»Danes je zaradi izginjanja pisanja na roko vsako tako napisano sporočilo nekaj posebnega. Na roko napisano sporočilo lahko percipiramo kot bolj intimno obliko komunikacije, hkrati pa deluje arhaično, prežeto z nostalgijo, diši po preteklosti, kar se v kulturnem smislu prilega sodobnemu imaginariju božiča,« o pomenu in učinku pisanja prazničnih papirnatih voščilnic na roko, ki so v digitalnem svetu že prava redkost, razmišlja Ana Svetel. Antropologinja z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti se s pisanjem ukvarja ne le kot znanstvenica, temveč tudi kot pisateljica in pesnica.
Verjetno bi težko našli koga, ki se ne bi strinjal, da ima na roko napisano voščilo posebno mesto, saj gre za bolj osebno, pozorno posredovanje dobrih želja. Če nič drugega, v prid temu govori tudi ekonomija časa, ki spremlja pisanje in pošiljanje papirnatih voščilnic v primerjavi z njihovimi elektronskimi različicami. Četudi se pošiljatelj loti njihove personalizirane oblike za pošiljanje v digitalnem okolju, v papirnatem svetu to gesto nujno spremljajo še nakup in zapiranje kuvert ter lepljenje znamk, kar pa v eri, ko poštna infrastruktura niti ni več na vsakem koraku, zahteva precej več časa.
»Pisanje papirnatih voščilnih in razglednic ima svojo vrednost; človek s tem izrazi srčnost. Zame ima voščilo, poslano po e-pošti, manjši pomen. Če je voščilnica papirnata, a besedilo natisnjeno, se mi zdi uradno. Četudi je čestitka kupljena, a napisana na roke, se mi zdi voščilo resnično iskreno, saj se je pošiljatelj, da zaželi dobro željo, potrudil. Narejena voščilnica doma pa ima sploh večji pomen,« pravi folkloristka in jezikoslovka Saša Babič, predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, ki raziskuje predvsem folklorne obrazce, kot so pozdravi, kletvice, pregovori, pa tudi voščila ob osebnih in kolektivnih praznikih. Poleg tega je raziskovalka tudi ena izmed tistih posameznikov, ki v digitalni dobi še vedno ne le pišejo voščila na roko, temveč tudi sami izdelujejo voščilnice. To je družinska navada, ki jo še vedno goji. »V mojih otroških letih je bilo doma pomembno, da smo praznične čestitke pisali tako rekoč vsem sorodnikom, prijateljem in znancem v Sloveniji in tujini,« se spominja Saša Babič. Kar je bilo okoli trideset poslanih voščilnic. Danes jih sama pošlje približno dvajset in prav toliko tudi prejme, še pripoveduje o eni od oblik negovanja odnosov. Decembrske voščilnice piše tudi nekaterim osebam, s katerimi si je bila nekoč zelo blizu, vendar so z leti izgubili stik, a čestitke so ostale. Z njimi si tako enkrat na leto sporočijo, da so tu in da pomislijo drug na drugega. Pisanje voščil, naj gre za papirnato ali elektronsko obliko, pa govori tudi o širini socialne mreže, ki jo posameznik ima, in o tem, kako široko jo vzdržuje. Pri čemer predsednica društva Radi pišemo z roko Nadja Lazar, ki sama prav tako izdeluje in pošilja papirnate voščilnice, pravi, da gre pri voščilih, napisanih na roko, za sporočilo, ki gre iz srca prek neposredne sledi roke, torej rokopisa, do naslovnika. Seveda z opombo, da so decembrska voščila, ki krožijo med profesionalnimi stiki – med katerimi so tovrstna sporočila, napisana na roko, še večja kurioziteta kot v osebnem dopisovanju – predvsem del vljudnosti, del higiene v poslovni komunikaciji, a zato lahko nič manj dobrosrčna.
Lepa navada izumira
Pisanje voščil ima lahko tudi zelo empatično, solidarno in dobrodelno dimenzijo. To dobro pozna Ana Petrič, ki že nekaj let vodi projekt Mala pozornost za veliko veselje, pod okriljem katerega prostovoljci izdelajo in napišejo čestitke za starejše, ki bivajo v domovih in centrih za starejše po vsej Sloveniji. Poleg tega v sklopu akcije zadnja leta voščila izročajo tudi UKC Ljubljana za vse tiste, ki so čez praznike v bolnišnici. Kot pravi Ana Petrič, je za sodelovanje vedno več zanimanja; napisana voščila starejšim, ki jim je v tem obdobju zaradi osamljenosti lahko še težje, pomenijo prisrčno pozornost, med sodelujočimi pa se krepi empatija do starejših. Po besedah sogovornice so odzivi prejemnikov tovrstnih voščilnic ganljivi, kajti standardno voščilo je postalo elektronsko sporočilo, ki ni tako osebno in zanj ni potrebnega posebnega truda in časa. »V ročno izdelano voščilnico in ročni zapis voščila odtisnemo svojo osebno noto, energijo in kreativnost. Če to razumeš, postane tak izdelek dragocenost in starejši to na tak način tudi prepoznajo, ker so takšna voščila prejemali pred leti, ko še ni bilo vse digitalizirano in mobilno. Prijeti voščilo v roke in ga potem večkrat prebrati je poseben občutek, prav tako je lepo videti pisano besedo, ki je skorajda ne zasledimo več.«
Kolektivna akcija pisanja prazničnih čestitk poteka denimo tudi na srednji šoli Vegova Ljubljana, kjer se spomnijo svojih upokojenih profesorjev. Poteka zadnja tri leta, vse odkar se je šola pod mentorstvom učiteljice Katje Lasbaher pridružila društvu Radi pišemo z roko. Profesorica se je akcije domislila, ker je želela dijake aktivno vključiti v proces spodbujanja pisanja z roko. »Poleg tega se mi ročno napisane voščilnice zdijo tudi bolj pristne in osebne. Takšne voščilnice so tudi pravo nasprotje poplavi elektronskih sporočil ali vnaprej napisanih voščilnic, ki jih le podpišemo in pošljemo. Lepa navada pisanja voščilnic žal vse bolj izumira,« pomen voščil, napisanih na roko, poudarja Katja Lasbaher. Dodaja, da so odzivi prejemnikov njihove akcije zelo pozitivni.
O izginjanju papirnatih sporočil, kar od razmaha digitalne komunikacije že dolgo ni novost, konkretno priča tudi poštna statistika. Kot so zapisali na Pošti Slovenije, v splošnem seveda velja globalni trend upadanja pisemskih pošiljk. V zadnjih desetih letih pri nas opažajo upad pisemskih storitev za približno polovico, pri čemer nenehno zmanjševanje beležijo nekje od leta 2011 in izraziteje po letu 2015. Se pa količina pisemskih pošiljk v decembru poveča za okoli 20 odstotkov v primerjavi s povprečjem, še povedo na Pošti.
Ob tem ko se v današnjih digitalnih časih sprašujemo, ali bo pošiljanje papirnatih voščilnic z na roko napisanimi dobrimi željami nekoč postalo stvar preteklosti, je zanimiv podatek, da je bila zlata doba pošiljanja razglednic in tudi tiskanih voščilnic od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne.
Voščilnicam so rekli pisma malih ljudi
Tiskane voščilnice in razglednice imajo v Sloveniji precej bogato zgodovino, čeprav so praznične voščilnice med najmlajšimi stvarmi, povezanimi s praznovanjem božiča in novega leta. Običaj, da si ljudje pisno voščijo, namreč niti ni tako zelo star. Kot je zapisal etnolog Damjan J. Ovsec v svoji Veliki knjigi o praznikih, so se prve tiskane voščilnice pojavile v dvajsetih letih 19. stoletja. Najprej so jih prodajali v dobrodelne namene, predhodnice pa so imele v voščilnicah, ki so jih od 15. stoletja zlasti svojim dobrotnikom pisale in risale redovnice. »Prava domovina novoletnih voščilnic naj bi bila stara Avstrija. Ker smo bili Slovenci tedaj v avstro-ogrski monarhiji, spadamo med prve narode na svetu, ki so si pošiljali novoletne voščilnice in sploh razglednice,« zgodovino voščilnic popisuje Ovsec. Etnolog in kulturni antropolog Miha Špiček iz Slovenskega etnografskega muzeja pravi, da so prve dopisnice na svetu izdali leta 1869 v Avstro-Ogrski, iz dopisnic pa so se hitro razvile razglednice in z njimi tudi voščilnice, ki so jih že konec 19. stoletja izdajali tudi v naših krajih.
Korak pred voščilnicami so bile, kot pojasnjuje zbiratelj Zmago Tančič, ki že več kot 40 let zbira razglednice Ljubljane in ob tem tudi voščilnice, okrašene vizitke oziroma posetnice z dopisanim voščilom ali dekoriran pisemski papir z napisanim voščilom. Teh prazničnih sporočil niso pošiljali, temveč so jih premožnejši osebno izročali prek služkinj in hlapcev. Kot še pripoveduje ljubljanski zbiratelj – v svoji zbirki ima tudi Maistrovo voščilnico, na kateri se besedilo glasi: »Izvrstni božični pozdrav, vam želimo vsem zdravo in dobro leto, s toplimi pozdravi, general Maister in družina,« in med drugim hrani voščilnico družine Tavčar – so voščilnice za svoje stranke imeli tudi posamezni poklici. Sam ima v zbirki voščilnico dimnikarjev s konca 19. stoletja in voščilnico ljubljanskih smetarjev iz obdobja med obema vojnama.
Z razvojem pošte in večjo finančno dostopnostjo njenih storitev je postalo pošiljanje razglednic in voščilnic po sedemdesetih letih 19. stoletja široko razširjeno. »Pojav dopisnic in zatem razglednic ter voščilnic, saj so bile bolj enostavne in cenejše kot pisanje pisem, je dopisovanje poenostavilo. Tem oblikam, ker so se jih lotili tudi preprostejši ljudje, so pravili pismo malega človeka,« še pojasni Zmago Tančič. Na prelomu stoletja je pošiljanje razglednic in voščilnic postalo prava moda, prejete kartice pa so kot emocionalni in socialni spomin shranjevali v osebne albume. Ker je besedilo na nekuvertiranih sporočilih postalo vidno svetu, v najboljšem primeru zgolj poštarju, so zapisano tudi kodirali. Skrita ljubezenska sporočila sta prenašali lega znamk in izbira motivike.
Kot pripoveduje etnolog Miha Špiček, so ob razvoju pisnega komuniciranja konec 19. in v začetku 20. stoletja za tiste, ki tega niso bili vešči, izdajali ročne spisovnike. Priročniki so obsegali obrtna, trgovska, ljubezenska in snubilna pisma, voščila h godom (praznovanje rojstnih dni se je razširilo šele po drugi svetovni vojni) in ob drugih praznikih. Del priročnika je tako tudi obrazec za voščilo prijatelju ob novem letu. Takole je zapisano: »Dragi prijatelj! Danes začenjamo novo leto in želimo, da bi nam bilo milo in ugodno. Voščim in želim Ti, da bi Ti novo nastopno leto veliko več veselega in dobrega prineslo, kakor pa neprijetnega. Bog te ohrani tudi v tem letu zdravega, zadovoljnega in veselega! To je, kar Ti jaz ob kratkem, pa prav iz serca voščim. Bodi mi tudi letos ljubi prijatelj, kakor sem tudi jaz za vselej … Tvoj zvesti prijatelj Janez.« Zatem je zapisan še predlog, kako se prijatelj prijatelju zahvali za voščilo in mu hkrati vošči novo leto.
Prav recipročnost – pošiljatelji so pogosto pozorni na to, da voščilnice pošljejo tudi tistim, od katerih jih prejmejo – pa je v veliki meri v pošiljanje voščilnic vpisano tudi danes. Ko Nadja Lazar pravi, da so voščilnice, napisane na roko, namesto darila, sama sicer meri na pozornost, dobronamernost, prisrčnost, počastitev in spoštovanje, ki so s to gesto izkazani, pri čemer je prav načelo izmenjave še nekaj, kar voščilnice v decembrskem prazničnem času povezuje s kroženjem daril. S to tiho obvezo, da prejeto sporočilo ali pozornost največkrat tudi vrneš. Pri čemer ne gre le za ekonomijo odnosov, temveč za komunikacijska dejanja, ki so del osebne kulture in odnosa do soljudi, ter za vzpostavljanje in potrjevanje obstoječih družbenih ter medosebnih odnosov.
Obrazci voščil v decembrskem času
Ob omenjenih priročnikih za pisanje voščil iz preteklih časov folkloristka in jezikoslovka Saša Babič poudari, da imamo tudi danes knjige z modrimi mislimi in v sodobnosti tudi skoraj neizčrpen spletni bazen, kjer ljudje iščejo besede različnih avtorjev ali pa vsaj priporočila, kako še bolj izvirno, svečano ali čustveno ubesediti dobre želje, ki bodo povedale še nekaj več, kot je sicer zajeto v družbeno utečenih obrazcih voščil. Koliko individualnosti si pri tem privošči posameznik, je odvisno od njega, sicer pa so folklorni obrazci rezultat »tihega družbenega dogovora, ki določi izbor besed voščila in je praviloma izražen v konzervirani, relativno stalni, pogosto eliptični obliki«, strne folkloristka. Eliptična sporočila, kar velja tako za voščila kot za pozdrave, so miselne zveze, ki v svojem družbenem in kulturnem kontekstu omogočajo razumevanje njihovih celotnih pomenov oziroma njihovih izpuščenih, skrajšanih delov, četudi niso izrečeni. »Ko rečemo vse najboljše, vemo, da to pomeni vse najboljše stvari ti želim za tvoj rojstni dan, in enako, ko za novo leto voščimo srečno ali tudi vesel božič in srečno novo leto, saj gre pri tem za celo elipso, kaj vse mislimo s tem veselo in srečno.« Pri čemer sogovornica izpostavi razliko v vsebini med folklornimi obrazci voščil v decembrskem prazničnem času, kjer so dobre želje ob začetku novega letnega cikla bolj usmerjene k primarnim potrebam, kot sta zdravje in blaginja, medtem ko so želje ob novem osebnem ciklu, torej ob rojstnih dnevih, usmerjene predvsem k presežkom, in to še posebej k tistim stvarem, ki jih posameznik rad počne ali jih želi.
O pisanju voščil antropologinja Ana Svetel tudi pravi: »V voščilih si lahko privoščimo bolj poetični jezik kot v vsakodnevni komunikaciji, hkrati pa z željami vedno sporočamo, kaj nam je tako na kolektivni kot individualni ravni pomembno. Kaj so, skratka, tiste vrednote, ki jih postavljamo v ospredje. Zato se mi zdi praznični čas priložnost, da razmislimo, kaj resnično želimo ljudem, ki so nam blizu. Če se za voščilo potrudimo, smo lahko tudi v navidez standardnih jezikovnih obrazcih tipa 'v novem letu ti želim …' zelo osebni in iskreni.«
Pisanje voščil na roko: romantika, tradicija in upor
Prav zato, ker v digitalnih časih pisanje voščil na roko in njihovo pošiljanje po pošti izginja, ima to dejanje še več pomenov kot kadar koli prej ali vsaj še nekaj novih. Za marsikoga, ki še piše papirnate voščilnice, je to resda povezano s tradicijo. Torej s slavnostnim ritualom, del česar je tudi trud, da voščilo napišeš s čim lepšo pisavo, kar seveda spremlja tudi pozorna izbira pisala; takšnega, ki pušča lepe sledi. A voščilnice, napisane na roko, še zdaleč niso nujno le to, temveč, kot pravi Saša Babič, je s konceptom pisanja na roke v sodobnosti močno povezan tudi romantični vidik. »Zavedanje, da si v današnjem hitrem tempu in tudi konec koncev v dobi avtomatizacije nekdo vzame čas in dobre želje napiše na roko, kaže na zelo oseben pristop in zavestno upočasnitev vsakdanjega tempa,« je jasna sogovornica.
Medtem Saša Poljak Istenič, prav tako z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, poudari, da so na roko napisane voščilnice znak močnega upora proti digitalnim voščilnicam oziroma digitalnemu svetu nasploh. »Kadar hočemo sporočiti res nekaj osebnega, se potrudimo in napišemo voščilnico na roko. Iz naše širše družinske tradicije lahko povem, da si sicer voščimo po telefonu, prek sporočil ali elektronske pošte, a za okrogle osebne praznike in otroške rojstne dneve imamo še vedno navado pisati voščilnice na roko,« ponazori etnologinja, ki sicer v decembrskem času ne pošilja papirnatih voščilnic. Ob izrazih upora proti hitenju, generičnemu, površinskemu in digitalnemu, ki med drugim tiči v gesti pisanja čestitk na roko, Ana Svetel dodaja še eno misel, ki pa je povezana s samim izdelovanjem voščilnic: »Neredko se za doma izdelanimi voščilnicami skriva ideja, da v naši potrošniški družbi, kjer lahko kupimo tako rekoč vse, šteje ravno tisto, česar nismo kupili, temveč naredili, kar odslikava naš vloženi čas in včasih tudi neko specifično DIY (naredi sam) estetiko. Ta izraža lepoto in vrednost ravno v nepopolnosti, unikatnosti. S takimi voščilnicami pošiljatelji sporočajo tudi, da so si kljub divjemu tempu decembra vzeli čas za negovanje stikov, za pozornost, ki se ne meri v denarju in kupovanju.« Upor pa je tako vse, kar ustvarja nove, drugačne kulturne pomene.
Digitalno življenje voščilnic
Ko dobro stoletje in pol, odkar so papirnate voščilnice na široko zakrožile med ljudmi, spremljamo njihovo izginjanje v fizični obliki, kontinuiteta pisnega prenašanja dobrih želja v prazničnem času ostaja. Le nosilci so drugi, papirnata in na roko napisana voščila so množično nadomestile digitalne oblike, voščila po elektronski pošti, na družbenih omrežjih ali v obliki sporočil na pametnih telefonih. A mnogi elementi tega običaja so ostali, premišljena in skrbna izbira motiva ter zapis, ki se mu pozorno posvetimo, kot tudi ostajajo folklorni obrazci voščil. Vpliva pa sprememba nosilca, kot izpostavi Ana Svetel, na število naslovnikov, saj lahko z enim klikom voščilo pošljemo na desetine ali stotine naslovov. »Zato generična e-voščila, zlasti tista, ki jih dobimo od podjetij, nimajo takšnega učinka krepitve ali ohranjanja socialnih vezi, kakor ga lahko ima na roko napisana voščilnica, ki nas pričaka v 'resničnem', in ne elektronskem nabiralniku,« poudarja antropologinja. Dodaja, da so se zadnja leta voščila prijateljem in znancem preselila tudi na družbena omrežja. Vendar ne samo to, saj je poleg voščil mogoče opaziti tudi trend »osebnih obračunov« leta v obliki daljše besedilne objave, ki jo včasih spremlja tudi fotoizbor posameznikovih najbolj reprezentativnih ali pomembnih trenutkov preteklega leta. Te objave se »pogosto iztečejo v voščilo, vseeno pa njihovo osrednje težišče ni obrnjeno toliko k drugim kot vase – kar nas v dolgotrajni in zakoreninjeni kulturi narcisizma, o kateri je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pisal Christopher Lasch, niti ne more presenečati. Ljudje se razpišejo o sebi, o svojem preteklem letu, o lastnih spoznanjih, veseljih in ovirah in skozi tovrsten poskus introspekcije artikulirajo želje, ki jih v prihodnjem letu želijo tako sebi kot drugim.«
O natipkanih ali na roko napisanih sporočilih Nadja Lazar še pravi, da je rokopis živa črta, kar za natisnjene črte ne velja. Ob tem izpostavi še nekaj drugih prednosti, ki jih prinaša pisanje na roko, denimo večjo osredotočenost na vsebino in pomnjenje, povečano aktivnost v obeh možganskih poloblah, krepitev finomotorike in večjo ustvarjalnost. Vendar pri vseh teh naštetih plusih pisanja na roko ne gre za zavzemanje za zatiranje tipkanja, temveč za osmislitev, kako in kdaj pisati. Podobno kot je za prenašanje dobrih želja možno izbrati papirnato obliko, čeprav ni dvoma, da vse dobre misli veljajo tudi v digitalni obliki.
