Vnema volilnih upravičencev za uveljavljanje aktivne volilne pravice je bila doslej komaj zaznavna. Še najvišja volilna udeležba, 24,8-odstotna, je bila na prvih volitvah, najskromnejša, 6,75-odstotna, leta 2016, druga najnižja (8,63-odstotna) pa pred štirimi leti. Želja po uveljavitvi pasivne volilne pravice za članstvo v 57-članskem svetu zbornice, ki je njen najvišji organ in ki omogoča pridobitev funkcije zborničnega predsednika, je precej močnejša.

Roman Žveglič, Peter Vrisk, Jože Podgoršek, Branko Tomažič, Boštjan Slemenšek, Robert Golc so le nekateri, ki jih mika predsedniška funkcija v tej največji nevladni kmečki organizaciji. Doslej so zbornico vodili štirje predsedniki. Prav vsi so želeli štiriletni mandat ponoviti. Dvema (Petru Vrisku in Cvetku Zupančiču) je to uspelo, enemu (Cirilu Smrkolju) ne, aktualni prvi mož zbornice Roman Žveglič pa se namerava za še en predsedniški mandat potegovati na bližajočih se volitvah.

Zakon mrcvarili dve leti

Slovenija je prvo kmetijsko zbornico dobila leta 1937, a je že leta 1941 ugasnila. Njena prva naslednica je živela dvakrat dlje (1952–1960), druga pa je letos praznovala 24. rojstni dan. Z velikimi mukami jo je ustanovila vlada Janeza Drnovška, del katere je bila poleg DeSUS tudi SLS. Ta je prvi predlog zakona o kmetijski zbornici v državni zbor spravila že leta 1994, a ker je doživel pogrom, so ga morali umakniti. Vajo so ponovili leta 1997, kmalu po nastopu tretje Drnovškove vlade. Poslanke in poslanci so predlog novega zakonskega besedila mrcvarili debeli dve leti in ga po velikih mukah 20. maja 1999 vendarle sprejeli.

So pa morali eselesovci privoliti v to, da kandidatov za organe zbornice ne smejo predlagati politične stranke, ampak prek društev le interesne organizacije kmetov. Če bi lahko organe upravljanja predlagale tudi politične stranke, bi bila zbornica politična institucija, vzporedna parlamentu, je bilo večinsko prepričanje v koaliciji. Toda praksa gre svojo pot. Društva, ki predlagajo kandidate za zbornične volitve, že vse od leta 2000 ustanavljajo prav politične stranke. Tiste na desnici, saj levosredinskih strank kmetijstvo in zbornica ne zanimata pretirano.

Zbornica zastopa vse in nikogar

Obvezni član zbornice je vsak, ki ima malo večjo zaplato zemlje. Vstopni prag za članstvo je namreč višina katastrskega dohodka. Prva leta je imela zbornica blizu 175.000 obveznih članov, potem so leta 2008 s spremembo zakona in z zvišanjem KD s 83,46 na 167 evrov članstvo oklestili na okoli 110.000. Vmes so se zvrstili številni poskusi sprememb zakona o kmetijski zbornici, predvsem pa polemike, ali naj bo članstvo v njej obvezno ali prostovoljno.

Za odpravo obveznega članstva v vseh zbornicah, tudi kmetijski, so se v preteklosti najbolj goreče zavzemali v Novi Sloveniji (NSi). Menili so, da je prisilno članstvo nedemokratično. Franc Zagožen, pobudnik ustanovitve kmetijske zbornice, jim je takrat zabrusil: »To je norčevanje iz kmetijske zbornice. Prostovoljno članstvo pomeni njeno ukinitev, zato naj tisti, ki jo želijo ukiniti, to povedo s temi besedami, da bomo vsi vedeli, pri čem smo!« Leta 2007 je prostovoljno članstvo v KGZS zagovarjal tudi takratni predsednik Sindikata kmetov Slovenije Roman Žveglič. »KGZS je kot nekdanja SZDL – vsi smo njeni člani, zastopa vse, a hkrati nikogar,« je poudarjal in dodal: »Ne znam si predstavljati, kako bi zastopal zelo raznolike interese tako številnega članstva, če bi bil sam predsednik.« Kako je zastopati zelo raznolike interese tako številnega članstva v kmetijski zbornici, Žveglič zdaj na lastni koži okuša že štiri leta.

Eselesovci so razjedali sami sebe

Zbornico je vse od njene ustanovitve obvladovala Slovenska ljudska stranka, iz vrst katere so bili vsi dozdajšnji zbornični predsedniki, a ker sta si bili ves čas v laseh dve njeni frakciji (ena okoli Franca Zagožna, Marjana Podobnika in Cirila Smrkolja ter druga okoli Petra Vriska), so eselesovci razjedali sami sebe in njihovega vpliva v zbornici ni bilo tako izdatno čutiti, kot če bi bili enotni. Leta 2015 je to opazil tudi zdaj že pokojni Ivan Oman, eden glavnih borcev za ustanovitev zbornice, ko je dejal: »V zbornici je šlo za eselesove frakcijske boje. Tudi zaradi tega ta institucija ni to, kar bi morala biti. To je bila velika neumnost, ampak to se je dogajalo.«

Počilo je že pred prvimi zborničnimi volitvami leta 2000. V vrhu SLS je tedaj deloval tihi štab, ki je postavljal kandidatne liste po vsej državi. Zadružnikov, ki jih je vodil eden od vplivnejših članov SLS Peter Vrisk, ni bilo med njimi. A so očetom zbornice – dr. Francu Zagožnu, Cirilu Smrkolju in Franciju Potočniku – račune prekrižali prav ti. Vrisk je šel na volitve s svojo, Kmečko listo, sestavljeno iz zadružnikov, gladko zmagal in postal prvi predsednik kmetijske zbornice. »Ko smo uspeli na volitvah, so naši ljudje zahtevali, da kandidiram za predsednika zbornice. Tu se je jasno pokazalo, da se lahko tisti, ki delajo račune brez krčmarja, opečejo,« se je na svoje nepričakovano zmagoslavje leta 2000 odzval Peter Vrisk. Čez štiri leta je vajo ponovil in brez težav dobil tudi drugi predsedniški mandat. Leta 2008 bi si najverjetneje zagotovil še tretjega, če ga ne bi premagal spremenjeni zakon o kmetijski zbornici (ustavno sodišče je kasneje to določilo razveljavilo), ki je članom organov zbornice prepovedal več kot dvakratno zaporedno izvolitev. Takrat se je na predsedniški stolček za štiri leta zavihtel Ciril Smrkolj.

Leta 2008 je Zagožen, ko je ugotovil, da bo šla SLS na zbornične volitve znova po dveh tirih – prek Vriskove Kmečke liste in prek Slovenske kmečke zveze, dejal: »Nikamor nismo prišli s prepričevanjem, toda če smo na neki problemski konferenci pred dvajsetimi leti v Žalcu, kjer je bila ustanovljena Zveza slovenske kmečke mladine, v enem dnevu tovariša Marinca prepričali, da se je umaknil iz politike, ni vrag, da ne bi enkrat prepričali tudi Petra Vriska.« Vriskove je skušal disciplinirati tudi Radovan Žerjav. Kot predsednik SLS je tiste člane stranke, ki so na zborničnih volitvah leta 2012 kandidirali na Vriskovi Kmečki listi, ne na listi Slovenske kmečke zveze, ki jo je stranka edino priznavala, pozval, naj odstopijo z vseh funkcij v SLS in razmislijo tudi o izstopu iz stranke. »Naš Radovan Žerjav se obnaša kot partijski sekretar,« je ta poziv takrat za Dnevnik komentiral Vrisk.

Toda njegovo kraljevanje kmetijstvu je leta 2016 začelo opazno slabeti. Po tem letu je namreč izgubil vse volitve, na katere se je podal – za predsednika zadružne zveze, za državnega svetnika, ostal je brez funkcije predsednika nadzornega sveta Deželne banke Slovenije … Na zborničnih volitvah leta 2020 se ni uvrstil niti v svet zbornice, zato se ni mogel potegovati za tretji predsedniški mandat. S tem je odprl pot do njega Slovenski kmečki zvezi. A tej se je namesto Vriska zgodil Marjan Podobnik, ki je bil takrat predsednik SLS. Bil je tudi favorit strankine SKZ za predsednika zbornice. Zmago je imel zagotovljeno že pred volitvami, le tiho bi moral biti. Toda Marjan ni mogel iz svoje kože.

Cerkvi se ni dobro zameriti

Ker so lastnice zemljišč tudi škofije in župnije, so tudi te včlanjene v zbornico. Blizu šeststo jih je in imajo zelo velik vpliv na izvolitev predsednika zbornice, ki je alfa in omega kmetijstva. Sodijo v skupino pravnih oseb, ki svoje predstavnike v svet zbornice volijo ločeno od kmetov (fizičnih oseb). Pravne osebe imajo v svetu zbornice 13 predstavnikov (v vsaki območni enoti zbornice po enega), fizične pa 41 (po novem jih bodo imele 44). Glavnino kandidatov za članstvo v svetu, ki potem izmed sebe izvoli predsednika zbornice, v skupini pravnih oseb predlaga Cerkev, ker se za vsakokratne zbornične volitve odlično organizira. V trenutni sestavi sveta je samo en član iz vrst pravnih oseb, ki ga ni predlagala Cerkev. Ker je imela torej Cerkev leta 2020 v svetu zbornice 12 od 54 glasov, je bil tisti, ki je želel postati predsednik zbornice, zelo odvisen tudi od podpore njenih svetnikov, zato se Cerkvi ni bilo pametno zameriti.

Marjanu Podobniku je to uspelo, ko je ekonoma ljubljanske nadškofije osumil udbovstva. Med drugim je javno izjavil: »Kot odgovoren državljan in kot kristjan, katoličan, čutim dolžnost, da povem naslednje: ekonom ljubljanske nadškofije Blaž Gregorc, zelo verjetno povezan s staro Udbo oziroma globoko državo, skuša s svojimi aktivnostmi pri koordiniranju izvoljenih duhovnikov narediti vse, da bi preprečil mojo izvolitev za predsednika sveta KGZS. Da bi preko tega seveda tudi preprečil, da bi Slovenska ljudska stranka močnejša prišla v parlament in da bi seveda tudi po prihodnjih volitvah desnosredinska vlada z Janezom Janšo oziroma da bi vlada demokratičnih sil lahko vodila Slovenijo.« Podobnik je celo papeža in ljubljanskega nadškofa pozval, naj ukrepata proti svojemu »udbovcu«. Razplet? Izgubil je volitve za prvo violino zbornice in predsedniško zmago na pladnju izročil Romanu Žvegliču, letos ga ni med kandidati za članstvo v svetu zbornice, Blaž Gregorc pa je še vedno ekonom ljubljanske nadškofije.

SDS je v nizkem startu

Naivno bi bilo verjeti, da se Cerkev, Janševa SDS, NSi in razvaline SLS tudi tokrat ne pogajajo, kdo bo vodil kmetijsko zbornico. Če ne bi Podobnik pred štirimi leti uprizarjal opisanih neumnosti, bi jo že sedaj najbrž obvladovala SDS, ji pa to lahko uspe po tokratnih volitvah. Na njih se bo za vodilne funkcije v zbornici potegovala prek lastnega Foruma za kmetijstvo in podeželje, ki ga od lanskega avgusta vodi politični migrant Jože Podgoršek, saj se rad seli po različnih političnih strankah.

Letos spomladi so pod taktirko SDS ustanovili tudi društvo Kmečka iniciativa, ki bo na bližnjih volitvah zagotovo dobilo nekaj svetniških mest, enako velja za društvo Slovenski kmet, ki ima že v sedanji sestavi šest svetnikov. Temu društvu so se priključili člani Zveze slovenske podeželske mladine, ki so pod precejšnjim vplivom SDS. Če slednja prevzame kmetijsko zbornico, bo najverjetneje glava pogosto bolela tudi predsednika vlade Roberta Goloba, kajti SDS bi vse težave v kmetijstvu najraje reševala s traktorskimi punti, zato lastnike mogočnih in pregrešno dragih traktorjev, kupljenih tudi z bankovci davkoplačevalcev, rada spodbuja k protestnim vožnjam po ljubljanskih in drugih slovenskih ulicah.

Dr. Stane Kavčič, agrarni ekonomist Foto: osebni arhiv

Ciril Smrkolj, bivši kmetijski minister Foto: osebni arhiv