Zdaj 88-letni Hakamada se razglasitve sodbe ni udeležil. Leta 1968 ga je sodišče spoznalo za krivega umora njegovega takratnega šefa in preostalih družinskih članov, žene in dveh otrok. Obsojen je bil na smrt z obešanjem. Na policijskem zaslišanju, ki je trajalo 23 dni (tudi po 16 ur na dan, brez pravice do prisotnosti odvetnika), je umor sicer priznal, vendar je na sodišču in pozneje ves čas zatrjeval, da je policija to priznanje od njega izsilila.

Ključni materialni dokaz je bil krvavi madež na njegovih hlačah. Njegova družina se je dolgo borila, da bi dokazala njegovo nedolžnost, zlasti se je angažirala njegova starejša, zdaj 91-letna sestra Hideko Hakamada. A postopki so se vlekli, sodišča so pritožbe zavračala, prelagala odločitev na višjo instanco, ta pa spet nazaj na nižjo ...

Pred desetimi leti, leta 2014, so vendarle dovolili analizo DNK krvavega madeža, ki je pokazala, da kri na hlačah ni njegova, Ivao pa je tako in tako ves čas trdil, da niti hlače niso njegove. Takrat so ga – po 46 letih v zaporu – izpustili na prostost in odredili ponovno sojenje.

A trajalo je še deset let, da so to sojenje pripeljali do konca. Čeprav so o njegovi oprostitvi poročali mediji po vsem svetu, sam Ivao Hakamada najbrž ne ve za sodbo. Dolga leta v zaporu in neskončno čakanje na izvršitev smrtne kazni so pustili posledice na njegovem psihičnem zdravju, morda je zbolel tudi za demenco. Kot pravi njegova sestra, se je zadnja leta zaprl vase, svet okrog njega ga ne zanima, pa tudi govori skoraj ne.