Kakor koli, v zavesti Slovencev Karantanija predstavlja prvo državo, v kateri so živeli Slovenci, ne glede na to, kako in v katerih časovnih obdobjih so se v nekdanjih nemirnih časih menjavala oblastva in državne tvorbe. Dejstvo je, da smo večino časa od prihoda naših slovenskih prednikov na območje srednje Evrope do zgodovinskega junijskega dne leta 1991 Slovenci morali prenašati tujo nadvlado. Do konca 1. svetovne vojne leta 1918 je bila to nemška oziroma avstrijska, pod katero so naši predniki živeli približno 600 let. Da smo se v tako dolgi dobi podrejenosti tujcem kljub relativni maloštevilnosti vseeno ohranili kot narod, je velik in občudovanja vreden podvig, saj mnogi narodi iz tistih časov danes ne obstajajo več. O tem, na kakšen način nam je to uspelo in kakšne narodnostne in osebnostne lastnosti so premogli naši predniki, je ravno tako veliko zapisanega. Žal tudi o naši pregovorni neenotnosti, ki ima tudi zelo dolgo zgodovino.
Kje smo danes?
Slovenci smo živeli okoli 600 let v Avstriji. Avstrijanci smo postali v dobi, ko so bile razne dežele še privatna last raznih deželnih knezov, ki so svojo »privatno last« dajali svojim hčeram za doto kakor da danes kmečki posestnik svoji hčeri par sto goldinarjev in kolovrat še za nameček.
Habsburžani so tekom stoletij priženili lepo vrsto dežel, iz katerih se je tekom let razvila »avstroogrska monarhija«. Ta monarhija je bila urejena popolnoma centralistično. Odločeval je samo Dunaj in dunajski cesar, ki se je pozneje zavil zaradi lepšega še v moderni parlamentarni plašč, ne da bi to njegovi dejanski moči kaj škodovalo.
Slovenci v Avstrijo nismo prišli kot narod, ampak kot deželani: Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Ta razcepljenost je bila za nas usodepolna, ker nismo vsled tega nikdar mogli nastopati kot narodna in zemljepisna celota. (…)
Ker v tedanjih razmerah ni bilo mogoče niti misliti na to, da bi Slovenci mogli kdaj postati gospodarji na svojih tleh, so se odločili v preteklem stoletju slovenski politični voditelji za drugo pot. Oni so rekli: »Avstrija je tako mogočna, da je ne bo razbila nobena sila. Zato bi bila blaznost taki sili se upirati. Za nas bo veliko boljše, če pademo pred cesarsko milostjo in pred vsemogočnim Dunajem ponižno na kolena in če postanemo verni in udani podaniki presvitlega cesarja. Na ta način nas bo le dosegel kakšen žarek presvitle cesarske milosti!« Kakor so rekli, tako so storili in začela se je za slovenski narod zlata doba političnih drobtin.
Ko je presvitli cesar avstrijski pod pritiskom revolucije moral dati »svojim« narodom ustavo, smo postali tudi Slovenci enakopravni državljani – na papirju. (…)
Taka je bila slovenska »politika« nekdaj. Ali je danes drugačna?
Če primerjamo nekdanje razmere z današnjimi, vidimo, da smo danes bistveno ravno tam, kjer smo bili pred l. 1914., pred svetovno vojno. Izpremenile so se pač posameznosti – večinoma na slabše – jedro pa je ostalo neizpremenjeno! Svetovna vojna je šla mimo nas kot senca brez sledu. To pa je zasluga onih naših politikov in voditeljev, ki l. 1918. niso naredili nič drugega, kakor da so izpremenili besedo »avstrijski« v besedo »jugoslovanski«, na Slovenstvo pa nihče niti v sanjah ni mislil.
Treba je bilo šest let izkušenj, da so se tudi tem zaslepljencem začele počasi odpirati oči, da se zopet začenjajo zavedati, da so Slovenci.
Slovenski republikanec (prej Avtonomist), 27. februarja 1925
Smo Slovenci res majhen narod?
Slovenci večkrat trdimo o sebi, da smo majhen ali celo najmanjši evropski narod, toda v resnici je v Evropi precej narodov, ki so mnogo manjši od našega, tudi če se ne oziramo na dejstvo, da smo padli med male narode šele v zadnjih dveh stoletjih, ko je naša številčna narodna rast zaradi političnega zatiranja in gospodarskega izkoriščanja, izseljevanja in potujčevanja usodno zastala. Če bi bili napredovali v enaki meri kot drugi, zahodnoevropski in srednjeevropski narodi, bi nas moralo biti danes okrog osem milijonov in več, saj so imele v srednjem veku slovenske dežele pol več prebivavcev kot npr. Norveška, Švedska, Finska, Danska, Slovaška, Švica itd. in približno toliko kot Češka in Hrvatska. Zmanjšanje prebivavstva v slovenskih deželah so že prej povzročili tudi turški vpadi, saj so Turki pobili zelo veliko ljudi; na desettisoče, če ne več, pa so jih vsako stoletje odvlekli s seboj v sužnost. (…) V času od 6. do 9. stoletja smo bili Slovenci nedvomno številnejši narod kakor Čehi, kar dokazuje tudi dejstvo, da se je odvijalo takrat na slovenskem ozemlju važno zgodovinsko dogajanje (boji z Langobardi in Bizantinci, Samova država, boji z Obri, boji s frankovskim kraljem Dagobertom, Bavarci in Alemani), medtem ko zgodovinski viri iz tistega časa Čehov sploh še ne omenjajo.
Tako število nikakor ni vse. Tako je npr. Švica s svojimi pet milijoni prebivavstva v vsakem pogledu bolj važna in upoštevana kot npr. Madžarska, Romunija ali Španija, da niti ne omenjamo Ukrajine, ki ima skoraj desetkrat več prebivavstva, a nima neodvisnosti in ne more samostojno posegati v mednarodno dogajanje. Majhen narod, če je samozavesten in zaveden ter zna dobro braniti svojo demokratično svobodo in neodvisnost ter upravljati svoje gospodarstvo, lahko igra v današnjem svetu neprimerno večjo in pomembnejšo vlogo kakor številčno močni narodi, ki pa so politično in predvsem gospodarsko samo v breme sebi in drugim (Indonezija, Pakistan, Kongo, Egipt, Sudan, Koreja, Tajlandija, Filipini, Španija, Portugalska, Argentina). To je odvisno predvsem od vsakega naroda samega, od njegove demokratične zrelosti, izobrazbe in gospodarske naprednosti. V tem pa slovenski narod ne sme zaostajati, če se noče usodno oslabiti. Majhen narod bi postali Slovenci šele takrat, ko bi odstopili od tekmovanja z najboljšimi in se resignirano uvrstili v množico zaostalih.
Novi list (Trst, Gorica), 1. avgusta 1974
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
