Vsi si zaslužimo lepe praznike.« Četudi se je vame nemudoma pretihotapil dvom, da se bo kdo na povabilo odzval – ker verjamem, da je v ljubljanskih blokih več ljudi osamljenih kot lačnih, še bolj pa se bojim, da je ljudi največkrat sram prositi za pomoč, še anonimne karitativne organizacije, kaj šele lastne sosede –, me je pismo ganilo. Že ponujena pomoč je oblika pomoči, sem si rekel, in če nič drugega, je pisemce nagovorilo tudi mnoge med nami, ki pomoči ne potrebujemo, a pozabljamo na to, da pomoči potrebni živijo v naši neposredni bližini, morda že za sosednjimi vrati.

V zadnjih desetletjih se je življenje v ljubljanskih blokih močno spremenilo. Še vedno se sosedje prijazno pozdravljamo, a razen občasnih kratkih klepetov pred poštnimi nabiralniki in debat o beljenju stopnišča na sestankih hišnega sveta, živimo prej drug mimo drugega kot pa drug ob drugem. Na pomoč sosedov se nam že dolgo ni treba zanašati, ne vabimo se na kave in četudi se kdaj povabimo, so naši urniki tako zapolnjeni, da ne najdemo časa, da bi se s prvega povzpeli v četrto nadstropje.

Mi tako niti ne vemo, kaj se za sosednjimi vrati dogaja in kdo so ljudje, ki živijo pod in nad nami. Tu in tam opazimo kaj nenavadnega ali prepoznamo neobičajen vzorec v sosedovem vedenju, potem pa to združimo s kakšnim med klepetom v dvigalu nehote razkritim drobcem in si ustvarimo površno sliko o človeku in njegovem življenju. In ta površna slika nam zadošča. Desetletja odmetavamo smeti v iste smetnjake in nakupujemo v isti trgovini, delimo si stopnišče, vežo, dvigalo in pogled skozi okno, a ostajamo tujci. In tako nam je všeč. Tako se nam zdi prav in morda tudi je. Konec koncev je le naključje, da živimo na istem naslovu.

A najbrž ni naključje, da smo tako zelo odtujeni. Že desetletja se namreč prepričujemo, da moramo biti predvsem samozadostni. In starši sanjajo o časih, ko bodo njihovi otroci končno postali neodvisni, otroci pa o časih, ko bodo po čudežu prišli do stanovanja in začeli skrbeti sami zase. Vsaj navidezno je pri nas še vedno mogoče skrbeti sam zase, vsaj navidezno je še vedno mogoče biti neodvisen. Vsaj navidezno torej živimo v svetu, o kakršnem smo sanjali pred desetletji. Kdor pa ne zmore skrbeti sam zase, si je že sam kriv, si mislimo.

A nedavno sem na poti iz Beograda pobral človeka iz Šentjerneja, ki mi je potarnal, da je tudi na vasi postalo podobno. »Včasih si zaklical 'na pomoč' in so vsi pritekli, danes zatuliš 'piknik', pa nihče ne pride,« je rekel. Ni čudno, da tisti, ki se z vasi preselijo v ljubljanske bloke, sprva pogosto sploh ne pozdravljajo sosedov, sem pomislil. Najbrž povsem logično domnevajo, da je pri nas še stokrat huje kot pri njih.

A naj še tako opevamo samozadostnost, je naša družba v resnici še vedno daleč od družbe, v kateri bi vsak skrbel sam zase. V dobrem in slabem si ljudje še vedno radi pomagamo. Pravzaprav mi komaj kaj v tej družbi opravimo, ne da bi nam pomagal sorodnik, prijatelj, znanec ali pa sorodnik prijateljevega znanca. Še vedno smo vsakodnevno odvisni od pomoči znancev in neznancev, ker ta naš krasni novi svet deluje približno tako, kot je deloval naš yugo 45. Ta nas je dolga leta pridno vozil po svetu, če so mu le prijazni neznanci zjutraj pomagali, da je vžgal.

A kljub temu v naših stanovanjskih blokih in stolpnicah vse bolj živimo ameriško in ne balkansko. Tu smo every man for himself, tako kot smo to videli v filmih ali doživeli v New Yorku, kjer se sosedje niti pozdravljajo ne. V ljubljanskih blokih z osmimi, desetimi in več nadstropji je ljudi preprosto preveč, da bi lahko zaživela prava sosedska skupnost, to so že majhna mesta s po več sto prebivalci, in morda si človek ravno zaradi tega podzavestno želi anonimnosti in neodvisnosti.

Morda nas plaši tolikšno število sosedov, tolikšno število radovednih oči, morda je naša odtujenost neizogibna posledica arhitekture, ki je ljudi prisilila, da živijo dobesedno drug na drugem, morda se ljudje z odtujevanjem podzavestno upirajo vsiljeni bližini. Morda pa se upirajo prevzemanju odgovornosti za usode drugih le zato, ker po naključju živijo nekaj metrov ali celo centimetrov stran od njih.

Pismo na oglasni deski šišenskega bloka je ganljivo in je tudi pomembno, saj razbija utvaro, da lahko živimo sami, neodvisni od ljudi v naši neposredni bližini. To pismo ne pristaja na svet, v katerem nismo odgovorni za nesrečo drugih, četudi so drugi naši sosedje. To pismo nas želi opomniti, da sosedska skupnost še vedno obstaja, četudi je mi ne želimo opaziti; želi nas opomniti, da naključja na ta ali oni način vselej oblikujejo naša življenja in da jih je zato nujno sprejeti.

Predvsem pa nas pismo na oglasni deski želi opomniti, da je tam, kjer sistem ne deluje, človek dolžan skrbeti za sočloveka. Če namreč v tem našem groznem svetu ne bomo skrbeli drug za drugega, ne bo nihče skrbel za nas.