v roke svojo najljubšo knjigo in jo odprli na strani, kjer je bila pesem, v kateri je bila tista majhna, nevidna slamica rešitve. Vsekakor več kot pa objave grafov in statistik o samomorih, ki samo potrjujejo nemoč družbe in tistih, ki bi morali skrbeti za zdravje skupnosti.
* * *
Prekletstvo medikamentov je v dejstvu, da se pacienti nanje navadijo in postanejo pogostokrat odvisni, kar je navsezadnje tudi cilj farmacevtske industrije, ki živi od obupa tistih, ki sprejmejo edino sveto zasvojenost, s katero se na dolge proge rešuje predvsem kapital farmacevtskih velikanov in izbrancev iz zdravniških vrst, ki od njega dobivajo drobtinice za svoje tihe usluge, ne pa tudi pacientov, ki gredo iz enega obupa v drugega.
Desanka Maksimović je torej zastopala vse tiste, ki so bili še posebej ranljivi in dovzetni za različna obolenja sodobnega človeka. Vse to je počela, ker je tudi sama iskala rešitve, mnogokrat zaman. Ker poezije ne daje odgovorov, vsekakor pa kaže pot do njih, jih obsije, ko se izgubijo v večni temi človeških zablod. Upanje je nekaj, kar je globoko zakoreninjeno v samih pesnicah in pesnikih, ki so v slehernem trenutku obsojeni na lastno izginotje, v fizičnem in tudi psihičnem smislu. Zato so še toliko bolj odvisni od upanja, ki jih celi, tako kot jih celi samo pisanje. In seveda branje. Sebi in drugim. Njihova hoja po robu normalnosti, ki jo lahko torej po zapovedih uradne medicine zdravimo izključno s pravimi tabletami, vliva upanje vsem tistim, ki so se utrudili te hoje.
Kadar govorimo o poeziji, nemalokrat poudarjamo tudi preroškost posameznih pesmi, ki lahko v določenem trenutku ponujajo uteho, kakršne ni mogoče najti brez uporabe takšnih in drugačnih medikamentov. Zmotno pa je seveda prepričanje, da je poezija tista, ki ponuja instant rešitev, s tem ko poskrbi za užitek in veselje ob njenem konzumiranju. Tudi o tem govori Desanka, ki opozarja, da ni dovolj uživati v poeziji, saj tako ne moremo pomagati ljudem, da se borijo proti vojnam. Pesnica je torej že takrat slutila, da poezija ne more ustaviti tega zla, s čimer je priznala ranljivost poezije. Je pa izrazila hvaležnost, da lahko z branjem poezije dejansko pomaga pri zdravljenju določenih bolezenskih stanj, pri čemer je dala poudarek na branje pesnic in pesnikov, ki so te pesmi tudi napisali. Ravno to je osnovna ideja kampanje Bolje poezija kot tablete, s katero želimo pomagati tako bolnikom kot tudi pesnicam in pesnikom s statusom delavcev v kulturi, ki ne dobijo ustrezne podpore stanovskega ministrstva, zaradi česar so v nenehnem boju za osnovno preživetje in kot takšni še komaj pomagajo samim sebi, kaj šele tistim, ki bi lahko od njih dobili pesniško uteho, o kateri je govorila Desanka Maksimović. Pisateljica s statusom kulturnice, katere imena tule ne bom navajal, je prepričana, da bi bilo za nas kot tudi za preostale prekarce dobrodošlo, da bi imeli vsak mesec zajamčen dohodek, iz katerega bi lahko plačali položnice in hrano, v zameno pa bi lahko obiskovali paciente z različnimi diagnozami in jim prebirali poezijo. Zanjo bi bil to najlepši poklic, mi prizna.
Pesnice in pesniki ne želijo biti več žrtve, kar jim na neki način predpisuje politična nomenklatura oziroma njeni uradniki, ki skrbijo izključno za potrebe najzvestejših podpornikov in volilcev. Vloga žrtve jim je torej vsiljena, tako kot se vsiljujejo zdravila, ki zgolj podaljšujejo agonijo, ne pa tudi zdravijo in osvobajajo.
* * *
Aleš Debeljak v svojem zagovoru poezije Vojka Gorjana med drugim zapiše, da je blodnjak literarne magije upravičen le, če se po njem bližamo omamnemu cilju: izzivu svobode. Seveda govori o svobodi, ki je tudi rezultat zadnjega obupa, tako znanega pesniku. Kako preprečiti odhod tja, kjer ni več odvečnih vprašanj in smo odrešeni lastne igre načrtne slepote, v katero smo se hote ali nehote ujeli v tem teatru mask, iz katerega se več ne vrnemo k sebi. Seveda ne s pesmimi, ki so zgolj same sebi namen in rešujejo izključno tiste, ki jih pišejo in poskušajo z njimi preživeti. To seveda ni pot k ozdravitvi. Ravno nasprotno. Zgolj še ena oblika podaljševanje trpljenja podložnikov nekega sistema je in nič več kot to. Torej moramo iz tega prežvečenega modela izstopiti in dati poeziji možnost, da pozdravi tako sebe kot družbo.
Angažiranost je prvi pogoj in zdaj je čas za izpolnitev tega pogoja. Nikakor ne način, kot nam ga vsiljuje trg, na katerem se je že pojavila poezija kot zdravilo v majhnih stekleničkah, ki jih lahko dobijo pacienti (v tem primeru prej kupci knjig, ki niso nujno bolni) v eni od londonskih knjigarniških lekarn, kjer lahko vsakdo dvigne svoje zdravilne verze, ki si jih predpiše tako rekoč sam. Knjigarna nosi ime Poetry farmacy in poleg poezije na recept ponuja še izvrstne kolačke, obiskovalcem pa postrežejo tudi s čajem. Jasno, da takšen način ponujanja poezije kot zdravila nima namena zdravljenja resnih bolezni, ki so imune za takšne marketinške prijeme, namenjene izključno zapolnitvi turistične ponudbe. Poezija nikakor ni nekaj, kar se lahko prodaja kot spominek na eni najbolj prestižih londonskih ulic Oxford street.
Bolniki, ki so prikovani na posteljo, potrebujejo neposreden stik s pesnicami in pesniki, ki jim morajo prebirati točno določene pesmi. Vse to pa mora potrditi stroka, v našem primeru torej ministrstvo za zdravje, ki lahko prevzame tako odgovornost za pesnice in pesnike na svobodi kot tudi za vse tiste paciente, ki so pripravljeni sprejeti takšen način zdravljenja.
Kot že rečeno je trenutni položaj književnikov, torej tudi pesnic in pesnikov, ki opravljajo samostojni poklic, takšen, da zahteva nujno ukrepanje, in takšna akcija je prav gotovo način, kako se lahko reši nastala zagata. Kar ponuja londonska knjigarna, je tisto, o čemer je govorila Desanka Maksimović, poezija za zabavo in užitek, ne pa poezija, ki celi človeške duše, poezija, ki jo pesnice in pesniki berejo bolehnim ljudem.
Poezija je bolezen, ki jo prenašajo pesnice in pesniki, konča pa se z branjem pesmi.
