Kajti spet so se odprla vrata, spet se je začela tista igra, odprl se je tisti kanal, odprl na stežaj, in spet sem pustil, da me naseli strah, mogoče je to tako, kot poje Ekatarina Velika v pesmi Kakav radostan dan: »ti imaš svoj strah od sebe«, strah pred samim sabo, in ta pride kot velika povodenj in vrta in si širi prostor, najprej je neka majhna špranja, čisto majhna, a se veča, se razširi, potem postane luknja, čedalje večja luknja, in strah vdre in jaz mu puščam, da me naseli, in se moram zateči nekam popolnoma drugam, v neko banalno zaklonišče, v nekaj, kar odvrača misli vsiljivke, kar odvrača misel, ki je Paveseja spremljala in preganjala celotno kratko življenje, dokler ji ni podlegel, in se zatečem v nekaj, kar mi je popolnoma nasprotno. A strah še vedno vdira in napravi psihično bolečino neznosno in tudi sam postane neznosen, ta strah pred strahom, in podobe, ki mi skačejo v možgane, se razvlečejo, postanejo ogromne, predimenzionirane, popačene, razmažejo se čez nebo in jaz sem nemiren in se nisem več zmožen koncentrirati na dihanje in samo mislim, kaj mislim, ne puščam mislim, da bi se mi preprosto razlivale skozi glavo, ampak jih ustavljam, se z njimi ukvarjam. Vse, kar delam, mi postane sovražno, vse, kar počnem, postane strašno, postane napor, ekstaza se prelije v svojo temno obliko, na trenutke pustim, da me popolnoma odnese, kot da bi plačeval, kot da bi trenutki, ko gorim, ko sem ekstatičen, ko žarim, ko sijem, zahtevali svojo ceno, kot da bi se neki demon ali pa neki okruten Bog igral z mano. In mi govoril, če siješ, moraš plačati. To stane.
In potem se odvlečem v hišo svojih staršev, seveda o ničemer ne govorim, delam se normalnega, delam se, da je vse v redu, onadva ničesar ne opazita, nič se jima ne zdi sumljivo, in se kot duh prekladam po prostorih in buljim v televizijo, samo da bi odgnal misli vsiljivke, samo da bi našel neko pomiritev, samo da ne bi bilo več rok, ki prihajajo iz teme in me vlečejo narazen in trgajo mišice in kite, mi lomijo kosti, vsaj tako čutim, občutek tesnobe je popolnoma fizičen. In potem grem ven in mučim in mučim svoje telo, da bi ta občutek pregnal, ga nekako ustavil, da bi ga izničil, tečem, dokler mi ne postane slabo, dokler mi ne gre na bruhanje, dokler me noži ne pribijejo na zrak, dokler ne omagam, omagam z občutkom, da se bom zdaj zdaj onesvestil. Se zrušil. In če bi takrat pisal, bi si verjetno začel pisati epitaf. Krščanska vzgoja, slaba vest, Damoklejev meč nad glavo, občutki krivde, občutki ničvrednosti, občutki gnusa do samega sebe.
In še ena zadeva, ki je najbolj strašna, ki je tako strašna, da je skoraj zanimiva: nikoli ne veš, kje se ta strašnost konča, na kateri stopnji si, ne veš, ali za to sveto grozo obstaja še naslednja stopnja svete groze, nikoli ne veš, kdaj boš dosegel dno, kdaj se boš lahko mirno odrinil, če boš seveda imel dovolj moči, da se boš lahko odrinil, in začel plavati proti površju, kot oseba s slike Dana Hudsona, ki sem jo v Ameriškem kulturnem centru iztrgal iz revije Art in America, ali pa je bila Flash Art, ker sem jo hotel imeti ob sebi. Po njej sem napisal pesem Kozmologija pesnikovega rojstva. Slika gledana iz današnje perspektive ni bog ve kaj. Ko sem jo pokazal Tomažu Šalamunu, se je skoraj namuznil in rekel, no, lep telešček, a zame je bila ljubezen na prvi pogled, in tisto, kar me je prevzelo, je bila ideja, ki sem jo videl na njej, zrcalo, dvojnost, človek, ki se naseli v lobanji site zveri, zveri, ki je v tem trenutku sita, a čaka na obdobje lakote. Kdaj bom torej dosegel dno in se odrinil od njega in začel plavati proti površju?
In še nekaj o samoti. Tej moji večni preokupaciji. Nedolgo tega sem izpostavil samoto, ki jo najmočneje občutim v množici, takrat se počutim najbolj samega, sem popolnoma sam, sam med stotimi ljudmi, nikogar ni, ki bi me lahko začutil, se me dotaknil, se me dotaknil v trenutku, ko se mi zdi, da lebdim nad breznom in bom vsak čas strmoglavil, me objel in pomešal svojo toploto z mojo. Ampak mogoče obstaja še večja samota, še bolj radikalna in strašna oblika samote, to pa je samota, ki te prepoji in prevzame, ko se bližaš norosti, ne norosti, o kateri mi je govoril psihiater, ko je rekel, da človek, ki znori, tega ne opazi, saj v norost preprosto zdrsne in se mu na drugi strani vse zdi popolnoma normalno, vsakdanje, pač pa norosti, ki obstaja kot strah.
Takrat se predte postavi nekakšen zid, racionalni blok, prag, ki se ga bojiš prestopiti, ker hočeš še vedno deliti tuzemske strasti, hočeš biti v njih navzoč, hočeš, da ti pripadajo, hočeš užitke, hočeš slasti, a najbolj od vsega hočeš majhne stvari, vsakdanjosti, malenkosti, in se noro zaletavaš v ta prag, ki se je postavil pokonci, in se ga bojiš pogledati, se ga bojiš dotakniti, se z njim spogledati, kajti hočeš biti še vedno tu, med ljudmi. Pomisliš, da bi vso milost, ki si je deležen, ko pišeš, zamenjal za vsakdanje stvari. Za tisto, kar cenijo drugi: za službo, ženo, otroke, neobvezne pogovore, nogomet, denar, politiko, vse, kar zaposluje večino ljudi in jih nekako ukaluplja. A ugotavljaš, zaprepaden in mogoče na skrivaj tudi srečen, ali pa nesrečen, ujet v nekakšni manihejski grozi, da nisi takšen, da mogoče nikoli na boš dospel do tega. In potem pomisliš na Rilkeja, na Pisma mlademu pesniku, in prepisuješ iz njega, prepisuješ tisto, kar te tolaži in ti nekako pomaga: »Mogoče se izkaže, da ste poklicani za umetnika. Tedaj sprejmite svojo usodo in jo nosite, njeno breme in veličino, ne da bi kdaj spraševali za plačilo, ki bi moglo priti od zunaj.«
In ti tečeš in garaš, tečeš skozi večerni veter in postaneš nanju za hip pozoren, pozoren na večer in na veter, ker garaš, ker se bojiš, da bi se stvari prelile čez rob, ker se tako rešuješ, rešuješ, ker hočeš trajati, ker nočeš živeti v peklu, in gledaš travo in se spomniš svojega prvega srečanja z Rimbaudem, branja neke impresije, impresionistične pesmi, ki bi jo lahko postavil ravno v ta letni čas, v to scenerijo, ko se dogaja tvoje samoreševanje, trava pa se upogiba počasi in veličastno kot žebranje molitve, kot podobe, ki si jih videl na slikah ali pa na televiziji: rdeči makovi cvetovi, ki lebdijo v zelenem morju.
* * *
Mogoče se ni težko vzpeti, teže je trajati, mar ni tega nekje rekel Tomaž, ali pa mi je Samo povedal, da ga je nekje slišal, ko je to izgovoril. Mogoče je meni lahko govoriti, kajti moja poezija je postala opažena, več kot opažena, uspel mi je preboj, skok iz anonimnosti, ljudje mi pravijo pesnik, a težko je zdržati pritiske praznine, težko se je soočati s časom, ko nič ne snuješ, ko ne pišeš, ko nisi poln, ko ne letiš, težko je trajati in ne izgorevati. In težko se je obnavljati, sploh če ima poezija v življenju takšen delež in takšno vlogo, kot ju ima v mojem. Na trenutke se mi zdi, da je enostavno ona prva, da ona odloča o vsem, o tem, kam se premakniti, kaj storiti, da ona izbira ljudi, ki se mi bližajo, ki se mi bodo bližali, ali pa tiste, ki se od mene oddaljujejo, ki so potovali skozme, duhovno, predvsem duhovno, a tudi telesno. Hkrati pa zahteva tudi popolno pozornost, zna biti zahrbtna, pa tudi strašno ljubeča in strašno ljubosumna in ima nad mano neverjetno moč.
In potem pride tisto idiotsko pričakovanje, pričakovanje razumevanja, da te bodo ljudje razumeli in ne blebetali reči kot: ja, tudi sam sem nekoč pisal pesmice, ko mi je bilo hudo in težko, ampak to je popolnoma neresno početje, to sem že prerasel. Seveda se ne zavedajo tiste dimenzije poezije, tiste igre na življenje in smrt in tudi tistega blaženega občutka, ko nekaj nastaja pod rokami in pred očmi tistega, ki piše, ko se v čisti zrak, v prazen prostor, kjer še malo prej ni bilo ničesar, vtisne zlata sled verzov, ki so se zgodili kot nekakšno brezmadežno in telesno spočetje hkrati, in ti, ki to delaš, ki pišeš, veš, natančno veš, da to ne vodi nikamor drugam kot v »antologijo svetlobnih lis« in da te noben prostor ne zanima tako, kot te zanima nekaj popolnoma nedoločnega, nekaj, kar sem napisal v pesmi Nočna vožnja; praznina, lahka in pomirjujoča.
In proti nerazumevanju in mogoče celo neumnosti si ponovno pomagam z Rilkejem: »Veselite se svoje rasti, v katero ne morete vzeti nikogar s seboj, in bodite dobri do teh, ki zaostajajo, in bodite pred njimi gotovi in mirni in jih ne mučite s svojimi dvomi in ne strašite z zaupanjem ali radostjo, ki ju ne morejo razumeti.« To me nekako pomirja.
* * *
Kam sploh spadam, kam sploh sodim, vedno sem v nekem medprostoru, kot bi hkrati živel nekaj različnih življenj, a bi bile to samo maske, samo neko premikanje, pravo življenje pa bi bilo ravno premikanje samo? Kam spadam, kam sodim, mogoče sem le nekakšen duhovni popotnik, spiritualni popotnik, kot duhovi, kot beli obrazi in popolnoma nezemeljske osebe na slikah Mimma Paladina.
Kam torej spadam? V kateri milje? Če zdaj za primera postavim dve – recimo – skrajnosti. Včeraj sem bil na Bledu, na kongresu PEN-a. Na Bled sva šla z Alešem Debeljakom, peljala sva se z njegovo bolho, po trboveljsko pegleznom. Tam so bili ljudje, ki so mi duhovno, vsaj nekateri, dokaj blizu, vizualno so seveda popolnoma drugačni od mene in zdijo se mi malce dolgočasni, mogoče celo starokopitni, brez energije, entuziazma, verjetno je to povezano s starostjo. Mogoče PEN sploh ni kraj, kamor bi hodili kakšni pomembni pisatelji (ti so v manjšini), ampak tisti, ki radi potujejo po svetu in jih bolj kot pisanje zanimajo turizem, druženje, hrana, pijača in politika. To srečanje je bilo v Hotelu Park. Pri kosilu smo za mizo sedeli Dragan Velikić, Aleš in jaz. O Velikiću sem veliko slišal, zagotovo je o njem govoril Tomaž, o njegovih dveh romanih Via Pula in Astragan. Velikić je tudi pisal o Tomažu, tekst je imel naslov Angel z avenije Acquedotto, in v njem je tudi vsaj zame odličen del o tem, kako pomembno vlogo v življenju nekaterih plemen severnoameriških Indijancev igrajo vonji. Moški nosijo okrog pasu hermetično zaprte stekleničke, v katerih so shranjene močne, dišeče substance. V trenutkih velikega razburjenja, v trenutkih, za katere si želijo, da se ne bi izgubili v nič, te stekleničke odprejo in vdihavajo dišeče substance. Tako fotografirajo spomin. In če se hočejo po letih spomniti nekaterih dogodkov, nekaterih situacij, če hočejo, da bi se izgubljeni čas vrnil, ritual ponovijo. Ponovno ovohavajo stekleničke. To jim omogoči, da se v zavesti spet z isto, prvotno silovitostjo pojavi slika davnega dogodka. Pojavi kar celoten davni dogodek. Tudi meni izgubljeni čas vrača vonj, in ne okus, kot ga je vrnil Proustu.
Jaz sem med kosilom molčal, v resnici niti nisem jedel, ampak sem samo sedel pri mizi. Mislil sem, da bom dobil zastonjsko kosilo, a so bili natančni in nisem dobil ničesar. Tudi Aleš je, na moje veliko začudenje, bolj ali manj molčal. Ves čas je govoril Velikić in ves čas je govoril o sebi. Ves čas se je trkal po prsih. Ko sva bila z Alešem po kosilu sama, je rekel, da ne pozna človeka, ki bi toliko govoril o sebi. Jaz pa sem se spomnil anekdote, da je Velikić, bilo je to med desetdnevno vojno, klical na Dalmatinovo in se je oglasila Metka Krašovec. Seveda je vprašal, kaj se dogaja. Metka je rekla: Bili smo v zakloniščih. Čakali smo na letalski napad. Velikić je na to odgovoril: Zaklonišča so dober kraj za branje klasičnih romanov, mogoče francoskih klasičnih romanov.
Nekaj časa sem še vztrajal na Bledu, lahko bi spal v Aleševi sobi, a se mi je zdelo, da ne spadam tja, in sem se na vsak način hotel vrniti v Ljubljano. V tej dolgočasni atmosferi sem razmišljal o nekem delu iz Pavesejevih dnevnikov This Business of Living. Pavese se na nekem mestu sprašuje, kaj bi storil, če bi srečal samega sebe, ali bi se bil pripravljen s sabo pogovarjati, se povabiti na pijačo, ali bi bil pripravljen prisluhniti sebi, se odpreti, in pomislil sem, kaj bi v tem primeru storil jaz. Moj odgovor je bil: da. Bil bi pripravljen. Verjetno bi si bil, vsaj v tistih ekstatičnih trenutkih, všeč. Zelo všeč. Če se ne bi samega sebe ustrašil. Kaj bi bilo, če bi bil v slabi koži, je seveda drugo vprašanje. Verjetno bi se tu ustrašil zase, ne sebe. Na koncu sem se z avtobusom vrnil v Ljubljano. In seveda nisem ostal doma, ampak sem šel ven. Po lokalih, kjer se zbirajo poslušalci rokovske glasbe.
To je tisti drugi milje, kjer se gibljem. Tukaj gre, vsaj kar zadeva zunanji videz, za neko informiranost, za prepoznavanje in pripadnost po neki ikonografiji, za podobno zunanjost, tu se vidi, in to mi je nekako všeč, da nismo več v osemdesetih, ko so bili vsi oblečeni bolj ali manj v črno, ampak je mladina začela nositi flanelaste srajce in dolge lase in zguljene kavbojke, kot smo jih na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih nosili mi, ki smo se imeli za frike. Vpliv grungea je očiten. Fantje in dekleta, ki so še najstniki, imajo tudi podoben glasbeni okus. A ta subkultura je precej drugačna, nima tiste globine, kot jo ima ali pa naj bi jo imel milje, povezan s književnostjo, ki seveda ni subkultura. Vendar pa je ta književni milje okostenel, nekako brez strasti, zintelektualiziran, oklepa se določenih obrazcev, s katerimi sam nimam kaj početi, ker so mi tuji in ker jih ne razumem, zdi pa se mi, da tudi nima tiste prave povezave z življenjem.
Ta drugi, rokovski svet zagotovo ima neko strast, ki se kaže skozi pripadnost določeni zvrsti glasbe, vendar nima globine, pa še eno bistveno pomanjkljivost ima – ukvarjanje s književnostjo se, če je sreča mila, raztegne čez celotno življenje, aktivna pripadnost neki rokovski generaciji pa se zaradi različnih dejavnikov, kot so služba, smrt zaradi drog, konec uporništva, vstop v resnični svet odraslih z vsemi pripadajočimi mehanizmi, po nekem obdobju konča. V prostore, kamor zahajam, zaide zelo malo ljudi moje starosti ali pa starejših, tam so večinoma mlajši. Ugotavljam pa tudi, da postaja Ljubljana čedalje manjša, mogoče se mi je, ko sem se jeseni leta 1990 preselil vanjo, zdela velika in skrivnostna, zdaj pa je ta skrivnostnost skoraj izginila, še vedno sicer obstaja in verjetno bo vedno obstajala, a je nekako redka, pa tudi število ljudi, ki me zanimajo, ki na neki način gorijo, se je zmanjšalo na minimum.
