Podivljanje je nov izraz iz angleškega rewilding, ki opisuje proces ponovne vselitve prvobitne narave in obnavljanja življenjskega okolja za rastline in živali na zapuščenih zemljiščih in vsepovsod po mestu, kjer je to mogoče in smotrno. Podivljanje je torej namenjeno obnovi naravnih procesov v mestih, ki lahko obnovijo biotsko raznovrstnost in blažijo učinke podnebnih sprememb. Cilj podivljanja mest je uravnotežiti potrebe ljudi in prostoživečih živalskih ter rastlinskih vrst, da bi ustvarili boljše pogoje za bolj znosno in zdravo bivanje v mestih.

Takoj ko pomislimo na oživljanje divje narave v mestih, lahko hitro prepoznamo, koliko tlakovanih in zelenih površin bi lahko spremenili v naravni habitat, s čemer bi pomagali v ljudeh obuditi občutek divjine in povezanosti z naravnim svetom. Kot je izjavil švicarski filozof Markus Huppenbauer: »V temeljito zasnovanem, sodobnem svetu iščemo divjino, izvornost in spontanost v naravi. Narava je točka pobega za umik iz visokotehnološkega in organiziranega življenja.«

Podivljanje, ki je sopomenka ponaravljanja, je povezano s trajnostnim razvojem, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi pri tem ogrozil možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe. Čeprav zamisli o trajnostnem mestu še nismo zares posvojili v vsej njeni razsežnosti, se ves čas pojavljajo z njo povezani novi izrazi, kot so na primer zeleno, nizkoogljično, pametno, krožno, samooskrbno, vključujoče, odporno in najnovejše še podnebno mesto. Z leti se je nabral kar velik nabor med seboj povezanih značilnosti, še bolje konceptov, z očitnim namenom, da bi bolje razumeli različne, med seboj povezane strategije, ki vodijo k trajnostni prihodnosti. Ta naj bi bila predvsem zelena, pri čemer takoj pomislimo na prispodobo narave, naravnega, vsega živega in poživljajočega. Ta se potem nanaša na zeleno gospodarstvo, zelene izdelke, zeleno energijo, zeleno infrastrukturo, zeleno gradnjo, zeleni prehod itn., pri čemer ves čas mislimo na ureditve in ukrepe, ki so povezani z naravo in se po njej zgledujejo.

Podivljanje se torej ne omejuje zgolj na vseljevanje prvobitne narave, ampak na celostno preobrazbo mesta iz grajenega v poustvarjen organski sistem. Poglavitna tema takšne preobrazbe so tla oziroma podtalje mest. Če hočemo namreč zares zmanjševati tako pregrevanje kot poplavljanje tal ob močnih deževjih, bo treba začeti sistematično preurejati tlakovane površine v prepustna tla bodisi s primernim pretlakovanjem bodisi z raztlakovanjem. Mestna tla bomo morali začeti preoblikovati v rahlo valovit relief s plitvimi depresijami, po katerem bo lahko na vse strani odtekala deževnica in ponikala v podtalje, kjer se bo čistila in nabirala. Sredi širših ulic in cest bo treba urediti plitve, z zelenjem poraščene jarke, ki bodo zbirali deževnico in jo prečiščeno počasi odvajali v podtalne zadrževalnike brez priključevanja na kanalizacijo. Podnebno odporne ulice bodo prepredene s takšnimi deževnimi vrtovi v povezavi z zelenicami, zaraščenimi z grmovnicami in drevjem s košatimi krošnjami. Tudi vozne površine bo treba začeti izvajati s poroznimi drenažnimi betoni in asfaltom, da ne bodo preplavljale. To so vse načini urejanja talnih površin po prispodobi spužvastega mesta, ki omogočajo odvajanje padavinskih in zalednih voda s pronicanjem, ponikanjem, filtriranjem, zadrževanjem, namakanjem in počasnim odtekanjem po naravni poti.

Prepričan sem, da je mogoče na podoben način urejati tudi reke. Vodam je treba samo dati dovolj prostora, da lahko tečejo, upadajo, naraščajo in se razlivajo, nanašajo in odnašajo, same oblikujejo svojo strugo, izoblikujejo tolmune, brzice, posnamejo brežine in vrežejo bregove. Videti je preprosto. Vodotokom je treba samo dopustiti, da sami izoblikujejo svoje naravne oblike, pri čemer jim lahko samo pomagamo. Zakaj jih obzidovati, zakaj krotiti s skalometi, z zabetoniranimi brežinami in podobnimi trdimi ukrepi, po vsej sili na silo? Preseneča me, da se še nobeden ni obregnil ob protipoplavno preurejanje Malega grabna v Ljubljani. Zakaj strah, češ, komaj smo nekaj rešili, pa je namesto hvaležnosti že vse narobe? Pojdite sami pogledat, te reke, čeprav grabna, nismo preuredili, ampak ukrotili. Najprej smo ga poglobili in tako razširili, potem pa obzidali z navpičnimi zidovi iz težkih skal s težkim betonskim vencem, preostalo brežino in izpuste zalednih voda pa obdali z grobo zabetoniranimi skalami. Brez občutka, nasilno, bagrsko preoblikovanje nekdanje rečne krajine! Mali graben je postal Veliki graben, na žalost brezdušen, dolgočasen kanal brez prodišč, otokov, brzic in rokavov, brez obrežnega zelenja. V popolnem nasprotju z idejo o podivljanju mesta, po kateri se tudi ob rekah pretaka prvobitna narava skozi mesto.

Kaj lahko naredimo? Prepričan sem, da še dolgo ne bomo nobene reke in nobene ulice ponaravili, lahko pa nehamo kositi travo ob Poti spomina in tovarištva ali na grajskem pobočju, lahko marsikatero ulico, ploščad ali parkirišče na gosto ozelenimo in vsaj deloma raztlakujemo, lahko uredimo zadrževalnike, da ne bodo podvozi poplavljeni ob vsakem večjem nalivu, na zelenicah lahko zamenjamo travo z grmovjem, marsikje lahko uredimo kakšen plitev bazen, kakšno šolsko dvorišče preuredimo v deževni vrt, kakšno mokrišče prepustimo naravi. S pršilniki mesta pač ne bomo shladili.