Verjetno bi tak predsednik v naši ljubi energetiki kar s težavo našel zveste zaveznike iz predvolilnih časov, a slovensko ljudstvo bi ga kljub temu izvolilo in pričakovalo, da bo v slovenski energetiki naredil red po svoje. V slovenski energetiki in še zlasti v elektroenergetiki so namreč menedžerji dovolili, da je nastalo toliko neumnosti, da v resnici potrebujemo takšnega »donalda trumpa«. Teh neumnosti ne moreš spregledati, saj jih ljudje vidijo in občutijo na lastni koži že z malo, kot pravimo Slovenci, kmečke pameti ter za to ni treba imeti diplom ali celo Nobelovih nagrad s področja tehnike in elektrostroke. Prav zato se čudim elektroinženirjem in podobnim, da so tako zlahka dovolili pozabiti na svojo stroko, da so ob tem izgubili ves ponos na svoje diplome in se pustili zapeljati političnim in ideološkim špekulacijam zato, vsaj zdi se tako, da bi lahko domov nosili previsoke plače. Kaj je bilo članom nadzornih svetov in ministrom, odgovornim za energetiko, da so se začeli igrati ne le z usodo naših denarnic, pač pa tudi s prihodnostjo naroda, ki živi v Sloveniji, in to v času, ko bi morali vsi odgovorni skrbeti za to, da bi iz dneva v dan in ob vsaki potezi krepili malo Slovenijo in jo pripravljali tudi na zelo skrajne razmere?

Nehali bi proizvajati in bi raje uvažali

Pisal sem že na teh straneh (Objektiv, 11. oktober 2024) o interventnem zakonu o TEŠ 6 in odnosu do teh zmogljivosti v Šaleški dolini. Kako prozorni in skoraj neverjetni morajo biti interesi, da iz temeljnih elektroproizvodnih zmogljivosti želiš izdvojiti objekt, ki lahko Sloveniji daje vsaj 25 odstotkov elektrike? Če nekdo praktično že jutri radikalno omeji sodelovanje te elektrarne v proizvodnji elektrike in lahko izgubi do 25 odstotkov doma proizvedene elektrike, ki jo mora nadomestiti, to pa celo v več kot desetletju lahko naredi le z uvozom, se moraš vprašati o zdravi pameti odločevalcev. V prihodnjih desetletjih ta elektrarna nima nobene alternative, razen uvoza elektrike. Ker pa je možnost uvoza odvisna od energetskih in vse bolj tudi političnih dogajanj v drugih državah, se s tem Slovence čez noč postavi v odvisnost od drugih držav in jih naredi za njim podrejene reveže. Zato je odločitev o krčenju proizvodnje v tej elektrarni za Slovence kriminal, z vidika interesov pa korupcija. Če zmanjšaš proizvodnjo in jo nadomestiš z uvozom, so edini, ki profitirajo, uvozniki. Od tam pa prihajajo predsedniki vlade in ministri, pa tudi sedanji proizvajalci elektrike postajajo vse bolj trgovci, primerni za privatizacijo, saj državna lastnina trgovcev res ni strateški cilj nasploh. Ali potem pamet inženirjev v tem primeru zasenči korupcija? Ne morem verjeti, da ljudsko pamet in razum prepričaš o smiselnosti zapiranja te elektrarne. V svetu je več kot 1500 termoelektrarn, samo Kitajska jih ima več kot 1300 in na primer Poljska več kot 40, mi pa v veliki odvisnosti od nje rešujemo svet z eno, za katero zlahka rečemo, da jo imamo zaradi elektrike, in ne zaradi profitov. A elektrarna je visokodonosna, če ne upoštevamo neumnih emisijskih kuponov, ki kaznujejo nas, potrošnike, ki na obstoj elektrarn sploh ne moremo vplivati. In inženirji kar soglašajo s tem kriminalom, skuhanim v evropskih krogih. Premog je v svetu edini energent, ki ga je v presežkih in ga ne bo prav hitro zmanjkalo. In seveda, če elektrarna ne dela, se večajo njeni povprečni fiksni stroški ter njena stroškovna cena. Ne verjamem, da je razumen inženir sposoben sprejeti naslednji scenarij: umikajmo TEŠ 6 iz proizvodnje, večajmo stroškovno ceno, potem pa vpijmo, da ustvarja izgube tudi brez emisijskih kuponov. Da, pri TEŠ 6 gre za kriminal in korupcijo, ki jo izvaja vlada. Zakaj ste inženirji kar tiho ali pa ste celo sostorilci?

To veselje do uvoza, ko bi kar vsi po vrsti – tudi proizvajalci elektrike – radi nehali proizvajati in bi raje uvažali, ima v ozadju zanimivo igro. Vsi uvozniki elektrike namreč elektriko tudi izvažajo. Seveda to delajo za profit, saj noben trgovec pri nas ne dela na neprofitni osnovi. Z vidika profita se elektriko izplača izvažati, če je cena na tujem trgu višja kot na domačem. Tedaj se z izvozom zasluži profit. Uvažati pa se izplača, če je cena na domačem trgu višja od cene na tujem trgu. Igra gre potem takole (vse številke so zgolj za ilustracijo): kupiš elektriko za 50 doma in jo prodaš za 100 v tujini, kupiš elektriko v tujini za 100 in jo doma prodaš za 150. V obeh primerih je profitna marža pozitivna; če bi bile številke v tej igri pri ceni na tujem trgu drugačne, se igrica namreč ne bi izšla z dobičkom. Super za trgovca, a katastrofalno za domačega kupca. Ob tem pa nastane še makroekonomski učinek. Vsak uvoz pomeni, da tujcem ustvarjamo efektivno (denarno podprto) povpraševanje in prek tega njihov BDP, hkrati pa s tem povpraševanjem ne omogočamo, da bi nastal domači BDP. Če elektriko izvažamo in potem uvažamo, zelo verjetno znižujemo domači BDP. Z vidika BDP bi bilo najboljše, če bi proizvajali le za domače potrebe in izvoz. Tedaj bi verjetno tudi maksimalno izkoriščali zmogljivosti, ki jih imamo na voljo, in s temi zmogljivostmi ustvarjali maksimalni BDP. Ni odveč zapisati, da vsako zmanjšanje proizvodnje elektrike poveča povprečne fiksne stroške in s tem tudi stroškovno ceno doma proizvedene elektrike. Sedanji način gospodarjenja z elektroenergetskim sistemom, v katerem ne izkoriščamo domačih zmogljivosti, kljub nizki izkoriščenosti izvažamo poceni elektriko in potem prodajamo drago uvoženo elektriko, je tudi kriminal. Ljudje, ki vodijo slovenski elektroenergetski sistem, prevzemajo nase strašno odgovornost. Ta bi bila še najbolj opravičljiva, če bi nastajala zaradi neznanja.

Ali vlada regulira samo sebe?

Kakšna zmeda vlada v upravljanju in vodenju slovenskega elektroenergetskega sistema, lepo kaže tudi predlog ljudi iz Dravskih elektrarn Maribor (DEM). Danes so v obliki družbe z omejeno odgovornostjo v 100-odstotni lasti Holdinga Slovenske elektrarne (​HSE). Nekateri ljudje iz DEM, podprti z zavržnimi lokalnimi politiki, pa so se spomnili, da bi radi bili samostojen holding, zunaj HSE. Ker združujejo kar osem velikih hidroelektrarn na reki Dravi, pet malih hidroelektrarn in štiri sončne elektrarne, bi – tako na pamet – celo lahko bili organizirani kot holding. Toda kako je tak predlog posledica nepremišljene strategije, organizacije in ekonomike nekega podjetja ter izraz velike požrešnosti, saj DEM ustvarjajo dobiček in po mnenju predlagateljev ta dobiček neopravičeno izgubljajo znotraj HSE, hitro odkriva že znanje začetnika iz ekonomike. To je znanje, ki bi ga že s kmečko logiko morali imeti tudi inženirji v DEM. DEM imajo namreč rento; njihov dobiček je čista renta. Stroškovna cena proizvodnje elektrike je v elektrarnah na Dravi bistveno nižja od prodajnih cen elektrike v HSE. Ta razlika pa ni posledica njihovega dobrega gospodarjenja, pač pa naravnih možnosti, ki jim jih je dano izkoriščati. In to je renta, oblika monopolnega dohodka. Dokler obstaja ta narava, je tudi ni mogoče odpraviti. Nastaja zaradi lastnosti Drave in Dravske doline, kjer smo jim slovenski davkoplačevalci dali pravico delovati in proizvajati električno energijo. Ker niti Drava niti Dravska dolina nista v lasti ljudi iz DEM ali kar Mariborčanov, kot sem nekje prebral, pač pa sta narava, ki pripada vsem slovenskim državljanom, tudi renta Dravskih elektrarn pripada vsem državljanom naše države. Do te rente imamo pravico vsi državljani natančno toliko kot zaposleni v DEM ali stanujoči v Mariboru ali obdravskih mestih. Je to težko razumeti?

Te razlage seveda vodijo tudi do dveh organizacijskih sklepov, ki sta zelo daleč od stališč zagovornikov samostojnega holdinga v Mariboru. Najprej, spomnim se, ker sem v časopisih pisal o tej temi, da je Janšev minister nekoč hotel privatizirati DEM. To pomeni, da je hotel monopolni dohodek, ki pripada vsem nam, za večno podeliti nekemu privatnemu lastniku. Ni odveč opozoriti, da ideja o samostojnem mariborskem holdingu ni daleč od te strahote: namesto enega lastnika bi imeli Mariborčane. Poleg tega rentni dohodki DEM govorijo o prav obratnih organizacijskih spremembah: da bi imeli od te rente koristi vsi državljani, bi se morala utopiti ne le v dohodkih HSE, temveč v celotnem elektroenergetskem sistemu v obliki nižjih cen elektrike za vse. To pa bi bilo možno zgolj, če bi oba proizvodna holdinga – HSE in Gen energija – združili v enega.

V Mariboru gre torej za ceno električne energije. Danes dnevno gojimo smešnico, ko država, ki je lastnica vseh proizvajalcev elektrike v Sloveniji in vsaj solastnica vseh trgovcev z elektriko, mora nadzorovati, bolj natančno, maksimirati cene električne energije. Ali ne bi morali take cene postavljati kar proizvajalci sami in tako uresničevati politiko cen električne energije, ki jo vodi vlada? Ali ni norčevanje, če vlada svojim podjetjem maksimira cene, ker bi ta sicer postavljala previsoke cene? Ali vlada regulira samo sebe? Nekaj mora biti narobe v upravljanju in vodenju slovenskih državnih podjetij. Če mora vlada intervenirati na ta način, državna elektroenergetska podjetja očitno niso organizirana, upravljana in vodena tako, da opravičujejo državno lastnino. Elektroenergetika znova dokazuje, da se moramo čim prej znebiti Slovenskega državnega holdinga​ (SDH) in za ta podjetja narediti odgovorne tiste, ki jih lahko volimo in tudi zamenjamo. Nadzor cen elektrike zaradi omrežnine, ki si jo je pod pokroviteljstvom ministra izmislila državna agencija, je le še eden od dokazov, da so moji očitki na tem področju upravičeni.

Farsa, imenovana omrežnina

Da bi pokazal, da je izračun omrežnin farsa, ki kaže, da je kombinacija birokracije in inženirstva lahko farsa na kvadrat, ob kateri je lahko sram tako vlado in odgovornega ministra kot birokracijo, ki si jo je izmislila ali jo prekopirala iz evropskih zgledov, sem se za vzorec potrudil in prepisal zgolj eno (!) od formul za izračun presežne moči. Tako je videti, dragi moji kolegi z doktorati in babice ter dedki, pri enem od mojih prijateljev:

Tudi če po tej formuli znate izpeljati izračun, ste pri razumevanju omrežnine, ki jo boste plačevali, šele na začetku. Mislim pa, da je že ta formula dovolj, da razumete, kakšna neumnost je omrežnina. Ne vem, kdo si jo je omislil. Zelo verjetno je prepisana iz kakšnih priporočil uradnikov v Evropi, ki so za naše birokrate pogosto zakon, čeprav so v njem napake in neumnosti, ki jih ne smejo narediti niti začetniški študenti, če želijo narediti kakšen izpit. Tudi to trditev bi lahko ilustriral na kakšnem drugem primeru. Ampak omrežnina bi morala biti cena, ki bi usmerjala ravnanja potrošnikov električne energije. Da bi dosegala ta cilj, bi jo morali potrošniki znati na preprost način prebrati in jo vsekakor vsaj toliko razumeti, da bi jo bili pripravljeni tudi upoštevati. Novouvedeni sistem omrežnin pa je zamišljen prav v obratni smeri. Omrežnina je zamišljena tako, da je potrošniki električne energije zagotovo ne razumejo, upoštevanje take omrežnine pa lahko temelji le na prisili potrošnikov, četudi jih prizadene. Ekonomisti poznamo diskriminacijo cen, pri kateri pogosto omenjamo cene elektrike. Omrežnina bi morala biti cena za omrežje, kot je cena za avto, s katerim se lahko vozimo. Plačati bi jo morali ob priklopu na omrežje ali pa kot pri finančnem lizingu pridobiti vsakoletne pravice do priključitve na omrežje. Cena bi bila dana enkrat za vselej ob priklopu in bi ostala enaka ne glede na to, ali elektriko potem trošimo. Potem pa bi plačali elektriko, kot plačamo gorivo pri avtu. Ta strošek je odvisen od točenja bencina oziroma porabe elektrike. Ker elektrika zadosti pogojem za diskriminacijo cen (ceno oblikuje ponudnik, ni možnosti preprodaje, elastičnost povpraševanja se spreminja), mora ponudnik, ki maksimira profit, cene celo obvezno diskriminirati. Ampak ta diskriminacija je povezana z elastičnostjo povpraševanja in torej izhaja iz obnašanja kupcev, ne iz različnih stroškov, saj je za kupca elektrike elektrika pač elektrika. Različni sta na primer elastičnost povpraševanja po elektriki podnevi in ponoči. Ampak take razlike ni pri omrežju, saj posameznik ne menja omrežja med, na primer, dnevom in nočjo. Če razumete moje trditve, vidite, da sedanja politika omrežnin ni v skladu niti z racionalnim poslovanjem elektrodistributerjev in proizvajalcev elektrike. Kot da bi nastala ob kakšnem kozarčku preveč, ko možgani ne delajo več dobro.

Z omrežnino so povezane tudi bolj govorice kot dejstva, da naj bi sedanjih pet elektrodistribucijskih podjetij ter povezovalno podjetje Sodo spojili in preoblikovali v zgolj dve podjetji s sedežem v Ljubljani in Mariboru. Ta podjetja namreč financiramo z omrežnino. Če bi bil jaz inženir ali monter v teh podjetjih, bi se nedvomno vprašal: »Pa dobro, ali bo sedaj nekdo iz Ljubljane pazil na to, da kakšen požar na Krasu ne bo poškodoval električne napeljave do hiš? Ali bodo sedaj ljudje v pisarnah v Mariboru odločali o tem, kdaj nastane žled in kakšne obnove so potrebne po žledu v Savinjski dolini?« Kako bodo ljudje v Ljubljani in Mariboru videli, kje so potrebne investicije? Distribucijska podjetja so namreč edina vez med gospodinjstvi in ponudniki elektrike – čim bližje so našim žarnicam v stanovanjih in hišah, tem bolj so za nas lahko koristna. Ampak to je bolj tehnični vidik. Ekonomsko pa so geografski kartel. Zanje v učbenikih piše, da jih je treba nadzorovati, jim določati cene in cene izenačevati (da ni preprodaje) ter od njih v tem primeru zahtevati neprofitno poslovanje (ki pa vedno omogoča povprečni donos na kapital). Zato imamo Sodo in zato ta podjetja ne smejo konkurirati med sabo s tržno dejavnostjo, kar lahko naredimo tako, da jim jo odvzamemo. V bistvu je to mogoče narediti zgolj z državnim lastništvom teh podjetij. Vsak drug pristop k razvoju bi bil v razmerah državne lastnine nemogoč. Geografski kartel se lahko spremeni v monopol, kar je blizu predlagani reformi. Toda tudi v tem primeru bi ga morali nadzorovati, določati cene in od njega zahtevati neprofitno poslovanje (poslovanje brez monopolnih profitov), kar je mogoče le z državno lastnino v takem monopolu. To pa znova pomeni, da je država na en ali drug način tudi investitorica in odgovorna za razvoj. Na koncu je lastninsko, poslovno in z vidika trga rezultat enak, ne glede na to, ali imamo eno ali pet podjetij, z vidika funkcionalnosti pa z združevanjem izgubimo decentraliziranost, ki je za gospodinjstva in tudi za veliko število podjetij ključna.

Le minljiva moda

Vsi ti primeri, pri katerih slovenska elektrostroka molči, se mi zanjo zdijo ponižujoči. Vem, da v Sloveniji na tem področju obstajajo odlični strokovnjaki. Imamo fakulteto za elektrotehniko. A danes pri nas prevladuje nenavadna atmosfera, da se resno znanje v javnosti sploh ne sliši. Samo poglejte naša poročila, pa boste videli, da o vprašanjih, v katera smo se številni poglabljali desetletja, govorijo politiki, ki nimajo niti diplom. Za inženirje je značilno, da svoje rešitve merijo v milimetrih ali celo mikronih, zato jim niti ne morem zameriti, če včasih spregledajo »veliko sliko«. No, pri ekonomistih – še posebej makroekonomistih – je že decimalna vejica rezervirana zgolj za važiče. A »velika slika« v elektroenergetiki je jasna. Pojdimo po vrsti.

Mislim, da je dokončno jasno, da s fotovoltaiko in vetrnimi elektrarnami državam, kot je Slovenija, ni mogoče zagotoviti celovite in zanesljive oskrbe z električno energijo. Mogoče si je reformo zamisliti na papirju, a v praksi bi morali spremeniti vse, kar imamo danes na voljo. Neizvedljivo, tudi če pozabimo na stroške. Skrajno pomembno pa je, da je to že danes zastarela tehnologija z ogromnim odpadkom. Kolikor bolj bomo odvisni od sonca in vetra, toliko bolj bo električna oskrba v Sloveniji odvisna od naključij. Nekateri vidijo prihodnost elektroenergetike v plinskih elektrarnah. Ampak te elektrarne so videti kot reakcijski motorji velikih potniških letal in so dobile večjo vlogo le kot podporne elektrarne za nuklearke. Poleg tega plina v Sloveniji nimamo. Bi bili radi odvisni od ZDA in Hrvatov, ko bi prihajal prek luže na Krk in pri tem dvakrat spremenil agregatno stanje? Sploh pa plin baje po novem onesnažuje okolje. Ko sem se leta 1985 vselil v hišo, naj bi bil odločilen za čisto Ljubljano, danes pa naj bi ga nadomestili, ker onesnažuje Ljubljano. Ob tem mi nekdo hoče prepovedati tudi uporabo električnega bojlerja, ki sem ga v hiši vgradil za rezervo ob plinski peči. Nekateri potrebujejo psihiatra, in ne sedanje službe. Z vlado, ki mi daje subvencije za električne avte in prepoveduje uporabo električnih bojlerjev, mora biti nekaj hudo narobe. Plin je z vidika elektrike primeren le za rezervno in vrhnjo proizvodnjo, ne daje pa nam nobenega mirnega spanca. Če ga imamo v elektroenergetiki, ga ljudje sploh ne bi smeli opaziti. O hidroenergiji nima smisla izgubljati besed. Nekaj je še rezerve na rekah, mogoče je graditi pretočne elektrarne, a te so dobre le za vrhnjo potrošnjo in mogoče za izravnavanje proizvodnje ob različnih vodostajih. A ti bodo še bolj nihali in vrhnje elektrarne ne bodo dovolj. O termoelektrarnah sem napisal vse, saj je tu smiselno govoriti le o TEŠ 6. Pustimo jo, da pridno dela do takrat, ko jo bosta izrinili starost in nova tehnologija. Danes je to sodobna elektrarna, premog pa je v svetu verjetno najbolj presežni energent. Če Slovenija z njo onesnažuje svet, potem ne vem, kaj dela na primer Kitajska s svojimi termoelektrarnami. In daje trapezno energijo, ki je nihče drug ne more, tako elektriko pa bomo potrebovali tudi z novim blokom nuklearke. In na koncu ostaneta nuklearka in uvoz. Nuklearka ima tehnološko še precej življenja, okoli nje so zbrani strokovnjaki, ki so pravi zaklad, daje zelo zanesljivo pasovno energijo, pravijo, da je ena bolj učinkovitih. Konkurirale naj bi ji tako imenovane majhne nuklearke, a tehnologija še ni dobro razvita, saj zadnja leta ni bilo povpraševanja po nuklearkah in se podjetja z njimi tudi niso preveč ukvarjala. In nesporno bodo zahtevale precejšnje investicije v omrežja, pa še kaj drugega. Pomembnejšo vlogo lahko dobijo zgolj potem, ko bi tudi nov blok krške nuklearke postal že star in betežen.

Če je ta moja »velika slika« vsaj okvirno točna, kaj več pa tako in tako ni potrebno, bo Slovenija morala paziti na hidroelektrarne – zgraditi še kakšno ne bi škodilo – in TEŠ 6, se okoriščati z nuklearko v Krškem in odločiti za nov blok nuklearke v Krškem. Brez slednjega bo postala še bolj uvozno odvisna, kot je danes. Brez tega novega bloka bomo s povpraševanjem po elektriki v prihodnjih desetletjih ustvarjali​ BDP v drugih državah, zlasti tistih z nuklearkami, namesto da bi nam novi blok ustvarjal BDP doma; elektroenergetska varnost in samostojnost države bosta odvisni od drugih. Zato bi moralo biti referendumsko vprašanje, ali ga sploh potrebujemo, oblikovano tako: ali se, moji dragi, nuklearke bojite bolj kot odvisnosti od drugih držav v nemirnem svetu? Fotovoltaiko in vetrne elektrarne pa razumimo zgolj kot minljivo modo, za katero običajno dajemo preveč denarja.

A če bi energetiki ljudstvu v Sloveniji pošteno govorili, tega vprašanja sploh ne bi potrebovali. Tedaj bi očitki s sedanje politične scene, da ljudje niso imeli dovolj podatkov za odločanje, postali še bolj smešni. Ali naj bi ljudje delali doktorske disertacije, da bi za njih potrebovali več podatkov? Žalostno je, da nekateri »glasnogovorci« v parlamentu in elektropodjetjih, ki se hvalijo s stroko, ne vedo niti tega, kako se izračuna neto sedanja vrednost investicije v nuklearko, in zaradi nje napovedujejo celo bankrot Slovenije, namesto da bi govorili o BDP, ki ga bo ustvarjala. Še najslabše bi bilo, če bi položaj razumeli tako, da podpora novemu bloku nuklearke s strani podjetnikov pomeni, da bi morali ta blok graditi tudi z zasebnim kapitalom. V svetu obstaja veliko izkušenj s tem – kar bi ekonomisti morali vedeti – da privatni kapital zahteva profitno maksimiranje, to pa objektivno zmanjšuje zanesljivost obratovanja teh naprav. Še posebej če bi se kakšen nadobuden slovenski podjetnik domislil tega, da svojo delnico proda na primer madžarskemu ali turškemu investitorju. V bistvu bi vse elektrarne morale biti državne in prek tega tudi neprofitne. Če nič drugega, bi tedaj vsaj vedeli, kateri politik kroji našo elektroenergetsko usodo.