Po vojni, ko je med polživimi ljudmi trupli dogorevalo razočaranje in tlel nemir, so bile besede francoskega pisca in mirovnika Romaina Rolanda morda že pozabljene, a se v vsaki novi vojni vedno znova pustijo najti. Marca 1915 je zapisal:

Med divjanjem vojne vihre, ki ruva še tako močne duše in jih v besnečem viharju vleče s sabo, nadaljujem svoje skromno romanje in pod ruševinami poskušam najti tista redka srca, ki so ostala zvesta staremu idealu človeškega bratstva. S kakšnim žalostnim veseljem jih zbiram in jim pomagam!

Vem, da ves njihov trud – kakor tudi moj – in vsak izraz ljubezni vzbuja in izvablja sovraštvo obeh sovražnih taborov. Vojakom, ki si stojijo nasproti, je skupno sovraštvo do tistih, ki nočejo sovražiti. Evropa je kot oblegano mesto. Divja vročica. Sumljiv je, kdor ne divja kot ostali. In v teh mrzličnih časih, ko pravica ne utegne preučevati dokazov, je vsak osumljenec že izdajalec. Vsakdo, ki sredi vojne vztraja pri zagovarjanju miru med ljudmi, ve, da za svoje prepričanje tvega lastni mir, ugled, prijatelje. A koliko je sploh vredno prepričanje, za katero ni treba ničesar tvegati?

* * *

Zmerjanje nasprotnikov vojne in vojn in zagovornikov miru z »mirovniki«, slabiči, izdajalci, mehkužci je odraz zelo ozkega miselnega okvira in čustvene ranjenosti tistih, ki menijo, da lahko vojne rešijo družbene zagate in razvozlajo politične probleme in nesoglasja. Je odraz okrnjene empatije tistih, ki menijo, da vojne in pobijanje svet naredijo boljši.

Tu je na delu tudi neke vrste idejna lenoba: prikazovati »uspeh«, ko gradiš iz ruševin, je veliko lažje (in ekonomsko in politično oportuno) kot ohranjati in razvijati obstoječe. Ampak kapitalistični način proizvodnje in nanj vezan družbenopolitični ustroj nista naklonjena ohranjanju, temveč nenehni produkciji (velikokrat le navidezno) novega. In takšno zmerjanje je tudi odraz nerazumevanja strukturnih pogojev, ki ženejo sodobne družbe in vojne. Ti pogoji so, pravi nemški sociolog Hartmut Rosa, zaznamovani z nenehno eskalacijo.

Podcenjevanje nasprotnikov vojn je tudi odraz miselnosti, da je vojna priročna »poenostavljalka«, ki zahteva preprosto delitev na prijatelje in sovražnike. »Poenostavitve« delujejo skozi zaplembo in ideološko redukcijo konceptov, s katerimi si pozicije moči prisvajajo pomen in pravico do interpretacije (recimo: svoboda, demokracija, terorizem, domovina, antisemitizem). S tem ukinjajo polje razprave in situacijo reducirajo na »mi« in »oni«, »dobri« in »slabi« in »dobro« in »zlo« …, hkrati pa vse, ki poskušajo potekajoče zgodovinske trenutke misliti v časovni in prostorski kompleksnosti in procesualnosti, označijo za … »mirovnike«, slabiče, izdajalce, mehkužce.

Taka mitsko-fanatična poenostavitev in sploščitev kompleksnosti dogodkov in procesov seveda ne prispeva k razumevanju vojne in njenih vzrokov kakor tudi ne h končanju konfliktov in moríj. Nasprotno, z vsiljevanjem binarnih pozicij in nenehnim odevanjem v vseprosojnejši celofan »demokracije«, »svobode«, »človekovih pravic« ustvarja pogoje za razrast in razplamtevanje sovraštva, za gojenje nerazumevanja sveta, za pumpanje nevednosti in strahu pred drugim in drugačnim, za poveličevanje lastne izjemnosti in neoporečnosti (kar je prevladujoča »vsebina« prevladujočega sodobnega političnega diskurza).

Tako se danes aktivno ustvarjajo pogoji za začenjanje in nekončanje vojn, k čemur aktivno prispeva razgrajevanje razvalin ideje delujočega mednarodnega sistema (OZN), ki naj bi konflikte in vojne in nasilje zmogel obrzdati. Obenem biblična redukcija na »mi« proti »vam« ob sklicevanju na »vrednote« (branimo dobro pred zlim, branimo zahodne vrednote, demokracijo, liberalizem, narod in kri in zemljo in boga … in druge praznosti) spet prikriva politično ničevost in, kot posledico razčlovečenja, naslado nad pobojem in uničenjem »njih«. Vendar se prav na tak način razgalja ne samo konceptualna, ampak tudi praktična nezmožnost in nepripravljenost – tistih z odločujočo močjo – za reševanje konfliktov drugače kot z razpihovanjem sovraštva in nasiljem in vojnami.

V tem kontekstu se spomnimo na Hanno Arendt. Ne sicer toliko njene opredelitve banalnosti zla, ampak bolj vprašanja krivde in nedolžnosti: krivda izvrševalcev genocida je absolutna krivda, ki na drugi strani predpostavlja absolutno nedolžnost žrtev. A če so pred tako nečloveškim pobijanjem, kakršnega so bili deležni Judje, Slovani, Romi, komunisti, homoseksualci itd., vse žrtve absolutno nedolžne, to vendarle ne pomeni, tako Arendt, da sta novorojenček in zakrknjen profiter enako nedolžna. Če lahko govorimo o absolutnem zlu, ki se manifestira v genocidu, ne moremo »za zmeraj« zagovarjati ideje o a priori absolutnem dobrem potomcev žrtev (kar nikakor ne zmanjša ne zločina ne žrtve). V Izraelu-Palestini, denimo, danes gledamo prav to: eskalacijo ideje o absolutni nedolžnosti žrtev holokavsta v transgeneracijsko žrtvenost, kar vsakega nasprotnika izraelske politike zreducira na antisemita, hkrati pa vsako dejanje, in tudi zločin potomcev žrtev nacistične dehumanizacije, legitimira kot samoobrambo in preprečevanje novega holokavsta. V tem smislu lahko razumemo tudi izjavo izraelskega predsednika oktobra 2023 o Palestincih: cel narod tam zunaj je kriv.

Zlasti v času po drugi svetovni vojni in toliko bolj po razpadu socialističnih držav in prevladi neoliberalnega enoumja se je prostor razmisleka dodatno zaprl. Po sesutju socialističnih ureditev se je podrla tudi mednarodna ureditev, ki je predstavljala vsaj približek orodja za brzdanje imperialno-kolonialističnih, etnonacionalističnih in religijskih mitomanij … in za ohranjanje miru. Vendar pa smo – nasprotno od pričakovanj in povojnih obljub o boljši prihodnosti – po desetletjih sistematičnega spodkopavanja OZN s strani največjih »zagovornikov demokracije in človekovih pravic« ter po sistematičnem ignoriranju ali »prilagajanju« mednarodnega prava, dogovorov in pogodb ter po ridikulizaciji gibanja neuvrščenih – pristali v svetu, kjer je mir vsaj psovka, če že ne terorizem.

Pristali smo v svetu, ki se vse bolj razgalja kot produkt vsesplošnega popredmetenja življenja, planeta in sploh vsega, vključno z medosebnimi odnosi in odnosi do drugih in okolja. Pristali smo v svetu, ki je strukturno gledano svet nasilja … svet, ki ga doživljamo kot točko agresije, kot sovražno okolje, še pravi Hartmut Rosa. Nasilje in agresija sta postala tista optika in praksa in normalnost, ki svet zreducirajo na nevarnost in potrošni vir. Posledično se svet kaže kot tisto, kar je treba obvladati, si pokoriti.

V takem svetu ni prostora za solidarnost in skrb, za poslušati in slišati in premisliti, za mišljenje in občutenje, za prihodnost izven perspektive nasilja in iztirjene optike napovedovanja in doseganja vse višjih donosov v naslednjem kvartalu. Ko namreč prihodnost in smisel človekovega delovanja zreduciramo na »osebno srečo« in »zadovoljstvo in zadovoljevanje« trgov v naslednjih treh mesecih, postane zares nepomembno, kaj je prav in kako je treba: takrat za demokracijo, človekove pravice in svobodo ni prostora drugje kot v politični laži in performansu.

In če torej živimo v svetu, katerega enoumni politični in ekonomski ustroj generira in se reproducira skozi agresijo in nasilje, je edina vzdržna pozicija radikalno in dosledno zavračanje agresije in nasilja ter besne proizvodnje orožja in razmer, v katerih se ga uporablja, ter strukturnih pogojev, ki jih omogočajo. Ker v svetu, ki nenehno eskalira produkcijo izdelkov, odnosov, potrošnje, ekstrakcije, enostavno ni možnosti, da bo samo od sebe prišlo do deeskalacije militarizacije in ubijanja.

To pomeni, da bi si morali zamišljati in prakticirati drugačne odnose, kot so ekstraktivni produkcijski odnosi; iskati bi morali drugo ekonomsko logiko od te, ki monetizira vse in vsakogar; in oblikovati odnose, ki ne temeljijo na vzorcih, ki v ospredje rinejo tuljenje o vrednotah in prazno opletanje s simboli in ubijajo debato. Namesto tega potrebujemo strukturne pogoje, ki dajo prostor argumentiranemu predstavljanju lastnih pozicij in razumevanju (razumevanje ne pomeni strinjanje) pozicij drugih. V svetu, ki je na robu nuklearno-okoljskega zloma, bi morali sprejeti dejstvo, da nismo vedno odlični, najboljši, izjemni … in da drugi ni(so) vedno (naj)slabši. Vse drugo je nenehna eskalacija nasilja in sovražnosti in v končni instanci zanikanje življenja.

* * *

Med pandemijo »smo« zapravili priložnost, da bi farmacijo iztrgali iz krempljev korporativnega profiterstva (s čimer smo profiterstvo dodatno podžgali); ob ruski agresiji »smo« zapravili priložnost, da bi se med obsojanjem ruskega zoperstavili tudi in predvsem zahodnemu imperializmu (s čimer smo slednjega v odnosu do »ultimativnega« ruskega zla legitimirali kot ultimativno dobro); ob izraelskem genocidu nad Palestinci in trenutnem pohodu nad Libanon pa »smo« zamudili priložnost, da ugotovimo, da absolutna nedolžnost in absolutno dobro ne obstajata (izvoljenega ljudstva ni in ga ne bo in ljudje niso podgane).

Na koncu lahko ugotovimo, da je prihodnost življenja na našem planetu odvisna od spoznanja, da konflikte lahko rešujemo v dialogu (nasprotovanje vojni pač ne pomeni, da mislimo, da konflikti ne obstajajo), ter od hkratnega izoblikovanja emancipatorne prihodnosti, vključujočega sobivanja. Zato bi bilo fino, če bi zmogli, ob ugotavljanju omejitev, napak, odklonov, neumnosti drugega, videti in priznati tudi lastne omejitve, napake, odklone, neumnosti. V nasprotnem primeru lahko tisti, ki jih imajo, enostavno zmečejo bombe … luči se bodo ugasnile same.