Ustvarja se tudi občutek, da je težav z duševnim zdravjem čedalje več. Pa je res tako? Določeni strokovnjaki opozarjajo, da ne. Kajti ob temeljitem preučevanju relevantnih statistik število ljudi, ki dejansko potrebujejo pomoč strokovnjakov, ostaja praktično vsa leta enako. So se pa razrahljale in razširile definicije oziroma klasifikacije bolezni, kaj vse je lahko težava, motnja, stiska, bolezen. In posledično je morda res več ljudi, ki potrebujejo strokovno pomoč.

Mnogokrat se težave tudi vnaprej napovedujejo, kar ta občutek porasta duševnih težav zgolj krepi. To je recimo pokazal primer obdobja covida, ko so določeni krogi strokovnjakov napovedovali celo epidemijo posttravmatskih stresnih motenj, predvsem pri otrocih in mladostnikih. Ki pa jih potem ni bilo. Pri redkih so bile težave v glavnem prehodne, vsekakor pa ne trajne. Vzroke za to, da jo večina ob travmatskih dogodkih vendarle odnese dobro, gre v bistvu iskati zunaj strokovnih krogov – v naravnih virih moči, ki jih ima otrok v sebi in mu jih zagotavlja okolica.

Anica Mikuš Kos, pedopsihiatrinja in avtorica knjige Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah, trdi, da tako strokovnjaki kot ljudje premalo prepoznavamo in spodbujamo naravne vire pomoči, ki so že v nas. Iz teh povezav, kot je recimo medvrstniška pomoč, ki je danes med mladimi spet v razcvetu, lahko nastane zelo veliko koristnega.

Glas razuma znotraj stroke

Psihiatrinja dr. Anica Mikuš Kos je pionirka pedopsihiatrije pri nas, pri svojem delu in pisanju je vedno slovela po svoji temeljitosti in iskrenosti. Je glas razuma znotraj stroke. Na pragu svojih devetdesetih let je te dni izdala novo knjigo z naslovom Pomoč otrokom in mladostnikom v duševnih stiskah (založba Didakta), v kateri je med drugim zapisala: »Čutim potrebo, da se izpovem. Morda se sliši celo domišljavo, da bi moja razmišljanja lahko koristila komu iz dušeslovnih strok (pod tem izrazom avtorica zaobjame strokovne discipline, ki se ukvarjajo s psiho – vse veje psihologije, psihiatrijo, nevroznanost in druge, op. p.), morda pa bom vendarle malce zrahljala trdne in jasno opredeljene poglede in prakse, ki še vedno prevladujejo. Bojim se, da marsičesa še vedno ne bom znala povsem jasno povedati, predvsem zato, ker marsikaj tudi meni še ni jasno.«

Pravi tudi, da so se pri njej že ob začetku vstopa v stroko pojavili dvomi in čudenje, kako nekateri strokovnjaki prisegajo na zmotne trditve in teorije, ki le postopoma odkrivajo veliko resnico. Četudi se je zavedala, da so zmote sestavni del razvoja vsake stroke. »Vedno pa sem se čudila predvsem nekritičnosti pametnih in dobronamernih ljudi, ki so tvorili stroko, da so bili pripravljeni brez pomisleka sprejeti takšno ali drugačno teorijo. No, bile so tudi izjeme, a ti izjemni niso bili dobro videni.«

Včasih je bila na stroko tudi jezna. Marsikaj ji je zamerila, predvsem pomanjkanje družbene razsežnosti in odgovornosti. »Danes je moje razmišljanje, govorjenje in pisanje dobronamerno, botruje mu predvsem želja, da bi kaj spremenili v korist otrokom.« Pri tem v knjigi stroke ne kritizira, temveč osvetljuje, kako bi bilo lahko drugače.

Eden od očitnih pomislekov, ob katerih bi se morala stroka zamisliti, je različna interpretacija statistik ter raziskav, ki jih naročajo in izvajajo različni naročniki z različnimi pričakovanji. Psihiatrinja dr. Vesna Švab, ki je bila tudi strokovna recenzentka knjige dr. Anice Mikuš Kos, pravi, da ni prav nobenega dokaza, da bi se recimo število duševnih motenj v zadnjih obdobjih pri nas povečevalo, »obstajajo celo zelo resne epidemiološke študije, ki kažejo, da je njihovo število v vsem času, kar jih merimo, to je zadnjih 30 let, približno enako – tako pri odraslih kot pri otrocih. Tisto, kar se nam je zgodilo v zadnjih letih, desetletjih, pa sta biologizacija in determinacija, torej neskončne poenostavitve razumevanja otroške in človeške psihe nasploh v smislu razumevanja delovanja nevrotransmiterjev; razpasli so se številni bogato financirani programi v tem prostoru, tako imenovane psihoedukacije, torej poučevanja ljudi o tem, kaj vse je z njimi lahko narobe, in seveda iskanja tega, kar nam v življenju ne gre. Zelo majhen del stroke pa se ukvarja s tem, da bi se iskalo odpornost in moč posameznikov, torej tisto, kar je treba najprej narediti. Zato je treba nekatere prakse preprosto začeti ukinjati.«

To, kar se je po njenem mnenju dogajalo v času covida, je bilo nezaslišano: celo generacijo otrok so obsodili, da so covid otroci, da so nekaj drugačnega, da je njihova prihodnost izgubljena, da so nepopravljivo determinirani zaradi nekajtedenske izolacije. »Mislim, da je bilo to kriminalno govorjenje, ki je bilo očitno namenjeno temu, da se propagirajo psihoterapevtska, psihološka in psevdopsihološka dejavnost, ki naj bi tem ubogim revežem, ki so tudi žrtve epidemije, pomagale.«

Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik opozarja, da smo kot družba pri zavarovanju ogroženega otroka sila neuspešni. V šolskem prostoru smo imeli v zadnjih dveh desetletjih veliko primerov nasilja, pri čemer je bil epilog ta, da se je iz šole izpisala žrtev, ker je nismo znali sistemsko zaščititi. In to se dogaja še naprej.

Zato dr. Švabova vidi aktualno knjigo dr. Mikuš-Kosove pravzaprav kot glas proti temu, kako zelo se poskuša intervenirati nezdravje v odrasle in otroke, in to na način, da se iščejo patologije. »To odgovorno trdim kot psihiatrinja, ker ves čas delam z ljudmi v praksi, predpisujem zdravila in uporabljam tudi druge metode pomoči ter vidim, da vse preveč ljudi prihaja k nam z nekimi predstavami o tem, kaj je z njimi narobe. Znajo se samodiagnosticirati in zaprošajo, naj jim vendarle že predpišemo določeno kemijsko substanco, ki bo to njihovo »napako« popravila. To dosega že nezaslišane razsežnosti! Nehajmo že govoriti o otrocih kot o objektih, ki jih je treba popraviti, fiksirati, ker so bili izpostavljeni manjšim ali večjim tegobam. Stroka se mora v tem smislu resno kritično ozreti vase in se vprašati, kako daleč nameravamo iti v smeri ekonomskega dobička, ko se prodajajo različne storitve, ki naj bi otroke in odrasle nekako 'uredile'.«

Ogromni naravni viri pomoči

Na predstavitvi svoje knjige je dr. Mikuš-Kosova povedala: »V življenju sem doživela marsikaj hudega, doživela sem recimo drugo svetovno vojno, iz katere je večina ljudi, kljub gromozanskemu trpljenju, prišla normalnih. Nismo bili psihično uničeni, nismo imeli posttravmatske stresne motnje. Druga stvar je ta, s katero sem se srečevala tudi pri svojem poklicnem delu, da je pravzaprav psihološka, psihiatrična, psihoterapevtska pomoč nekaj, kar je v statističnem smislu malo pomembno – ker tako malo ljudi prejema takšno pomoč. Ko sem delala z otroki in mladostniki na vojnih območjih po svetu, kjer pravzaprav te pomoči praktično ni, sem ravno tako videla, da vendarle niso vsi ljudje, ki so doživeli veliko hudega, 'nori'. Seveda so bili nekateri poškodovani, tudi dosmrtno, njihova duša je ostala prizadeta. Toda drugi so vendarle okrevali. To ne pomeni, da so pozabili na zlo, na to, da boli.«

Fotografija: Tomaž Skale

Raziskave so pokazale, da je bila za otroke, tiste redke, ki so preživeli Auschwitz in podobna taborišča, pravzaprav zelo pomembna determinanta, ali bodo okrevali ali ne, ta, v kakšno okolje se bodo vrnili. Ali jih bo okolje odklanjalo ali sprejelo. »Zdi se mi, da naša stroka danes pozablja ali pa je pozabljala, da obstajajo ogromni naravni viri pomoči, ki so bodisi notranji, se pravi, kakršnega te je ustvaril bog oziroma narava, bodisi zunanji, kot so recimo socialne mreže. To nikakor ni bila samo družina, na katero smo se strokovnjaki tako radi fiksirali, ko je bila družina edini krivec in edini rešitelj. Vendarle smo spregledali, da imajo tudi širša, druga okolja ne samo škodljive učinke, ampak lahko tudi zaščitne.« Vseeno pa strokovnjake opominja, da jim primanjkuje družbene odgovornosti. »Ta moja dušeslovna stroka je silno visoka v svojih etičnih standardih, ki jim velika večina strokovnjakov dejansko sledi. Ampak eno je etika v odnosu človek-človek, drugo pa širša družbena odgovornost – in za to smo se presneto malo zanimali in brigali.«

V Sloveniji je okrog 25 odstotkov otrok, ki imajo težave oziroma motnje, ki ustrezajo klasifikacijam bolezni, s tem pa imajo uradno pravico do strokovne pomoči in to pomoč iz različnih razlogov tudi prejemajo – četudi je treba na obravnavo v svetovalnem centru v Ljubljani čakati kakšno leto. Dejstvo pa je tudi, da mnogi ljudje nočejo verjeti v to pomoč ali pa verjamejo, da jim pomoč ni dostopna. Ali kot pravi pedopsihiatrinja, morda niti ne morejo, ne zmorejo, nimajo dovolj moči peljati svojega otroka po pomoč.

»Mladostniki se takšni strokovni pomoči tudi upirajo, ker vidijo v njej podaljšano roko nadzora, nekakšno hierarhijo monarhije, ki se ji ne želijo podrediti. Ampak kakor koli obrnemo, je še vedno 75 odstotkov otrok s težavami, ki ne prejemajo strokovne pomoči. O tem se malo govori, več se govori o tem, kako uspešni so terapije in zdravljenja. Pozabljamo torej na vse tiste, ki sploh ne pridejo po pomoč, in seveda na tiste, pri katerih smo neuspešni.«

Razmišljanja dr. Anice Mikuš Kos kažejo pravzaprav na to, da današnji čas očitno terja druge pristope pri razumevanju in zdravljenju težav na področju duševnega zdravja. Dejstvo ostaja, da bodo nekateri otroci in odrasli vedno ali v nekem obdobju potrebovali specialistično strokovno pomoč. Pa tudi to drži, da je specialistov premalo in da so čakalne vrste za pomoč predolge. Hkrati pa se po njenem mnenju tako strokovnjaki kot ljudje premalo upiramo, premalo prepoznavamo, podpiramo, spodbujamo in razvijamo naravne vire pomoči, ki so že v nas. Iz teh povezav, kot je recimo medvrstniška pomoč, ki je danes med mladimi spet v razcvetu, lahko nastane zelo veliko koristnega. »Laike, če rečem tako, ki imajo travmatske izkušnje zaradi vojn, rakastih obolenj ali česa drugega, bi morala stroka sprejemati kot svoje pomočnike, včasih tudi kot plačane pomočnike, z njimi deliti strokovno znanje, odgovornosti in naloge ter pravzaprav darovati ta kapital, ki ga imajo, ne samo v svojem ozkem odnosu, ampak z ljudmi, ki vsak dan prihajajo v stik z otroki in mladostniki.«

Kdo je duševno zdrav otrok

Kaj sploh pomeni duševno zdrav otrok? Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik pravi, da je to tisti otrok, ki ga lahko vidimo na otroškem igrišču, kjer brca žogo, pleza po drevesih in se igra z drugimi otroki. »To je seveda zelo poenostavljeno, hočem pa reči, da se mi zdi, da moramo biti pri teh definicijah precej previdni. Do svoje psihološke stroke sem bil vedno precej kritičen, kar lahko ilustriram s primerom iz obdobja covida, ko sem bil v bistvu sila jezen na nekatere svoje kolege. Vsak, ki je imel pet minut časa in so mu naklonili nekaj prostora v medijih, je razlagal, kako bodo otroci in mladostniki po tem obdobju imeli silne duševne stiske in krize. Temu lahko oporekam iz dveh izhodišč. Otroci so med vsemi človeškimi bitji pravzaprav najbolj odporni! Ker pa vemo, da neko krizno obdobje na določen del odraslih ali otrok vendarle vpliva tako, da sproži določene stiske in krize, je naloga nas strokovnjakov ta, da si prizadevamo za preventivo in zmanjšujemo neko pojavnost, ne pa jo celo napovedujemo. S tem se pravzaprav ustvarja pogoje, da se nekaj normalizira. Z družbeno bolj odgovornim pristopom bi lahko marsikaj preprečevali.«

Ključna reč, po kateri se po tem covidnem obdobju po njegovem mnenju nismo vprašali, je ta, kaj je bila tista pomembna razlika med otroki, ki so s seboj odnesli določene psihološke praske in brazgotine, ter tistimi, ki jih niso. »Ravno to bi namreč pomagalo prepoznati tiste dejavnike, ki spodbujajo rezidentnost, psihološko čvrstost, psihološko odpornost. Bodimo iskreni, otroci so res šli skozi obdobje, ki je bilo rahlo drugačno, kot so ga bili vajeni, ampak niti približno ni primerljivo s tistim, skozi kar gredo otroci na vojnih območjih. Zato je ključen notranji psihološki kapital, ki gradi tisto čvrstost, da otrok ali odrasli zmore prestati določene preizkušnje.«

Kaj in zakaj pa se nam vendarle dogaja, da se ne zmanjšuje delež odrasle populacije, ki je anksiozen, depresiven, zakaj je del otrok še vedno neopremljen za poravnavanje oziroma spopadanje s stiskami, tesnobo? »Kurativa je seveda sila pomembna, a začeti je treba s preventivo. Kot je pred leti dejal predsednik angleške kraljeve zbornice psihiatrov, se včasih vedemo tako, kot da smo stroka nekje spodaj pod slapom, klifom, in potem čakamo, da ljudje padejo čez; nato pa jih začnemo sestavljati, podpirati, popravljati in tako naprej. In zatorej, če bi moral definirati, kdo je duševno zdrav otrok, je to otrok, ki je rezistenten, ki je čvrst, ki so mu okolica, starši, vrtec, šola omogočili, da doživi tudi frustracije, ker frustracije so izredno pomembna reč v življenju. Sporočilo mora biti jasno: da se tudi frustracije da predelati, preživeti, iti prek njih in se tako opremiti za situacije, ki bodo pozneje v življenju še prihajale. Če se ti mehanizmi vzpostavijo sorazmerno dosti zgodaj, imajo takšni otroci veliko večje možnosti, da bodo skozi življenje in vse preizkušnje prišli brez (večjih) psiholoških prask.«

Kaj vse je narobe z nami

Kako ukrepati, ko pa je nekaj vendarle narobe? Psihiatrinja dr. Vesna Švab pravi, da je tudi takrat treba najprej prepoznati in (o)krepiti notranje vire moči otroka. »Pomoč poiščemo šele takrat, ko mi ali naš otrok ne more več funkcionirati. To je povezano s funkcijo, niti ne s psihopatologijo; ljudje lahko hodijo po svetu in funkcionirajo z zelo čudnimi idejami ali z zelo nenavadnim načinom vedenja. Vendarle pa je funkcioniranje tisto, ki pokaže, kako duševno zdravi smo. Da se denimo otroci igrajo, da so sposobni komunikacije z drugimi, da so sposobni imeti nekoga radi, da se odzivajo in so v svojem prostoru ustvarjalni. To so nedvomno znaki zdravja in seveda tudi zadostnega, dovolj dobrega duševnega zdravja, da ne potrebujejo posebne specialistične ali celo subspecialistične obravnave, kot se propagira zdaj v stroki. Mi seveda v tem prostoru produciramo množice visokousposobljenih specialistov, ki naj bi zazdravili to 'moteno' populacijo, kar je, kot sem že rekla, hudo nevarno.«

Pedopsihiatrinja dr. Mikuš-Kosova dodaja, da seveda obstajajo med mladimi motnje, ki so medicinskega značaja in terjajo visokostrokovno obravnavo, ki je nekoč ljudje niti niso imeli, hkrati pa imamo danes druga pričakovanja, druge standarde. »Če že govorimo o porastu števila otrok z motnjami, kot pravijo nekatere statistike, pa je treba hkrati analizirati zgodbe, da pogledamo, kje smo postavili mejo med normalnostjo in 'nenormalnostjo'. Glejte, homoseksualnost je moj dragi, spoštovani profesor dr. Lev Milčinski še zdravil s psihoterapijo, da bi ti ljudje spremenili svoja prepričanja, danes je istospolna naklonjenost splošno sprejeta, dogaja se celo v obratni smeri, vse več pojavov okrog spolne identitete postaja modnih.« Tak primer je po njenem mnenju tudi »nova« motnja – počasnost, nad katero so se nekoč pritoževali morda le učitelji in starši. Ni torej kvalificirana motnja več samo to, da je otrok nemiren, hiperaktiven, moteč, ampak – v tej sodobni drveči družbi, kjer se ceni posameznika in njegovo hitrost, učinkovitost – tudi počasen.

»Vse več stanj označujemo z diagnozami in potem narašča tudi število otrok z motnjami, z diagnosticiranimi motnjami. Smo tudi vse bolj izobraženi in odkrivamo vse več stvari, ki včasih niso bile odkrite. Da bi zadostili današnjim zahtevam funkcioniranja, ne glede na to, ali v šoli ali na delovnem mestu, moramo biti zares zelo dobro opremljeni, in tisti, ki niso dobro opremljeni, pač iz sistema na neki način izpadejo. Lahko jim rečemo, da so luzerji, ker pa smo človekoljubna in socialna družba in raje damo diagnozo, jim potem diagnoza pomaga, da otroci dobijo učno pomoč v šoli, da dobijo poseben status, prilagojen program, in ker ima vsak že kaj, jih vse več potiskamo v to množico z diagnozami.«

Dr. Mikuš-Kosova v knjigi piše tudi o dveh svetovih, svetu teorije in svetu prakse, pa tudi o njunem skupnem prostoru, ki bi morala biti človečnost in neki jasen, razumen pogled na svet. »Kje smo se znašli, tudi kot stroka, da pozabimo gledati človeka?! Ne vem, ali samo zaradi materialne koristi, bolj verjetno zaradi nekega prestiža, lastne vrednosti naša stroka stalno izpostavlja, da čim doživiš nekaj hudega, boš duševno moten. Spomnim se, kako je bilo na Hrvaškem, kjer so si zamislili, da aktivirajo tisoče psihiatrov, ki naj bi po vojni zdravili vse Hrvate, ker bodo vsi doživeli posttravmatski stres, motnjo. Skratka, stroka ima neko tendenco obsoditi vnaprej. Tako postanejo strokovnjaki nepogrešljivi, brez njih se ne da pozdraviti. Pozabljamo pa, kot že rečeno, da so milijoni preživeli grozote brez njihovega žigosanja. Pri človečnosti gre za pogled na svet, ali vidimo sebe kot rešitelje, odrešitelje ali pa prepoznamo svoje dejansko mesto in rečemo, nekateri bodo trajno ranjeni, drugi pa bodo okrevali, z nami ali pa brez nas strokovnjakov. Človečnost je element vsake oblike pomoči, tudi najvišje, najbolj strokovne oblike. Pravijo, da 40 odstotkov uspehov v psihoterapiji izhaja iz odnosa oziroma transferja in kontratransferja – ali preprosto, v človeškem jeziku, iz odnosa med dvema človekoma, od katerega je zelo veliko odvisno. Komponenta človečnosti je prisotna v vsaki obliki pomoči, samo da se v stroki dostikrat premalo zavedamo ali pozabimo, da smo 'lastniki' človečnosti pravzaprav vsi ljudje.«

Kako zdraviti ranjene otroke

Psiholog dr. Musek Lešnik pravi, da stroka skuša pozdraviti ranjene otroke, okrepiti šibke otroke in zavarovati ogrodje otrok. »Pri zavarovanju ogroženega otroka pa smo sila neuspešni. V šolskem prostoru smo imeli v zadnjih dveh desetletjih veliko primerov nasilja, pri čemer je bil epilog ta, da se je iz šole izpisala žrtev, ker je nismo znali sistemsko zaščititi. In to se dogaja še naprej. Vsakič znova se pravzaprav izkaže, da smo kot družba popolnoma padli na črti takrat, ko je treba zavarovati tiste, ki res potrebujejo pomoč. Imamo strokovnjake, ki znajo pomagati, neuspešni pa smo v tem, da ne znamo in ne zmoremo pomagati v tistem trenutku, ko je to potrebno.« Sam sodi v skupino strokovnjakov, ki delujejo na področju preventive, krepitve, »a se nam dogaja, da se zaradi hitro spreminjajočega se sveta dogajajo novi pojavi, nove stvari, nove stiske, ki jih doživljajo otroci v tem trenutku«.

Avgusta so bili denimo znani rezultati domače raziskave, ki je pokazala, da je deset odstotkov osnovnošolcev že doživelo, da so jim drugi vrstniki ustvarili lažni profil na spletnih omrežjih. Na šolah imamo tudi otroke, ki se bojijo iti na stranišče, ker so oni ali pa njihovi vrstniki že doživeli, da jih je tam kdo fotografiral in javno objavil njihovo sliko. »To so stvari, ki se nam dogajajo v tem trenutku, mi pa capljamo zadaj,« opozarja psiholog in dodaja, da bi bilo treba na področju pomoči otrokom in mladostnikom na področju duševnega zdravja zastaviti premišljeno strategijo za naprej, ki pa ne zahteva minornih stroškov. Ti so pravzaprav za našo družbo zanemarljivi. »Treba bo preseči strokovni narcisizem in prepotentnost med strokami ter iskati sinergije, konsenz. Na koncu koncev gre za otroke in zdravje celotne družbe, kajti naša družba bo čez trideset let ravno toliko duševno zdrava, kolikor so danes zdravi naši otroci.«

Psihiatrinja dr. Vesna Švab dodaja: »Ni nujno, da se stisko rešuje ravno s psihiatri in kliničnimi psihologi, lahko se tudi na druge, manj visokokvalificirane načine, recimo z medosebno pomočjo, nizkopražnimi psihološkimi ukrepi, ki trajajo, dokler si otroci ne opomorejo. To mi naši državi že nekaj časa dopovedujemo, ampak investira se žal v visokospecializirane storitve, ki pa problemov nikoli ne bodo mogle rešiti, zato ker bodo dosegle manjšino otrok. Predvsem je nujno zavarovati okolja, v katerih otroci odraščajo, če želimo, da bomo imeli v odrasli dobi čim manj psihoterapije. Res pa je, da je težave, ki se pojavijo v otroštvu in se ponavljajo ali pa so zelo hude, treba nasloviti in jih obravnavati z visokospecializiranimi znanji. V sistemu pomoči otrokom in mladostnikom je treba torej imeti vse in se hkrati zavedati, da mora biti teža sredstev od države usmerjena tja, kjer je problemov največ.«

Vsi trije strokovnjaki pa se vedno znova vračajo k prvemu koraku pri pomoči – krepitvi naravnih virov. Naravni viri pomoči se po njihovem mnenju povezujejo s spoznanji, da majhne dobre reči v življenjskem vsakdanu lahko vplivajo na počutje, dobrobit, delovanje in na videnje samega sebe in sveta ter delujejo kot protiutež slabim izkušnjam, kot so družinski konflikti in revščina, in preteklim bolečim izkušnjam. Spreminjajo podobo sveta, gradijo upanje in vero v sočloveka in v človeštvo nasploh – in vse to sodi med osnovne gradnike duševnega zdravja. Ustvarjalci vsak dan vtkanih dobrih izkušenj pa niso specializirani strokovnjaki, ampak so to družinski člani, vzgojiteljice, učitelji, voditelji, vrstniki, prostovoljci, sosedje, krajani in drugi, ki prihajajo v tesnejši stik z otroki in mladostniki. Da vsi skupaj prepoznamo, da se lahko tudi v najhujših situacijah najde kaj dobrega.