Zvečer je otvoritev olimpijskih iger in kako hvaležen sem Ani, ker sem na to popolnoma pozabil. Požiram njene verze, ki me vračajo v življenje, mi dajejo novega upanja, kot kakšne tablete, ki jih nisem nikdar jemal, pa bi jih morda moral. Ne vem, tukaj se držim nasveta pokojnega psihologa, ki mi je dejal, da ga ne potrebujem, dokler pišem tako, kot pišem. In za zdaj to dejansko deluje. Vprašanje pa je seveda, koliko časa.

Bolje poezija kot tablete. Naj bo to zakon, po katerem se bom ravnal v bodoče. Zakon in pesniški vzklik. Morda pa tudi rešitev za prekarne pesnice in pesnike, ki imamo status književnika; slednji smo namreč »obsojeni na vseživljenjsko bedo«, kot je v svojem izjemnem eseju, prav tako objavljenem v mesečniku za književnost Literatura, neusmiljeno ugotovila pesnica Nataša Velikonja. Vredno večkratnega branja. V njem med drugim govori o »nujnosti uvedbe rednega in sistematiziranega dohodka za samozaposlene v kulturi«. Posebej boleč in zgovoren je poudarek na dejstvu, da o tem »govorimo in pišemo zgolj in izključno samozaposleni v kulturi; s strani politikov in njihovega spremstva na ministrstvu za kulturo ali iz morebitnega vzgiba solidarnosti s strani zaposlenih kulturniških kolegov in kolegic se to še nikdar ni zgodilo. Zakaj bi se. Sit lačnega ne razume,« še zapiše Nataša Velikonja. Slednje še kako drži in boli. Mislim, da se ta prepad med zaposlenimi in nezaposlenimi kulturniki samo še povečuje, tako da kakšnega govora o solidarnosti tu ne more biti.

Bolje poezija kot tablete! To bi bil lahko slogan kampanje, s katero bi začeli postopno uvajanje poezije v medicinske namene. Ljudje v duševni stiski bi dobili pesniške zbirke na recept, še najbolj primerni bi bili beli recepti, na katerih so zdravila, ki niso razvrščena na listo zdravil; v najbolj nujnih primerih pa bi lahko prek svojih zdravnikov naročili tudi živa branja poezije v posebnih ordinacijah ali kar pri njih doma; tako bi doživeli pristen stik z avtoricami in avtorji, ki bi jim brali lastno poezijo, kar bi imelo neposreden vpliv na njihovo splošno počutje in zdravje; kako takšne zadeve delujejo, smo se lahko prepričali na neštetih literarnih branjih, s katerih so ljudje odhajali pomirjeni in osredotočeni. Glasno branje poezije se mi zdi še posebej zdravilno, saj deluje tako na tiste, ki poslušajo, kot tudi na one, ki berejo; tako se doseže določen občutek splošne povezanosti, ki je v današnji družbi izrazite individualnosti tako zelo primanjkuje.

V nasprotju s tabletami pri poeziji ne more priti do zasvojenosti, prav tako tudi ni stranskih učinkov, ki lahko vodijo do novih obolenj. Poezija ni kemija in ne uničuje celic, poezija pride in gre; poezijo lahko popolnoma pozabiš in sploh ne računaš nanjo, tako kot ona ne računa nate, pa je vseeno vedno tu nekje, blizu, pripravljena, da priskoči, te zaskoči, pretoči in ne izpljune.

Tablete so pogosto edini izhod, ki ostane bolnikom z akutnimi kroničnimi obolenji, in če tablete zgrešijo, ni več vrnitve; sledi le še več in več tablet, dokler ni tisti, ki jih jemlje, le še davni odmev samega sebe; takšnemu človeku dejansko ne pomaga nobena poezija več. To pa je tudi skrajni namen farmacevtskih lobijev, ki živijo od obupa majhnega človeka, ki se je vdal v usodo in sprejel tablete kot edino pot do normalnosti. Poezija lahko to pot zaobide ali jo preprosto preskoči, zato je nevarna tako medicini kot farmaciji. Nihče ne potrebuje bolnikov, ki razmišljajo z lastno glavo in iščejo v samih sebi, ker vedo, da so vredni dostojnega življenja.

»Njegova poezija se zdi naravna kot zrak (effortless),« zapiše o poeziji Charlesa Bukowskega Monika Vrečar v svojem eseju Ali poezija je ali je ni, prav tako objavljenem v Literaturi. Popolnoma se strinjam z njo, ko pravi, da je on eden tistih pesnikov, ki jih lahko bereš kadar koli. In ko ga bereš, se seveda počutiš bolje, vsaj z menoj je tako. Ker nikoli ne zgreši, tudi kadar govori o najbolj temnih plateh človeštva; v bistvu je najboljši tam, kjer se večina skrije, tako kot se skrijejo zaposleni kulturniški kolegi in kolegice, ki jih omenja Nataša Velikonja. Bukowski je neizprosen do sebe in drugih in ne dela izjem, kar velja tudi za poezijo na splošno; je preprosto dostopna za vse, ker je »naravna kot zrak«, samo vdihniti jo je treba, in to s polnimi pljuči.

Kaj potrebuje pesem?

Zraka, veliko zraka.

In pokrajino.

Sredi pokrajine človeka,

ki si ob ognju roke greje.

Če se zdi komu ideja popolnoma nora ali neizvedljiva, kar je zelo verjetno, si lahko pomaga z naslednjimi verzi mojega priljubljenega pesnika Blaža Iršiča: vsi smo se norčevali iz pastirja, / ki je natepaval ovce, / resnica pa je bila, / da nihče izmed nas ni tega nikoli poskusil. To je ta zdravilna poezija, o kateri pišem.

Pesnice in pesnike bi torej lahko zaposlili na ministrstvu za zdravje, ki bi skrbelo za redne dohodke, povečal pa bi se tudi delež od avtorskih pravic, ki so še ena od težav, s katerimi se spopadajo književniki; tudi na tem področju se dogaja to, da od pesnic in pesnikov živijo tisti, ki skrbijo za pravice, tako da književnikom ostanejo drobtinice.

Tako bi preživeli vsaj nekateri in Ana bi bila gotovo med njimi. Sam sem že začutil zdravilno moč njene poezije in ta me ni spustila vse do večera, ko je bila na vrsti slavnostna otvoritev olimpijskih iger; bolj kot mimohod držav udeleženk, ki je bil tokrat prej nekakšen odtok, me je pritegnil neumoren dež, ki ni odnehal vse do konca otvoritve, padal pa je še tudi naslednji dan. Sploh zaradi prvih verzov pesmi, v kateri pesnica nagovori Jacquesa Preverta: Kot v tvoji pesmi tudi danes dežuje na Brest / In ko pridem do obale, bo sijalo sonce, / ampak v meni bo ves dan dež.

In res je bila otvoritev takšna, kot bi bil v nas, ki smo jo gledali, ves dan dež. Kot bi bila v Brestu, ne pa v Parizu, kot bi bila posvečena neki Barbari, iz pesmi, v kateri nenehno dežuje. Ampak seveda, to smo videli le tisti, ki smo pred tem vdihnili zrak poezije in nas zato ta dež ni prav nič motil, tako kot je motil vse ostale, ki so se sicer na vse kriplje trudili, da bi ostali vedri in nasmejani, a jim to ni vedno uspevalo.

Iz Dnevnika čuvaja