Režiser filma se je poslovil po dolgi in neozdravljivi bolezni pred dvema tednoma. Pokopan je tam, kjer si je želel, na piranskem pokopališču. Zakaj tam, so se spraševali mnogi. Zato, ker je tam pokopan tudi František Čap. Peter Bratuša je potem, ko je posnel Babico, z Vinčijem kot režiserjem posnel še film Gipsy eyes, ki so ga producirali holivudski producenti. Po tej izkušnji, ki je bila popolnoma drugačna kot izkušnja snemanja Babice, je za dvajset let prekinil snemanje filmov.
Najin pogovor je pogovor o Babici, ki je kmalu postal kultni slovenski film.
17. decembra bo v Cankarjevem domu, po 33 letih ponovno predvajan film Babica gre na jug. Spomnim se premiere…Jaz pa se bom vedno najprej spomnil, kdaj sem zagledal prve role filma. Z Vincijem sva sedela v Studiu city, ki sta ga vodila vidva z Leonom Magdalencem in Tomaž Strle je z rolami filma po velikih težavah uspel pravočasno priti iz Budimpešte v Ljubljano, v studio, oddaja je namreč šla v živo in težko smo ga dočakali. Tako, zdaj pa imamo film, smo rekli.
V Studio city ste bili ustvarjalci filma pogosti gostje, posneli smo prvo klapo filma, sledili snemanju, mislim, da smo poročali tudi s premiere v Cankarjevem domu. Tomaž Strle pripoveduje, kako je bila beseda Babica magična, odpirala je vrata čez mejo in za film so vedeli vsi policaji.Takrat se seveda tega nismo zavedali, ampak učinek je bil enak, kot je danes na socialnih omrežjih. Gledalci so iz tedna v teden spremljali napredovanje projekta in še pred prvim javnim prikazovanjem, so že vsi vedeli, da film Babica gre na jug obstaja. Seveda so pomagali tudi ostali mediji, vendar je bil Studio city takrat osnova promocije, ki je pomembno vplivala tudi na dobro gledanost v kinih.
