Zgodba, ki je tako generalna, da bi lahko bila od koder koli, kjer je narava v zadnjih letih izlila svoj bes. In res je »od koder koli«. Ni zgodba iz Črne na Koroškem, ni zgodba iz Letuša, ni zgodba iz Mozirja … Zgodba je iz nemške doline Ahr, ki so jo katastrofalne poplave prizadele poleti 2021, pripovedoval jo je gostinec Wolfgang Ewerts. Tri leta po poplavah, ki so zahtevale 243 življenj in uničile okoli 9000 hiš, je obnova še daleč od konca. Tudi v Nemčiji, v očeh številnih simbolu urejenosti, obnova potrebuje čas. In potrpljenje.

Prav tega pa zmanjkuje prebivalcem, ki so jih najbolj prizadele lanske poplave, saj so prepričani, da se slovenska vlada ni pretegnila pri zagotavljanju materialne, finančne, predvsem pa birokratsko-tehnokratske pomoči. Da so njihove kritike utemeljene, je na neki način potrdil tudi Boštjan Šefic, vodja vladne službe za obnovo. Po njegovi oceni smo lahko zadovoljni z opravljenim delom na infrastrukturi, vodotokih, pri zagotavljanju finančnih sredstev ljudem in predplačil občinam, »so pa tudi stvari, za katere bi radi, da potekajo hitreje«, je dejal v pogovoru za STA in omenil predvsem dolgotrajne administrativne postopke. Težko je nekomu, ki mu je voda odnesla hišo – še zlasti če je bila zgrajena na območju, ki morda ni bilo označeno kot poplavno območje – razumeti besede državnega uradnika, medtem ko že leto dni čaka na dovoljenja upravne enote.

Tako kot je bilo težko razumeti obisk predsednika vlade Roberta Goloba v Slovenj Gradcu, da bi bil prisoten ob predaji ključev montažne hiše družini Stropnik. Nadomestne gradnje, ki so jo omogočili donatorji in ki je na vselitev čakala štiri mesece, ker država ni zmogla rešiti zapleta z zemljiščem. Premier Golob, ki je še avgusta lani obljubljal hitro postavljanje montažnih hiš za prizadete, je v nagovoru dejal, da je bila solidarnost vse Slovenije po ujmi avgusta lani nepozabna, odziv vseh pa hiter. Kar nedvomno drži, a o letu čakanja ni rekel nič. Četudi je premier Golob v srcu dobro mislil, ko se je odpravil pripenjati si zasluge za »solidarnost vse Slovenije«, prizadetim v poplavah zagotovo ni prirasel k srcu. Ko štejejo dejanja, so besede poceni.

Včasih je dovolj, da odgovorni javnosti jasno razložijo, zakaj nekaterih zapletov ne morejo rešiti hitreje. Kot je denimo odstranitev v poplavah uničenih objektov. »Žal se je izkazalo, da je bilo predvsem na strokovni ravni potrebnega več časa. Ker so bile obstoječe strokovne podlage slabe in neustrezne, je bilo treba opraviti nove študije, kar se je odrazilo v zamudi,« je pojasnil Šefic. Težava so bile predvsem strokovne podlage za poplavne zemljevide. Skoraj leto dni od poplav je na podlagi teh zemljevidov tehnična pisarna pripravila strokovna mnenja za skupno 343 objektov. Večina teh bo porušenih.

Pri tem ne gre pozabiti, da je obnova po poplavah (potresih, požarih ...) v bistvu le zadnja faza, v katero nas sili narava. Precej bolj pomembno je delovati preventivno. Graditi potresno varne zgradbe. Čistiti območja, ki rada zagorijo. Ne graditi na poplavnih območjih. Biti pripravljen na velike količine vode z neba in iz strug, ki te vode ne zmorejo odnesti naprej. Sprejeti dejstvo, da bodo nekatera območja vedno poplavna. Nekdanjega poveljnika civilne zaščite Mirana Bogataja, sicer poosebljeno mirnost, je vedno zmotilo pričakovanje ljudi, da je varnost danost, ki jim je zagotovljena v vsakem trenutku. »Ne bi se mogli bolj motiti,« je dejal leta 2010 takoj po poplavah, ki so med drugim zalile južni del Ljubljane, saj so ljudje, ki živijo na poplavnem območju, od države in reševalnih služb pričakovali nemogoče, sami pa na visoko vodo niso bili pripravljeni – niti z gumijastimi škornji v shrambi. O njem, o prvih brkih sistema varnosti in zaščite, pa je krožil glas, da spi s škornji pod posteljo, kljub temu da sploh ni živel na poplavnem območju.

Predvsem s tega vidika – torej razmišljanja vnaprej – je mogoče pohvaliti vsaj sredino izjavo Jureta Lebana po obisku Črne na Koroškem, ki je, kot kaže, postala tarča vodnih bogov, saj je ne obide več nobeno neurje. »Sočasno bomo morali kot država zelo veliko nameniti prostorskemu načrtovanju in se osredotočiti na točke v Sloveniji, kjer se nam zadnjih nekaj mesecev pojavljajo taka neurja, kot je bilo ta konec tedna v Črni na Koroškem. Zato je treba priti na teren, se pogovarjati z lokalno skupnostjo in podatke prenesti v Ljubljano ter se potem med resorji uskladiti, tudi z direkcijo za vode, da se težave čim prej odpravijo,« je dejal Leban.

Ker rešitve z neba ne bo. In obnova se ne bo končala kmalu. Navsezadnje o dolgotrajnosti obnov pri nas priča tudi to, da popotresna obnova v Posočju, čeprav tam ni več državne tehnične pisarne, še ni povsem gotova. Zadnji potres je Posočje stresel za veliko noč leta 2004. Pred več kot 20 leti.