Ob malodane neštetih napevih s pionirsko in cicibansko tematiko so bile v obtoku skladbe kot Na planincah, Drežniška, Čukova ženitev, Šmentana muha, Barčica po morju plava, Lisička je prav zvita zver, Moj očka ima konjička dva in podobni tako imenovani ljudski otroški napevi. In zanimivo. Ko smo ob neki priložnosti pred leti v Srbiji med starejšimi državljani izvedli mini anketo, katero slovensko skladbo poznajo, je bil Moj očka ima konjička dva nedvoumni zmagovalec. Ker je bila pesmica v tamkajšnjih osnovnih šolah del šolskega programa, tako kot pesem Kiša pada, trava raste pri nas.
Začetek avtorske glasbe
A že na plošči otroškega zbora RTV iz leta 1959 se kot avtor pojavi tudi Janez Bitenc, skladatelj, pisec besedil in pravljic, ki velja za začetnika slovenske avtorske glasbe za otroke, čeravno so se v otroški produkciji nekateri preizkusili in dokazali že pred njim. Z Marjanom Kozino na čelu, kot avtorjem skladb za film Kekec (Dobra volja, Mojčina pesem) iz leta 1951, medtem ko je za film Srečno Kekec iz leta 1963 vodilno skladbo (Jaz pa pojdem) napisal Marjan Vodopivec, za Kekčeve ukane iz leta 1968 pa Bojan Adamič.
Predvsem Vodopivec je standardom slovenske otroške pesmi prispeval še naslovno skladbo iz Bratovščine Sinjega galeba, medtem ko je za nadaljevanko Erazem in potepuh napisal Hudo mravljico, Pesjana in Siroto Jerico, čeravno bi slednja, kot pesem o siroti s prebodenimi rokami in nogami, ki jo mačeha pretepe do smrti, v teh časih stežka prišla mimo takšne ali drugačne cenzure. Ob Vodopivcu se je v otroški produkciji preizkusil še kdo, na primer Niko Grafenauer, vendar pa je šlo za sporadične glasbene poskuse, medtem ko se je Janez Bitenc za otroško produkcijo specializiral in je avtor več kot 500 otroških pesmi. Med drugim zimzelenih napevov kot Metuljček cekinček, Zajček dolgoušček ali Kuža pazi.
Tudi iz tempa njegovega delovanja je očitno, da je prvi razmah otroška avtorska glasba doživela konec 70. oziroma skozi 80. leta. Že Andrej Šifrer je na ploščo Ideje izpod odeje iz leta 1981 dal tudi skladbo Martinov lulček, poseben mejnik pa je plošča Maček Muri iz leta 1985, za katero je na besedila Kajetana Koviča in ob izvedbah Marjetke Falk glasbo napisal Jerko Novak. Na njej so sodelovali akterji iz zabavnoglasbene scene, v vseh pogledih pa je odstopala od tedanjih (domačih) standardov otroških pesmi, jih presegla in bila začetek novega vala, ki sta ga v nadaljevanju poosebila pevka Romana Krajnčan oziroma njen soprog, dirigent in komponist Lojze Krajnčan. »Tako kot večina smo začeli potem, ko smo dobili otroke. Če je imel Bitenc klasičen pristop, ki bi mu lahko rekli klavir vokal, in je otroke učil peti, kar je bil tedaj edini način, sem sama začela razmišljati o interakciji z njimi. Moje pesmi so povezane s tem, da otroci sodelujejo z zgodbo, da se ob pesmih učijo, pri čemer je Lojze Krajnčan glasbo delal in jo še dela na način, kot da gre za glasbo za odrasle,« pravi Romana Krajnčan.
Otroški izvajalec si za vedno
Predvsem skozi 90. leta je njena ekipa zgoščenke nizala v tempu približno ena na leto, kar se je poznalo na njenih sporadičnih zabavnoglasbenih projektih za odrasle, ki so stagnirali. Medtem ko njene šansonjerske skladbe v nekaterih primerih ne presežejo niti tisoč spletnih ogledov, je z otroško produkcijo v milijonih. »Ljudje me sploh ne morejo preklopiti. To je težava, ker smo res majhni,« pravi sama. Enako velja vsaj še v primeru Svetlane Makarovič, če se ozremo v rajnke čase, pa se tipičen primer zdi Minja Subota. Se ga spomnimo? Bil je voditelj otroških jugoslovanskih glasbenih oddaj, ki je v 60. letih sicer začel kot izvajalec zabavne glasbe za odrasle, od sredine 70. let pa je pel samo še otroško produkcijo.
»Ko te pri nas določijo za otroškega izvajalca, ti rating pri resni produkciji pade. Čuki imamo srečo, da imamo, čeprav smo zadnjih 30 let nosilni otroški izvajalci, konkurenčen neotroški program in smo se tej pasti izognili,« pravi Jože Potrebuješ, vodja zasedbe Čuki, ki velja za tisto, ki je naredila korak naprej od dvojca Krajnčan. S skupno okoli 600.000 prodanimi nosilci zvoka in rekordnim številom spletnih ogledov gre za zasedbo z generalno največjim dosegom med vsemi slovenskimi glasbeniki. A zadnji desetletji predvsem na račun otroškega občinstva, pri čemer bi se za Čuke lahko reklo, da so se že v produkciji za odrasle posluževali otroških pristopov. Neposreden stik z otroškim občinstvom so dobili s skladbo Krokodilčki, ki so jo začeli poslušati otroci, potem pa so zgolj stopnjevali otroškost, kar govorijo že naslovi albumov: Kavbojci in indijanci, Zobar, Čuki in Štorklje.
Obenem so Potrebuješa na RTV povabili, da je naredil skladbo za oddajo z igrico Hugo, čemur je sledilo komercialno naročilo za žvečilne gumije Huba buba, s skladbama Deklica in Mi gremo pa na morje pa je počastil tudi rojstvo obeh hčera. In seveda, Jože Potrebuješ je avtor otroške oddaje Ribič Pepe, ki je na RTVS trajala 15 let in o kateri pravi: »Ribič Pepe je bila poleg tega, da je poučna, tudi vizualno kot tudi glasbeno izračunana in načrtno delana oddaja, predvsem kar se tiče barvnih kombinacij, kar je v Sloveniji zanemarjeno področje, z njim se ne ukvarja veliko ljudi. V primerjavi s kolegi smo Čuki predvsem dvignili raven videospotov, kajti vizualno je danes nadvse pomembno. Otroške pesmi vedno pišem iz notranje potrebe. Eni mi sicer očitajo, da sem preveč otročji, česar pa se ne sramujem. Že 36 let je tako. Ne morem reči, da poznam formulo za delanje otroških hitov. Rad pa imam, da so čim bolj duhoviti. Vedno delam ponoči in če se zjutraj, ko se zbudim, spomnim, kaj sem igral, potem obstaja možnost, da iz tega nekaj bo,« pravi večinski avtor najbolj komercialne slovenske zasedbe.
A kot rečeno, v občutni meri na račun otroške produkcije, ki je obenem vedno bolj prevladujoča. Leta 2011, torej v časih, ki za prodajanje cedejev niso bili več cvetoči, so cede z naslovom Ribič Pepe in Čuki prodali v 40.000 izvodih, kar je bilo celo 10.000 več, kot so zmogli s projektom Narodni Čuki. »Danes govoriti o nakladah nima smisla, imamo pa generalno izmed vseh slovenskih izvajalcev skupno največ ogledov na youtubu, pri čemer imajo te čase skladbe za otroke več ogledov kot skladbe za odrasle. Pesem Ta ta traktor je v manj kot letu dni dosegla šest milijonov ogledov. Skladb s takim dosežkom pri nas ni veliko, seveda pa absolutni rekord pomeni skladba Ko ko ko, ki ima doslej prek 16 milijonov ogledov.«
Zabrisana meja
A tako Čuki kot Krajnčanova dandanes bistveno manj nastopajo po osnovnih šolah ali vrtcih, kot so nekoč, ko so se nastopi vrstili tudi po sedem dni v tednu. Danes so med otroki izrazito modni raperji kot Trkaj, Nipke, Challe Sale, Pižama in še kdo, ena od poant poletnega disputa med Zlatanom Čordićem in Challetom Saletom pa je bila tudi, da je lik slednjega krasil celo zvezke. Pri čemer Čordić pravi, da je bil dejansko on tisti, ki je prvi šel med osnovnošolce. »Da in šele po mojem javnem delovanju med pandemijo, zaradi katerega sem postal nezaželen, je mesto prevzel on. Delali smo razne projekte oziroma sodeloval sem pri raznih akcijah. Denar je bil simboličen, interes izvajalca pa je, da te ljudje spoznajo, in danes srečujem ljudi, ki so me slišali kot osnovnošolci,« pojasnjuje Zlatan Čordić.
Kot da se je v rapu najbolj zabrisala meja med otroško in odraslo produkcijo oziroma da otroci segajo po rapu kot takem bolj, kot so po kateri koli odrasli produkciji pred tem, čeravno so obče uspešnice vedno pritegnile tudi najmlajše. Od The Beatles nekoč do Joker Out danes. Na nedavnem Čordićevem koncertu v Križankah je na odru končalo nekaj otrok, ki so vsi po vrsti znali na pamet besedila, on pa jim je omogočil, da so jih izvajali z njim, pri čemer so zaradi preklinjanja v njih nekateri prisotni stebri družbe zavijali z očmi. »Na oder so prišli spontano, potem ko so prišli na koncert v družbi staršev. Dogaja se, da otroci poslušajo glasbo zaradi staršev, vendar tudi, da začnejo starši določeno glasbo poslušati prek otrok,« pravi Čordić, kar pa zgolj potrjuje zaznave, da se zavoljo tehnologije starostna meja, ko otroci začnejo poslušati glasbo po svoji izbiri, niža, obenem pa tudi, da otroško občinstvo postaja vse pomembnejši del občega občinstva. Tako Krajnčanova kot Potrebuješ pri tem pogrešata vpetost državnih ustanov. »Otroška glasbena produkcija bi morala biti del sistemskega delovanja, ne vidim pa, da bi se na tem delalo. Vse je stihijsko. Danes nimamo osrednjih točk, kakršna je bila nekoč Veseli tobogan,« meni Potrebuješ. Enes Hodžić, avtor in gonilna sila otroškega spletnega radia Vrabček, medtem razmišlja: »Otroci so dejansko zelo dovzetni za manipulacije. Kogar vidijo na televiziji, se jim zdi čarovnik in tisti, ki ga je treba poslušati, mediji pa so pri tem zelo neodgovorni. Uredniki moramo imeti moralno odgovornost za to, kar počnemo, in vsaj meni ne gre skupaj, da v otroških oddajah oglašujem nezdrave prehrambne izdelke, kar se v otroškem biznisu počne. Na tak način je radio Vrabček v bistvu alternativni radio. Mainstream je povsem nekaj drugega.« Oziroma če končamo približno tam, kjer smo začeli. Ne da so otroci najbolj iskreno občinstvo. Otroci so najboljše občinstvo.
