Podporo dokumentoma so tako kot v starih časih pri sprejemanju petletnih planov skoraj soglasno izrazili rektorji slovenskih univerz, študenti in gospodarstvo. Rektorji in predstavnica GZS so poudarili tudi izredno nujnost sprejetja obeh dokumentov za slovensko visoko šolstvo, znanost in tudi gospodarstvo. Državni zbor ju je nato na svoji majski seji tudi sprejel, a zelo verjetno je, da sta tudi ta dva dokumenta le utopija. Koristno pa je dejstvo, da je bilo zbranih kar nekaj podatkov o stanju v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti - na žalost brez ustrezne analize.

Ob dokumentih, ki sta predstavljena tudi v knjigi, se mi poraja kar nekaj vprašanj. Najprej o sami smiselnosti obeh ločenih dolgoročnih dokumentov. Če samo navedem podatek iz leta 2002, ko je bila narejena projekcija sredstev za uresničevanje nacionalnega programa visokega šolstva do leta 2005 ob predpostavki najmanj 5-odstotne realne letne rasti. Takrat naj bi imeli približno dvakratno povečanje sredstev glede na leto 2000. Predvideno povečanje do 1,4 odstotka BDP naj bi bilo torej doseženo v letu 2005, tudi z 10-odstotno rastjo sredstev za materialne stroške, opremo ter za individualno raziskovalno delo ter 20-odstotno rastjo sredstev za modernizacijo informacijsko-komunikacijskih sistemov. Piše se leto 2011 in v NPVŠ 2011-2020 je zapisano, da bo do leta 2015 za terciarno izobraževanje zagotovljenih vsaj 1,3 odstotka BDP iz proračunskih sredstev in 0,3 odstotka BDP iz drugih virov, do leta 2020 pa skupaj 2,5 odstotka BDP, od tega 2,0 odstotka BDP iz proračunskih sredstev. Po zadnjih podatkih, ki so iz leta 2007 (?), je ta vrednost domnevno padla na 1,2 odstotka BDP. Kdo bo torej zagotovil ta sredstva? Ali niso to le pobožne sanje?

Pravih odgovorov verjetno ne bom dočakal. Naj ponovim - zakaj država z dvema milijonoma prebivalcev potrebuje kar dva nacionalna programa - enega za visoko šolstvo in enega za raziskovalno-razvojno-inovacijsko dejavnost? Ti dve dejavnosti sta namreč tako prepleteni, da to res ne bi bilo potrebno. Imamo skupno ministrstvo, programa pa sta bila pripravljena ločeno in v nekaterih delih neusklajeno. Podobno zakon o visokem šolstvu kar v tretjini členov omenja znanstveno-raziskovalno dejavnost, zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti pa ima eno četrtino členov povezanih s problematiko univerz in visokošolskih zavodov. Dogaja se nam tudi, da prihaja do drobljenja tako visokošolske dejavnosti kot tudi ločene obravnave znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Tako imamo po nekaterih podatkih v Sloveniji že 93 visokih in 54 višjih šol, ki ponujajo skupaj 878 študijskih programov, povezanih tudi z znanstveno-raziskovalno dejavnostjo, hkrati pa je bilo v letu 2008 55 odstotkov državnih virov za raziskave in razvoj namenjenih javnemu sektorju (državnim inštitutom), 33 odstotkov visokošolskemu in le 12 odstotkov poslovnemu sektorju. Seveda je ta denar razdeljen pretežno na raziskovalne projekte, raziskovalne programe, projektno-raziskovalne centre, usposabljanje raziskovalnih kadrov itn. Primerjava strukture proračunskih vlaganj v raziskovalno-razvojne dejavnosti po posameznih sektorjih pokaže precejšnje odstopanje od povprečne strukture v EU27. Največja razlika je v nenavadno velikem deležu, ki ga naša država namenja državnemu sektorju (državnim inštitutom), in majhnem deležu, ki je namenjen visokošolskemu sektorju, še manjši delež pa namenja poslovnemu sektorju. Podobna situacija je na Madžarskem, Češkem in Poljskem. Menim, da se po teh državah res ne bi smeli zgledovati.

Kako je do teh anomalij prišlo? Iz porazdelitve raziskovalnega denarja je razvidna moč velikih državnih raziskovalnih inštitutov in predvsem osebnega vpliva njihovih ljudi, ki so umeščeni na pomembna mesta, kjer se o finančnih, infrastrukturnih in drugih, tudi zakonskih zadevah odloča (ministrstva, agencije, sveti, direktorati, rektorska konferenca, univerze).

Že pred leti so v reviji Science (2008, 319, 396) nemški znanstveniki, vključno z Nobelovim nagrajencem, predlagali vključevanje delov inštitutov v univerze tako, da bi postali inštitutski raziskovalci profesorji na univerzah z vsemi pravicami in tudi dolžnostmi ter z eno plačo. Tiha želja naših državnih inštitutov pa je, da bi naravoslovne in tehnične visokošolske inštitucije servisirale le prvo in drugo bolonjsko stopnjo študija (samo pedagoško delo - torej bi bili kolidži), doktorski študij z raziskovalnim delom pa naj bi se opravljal na inštitutih. To je bil znan "sovjetski model" iz prejšnjih časov. Seveda pa hoče večina raziskovalcev na inštitutih imeti pedagoški naziv (profesor, izredni profesor, redkeje docent) in ne znanstvenega (znanstveni svetnik ipd.), četudi se s temeljnim pedagoškim delom sploh ne ukvarjajo. Vendar je umetno ločevanje visokošolskega študija na pedagoški in raziskovalni del povsem zgrešena politika, ki je v nasprotju z Magno Charto Universitatum. Če si učitelj na univerzi, se moraš vsekakor tudi raziskovalno dokazovati.

Še nekaj besed o centrih odličnosti (CO) v znanosti. Služba MVZT za odnose z javnostmi me je že opozorila, da pač ne razumem in ne poznam financiranja raziskav in razvoja v zadnjih letih, prav tako da ne poznam razpisov za financiranje centrov odličnosti in centrov kompetenčnosti v globaliziranem svetu. Verjetno res ne razumem povsem vseh teh postopkov in odločitev. Imam pa s področja financiranja raziskav dolgoletne izkušnje. Tudi ločim med osnovnimi, aplikativnimi in razvojnimi raziskavami in seveda cenejšimi raziskavami na univerzah ter onimi dražjimi na inštitutih. Tudi vatli za ocenjevanje so za univerzitetne raziskovalce drugačni kot za tiste na inštitutih. MVZT je navedel, da centri odličnosti in kompetenčnosti pokrivajo 15 raziskovalnih področij in vključujejo 78 SME (small and medium enterprises) ter 57 velikih podjetij, namenjeno pa jim je bilo več kot 120 milijonov evrov za določeno obdobje (do leta 2013). Kaj se bo zgodilo, ko bo financiranje po nekaj letih usahnilo? Zanimivo je tudi dejstvo, da je MVZT v razpisu SMER (za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov) leta 2009 razdelil le 21 milijonov evrov razvojnih sredstev za 191 mikro, malih in srednjih podjetij, ob tem, da je razpis obravnaval kar 600 prispelih vlog. Razkorak v sredstvih za velike in male je velik, mar ne, v čigavo korist? In spet se pokaže, da bi bilo smiselno imeti celotno neodvisno analizo in trende, kam se je vlagal raziskovalni in razvojni denar od leta 1991 naprej in kaj smo za to v Sloveniji dobili (mogoče objavljen tudi na spletu).

MVZT me je tudi poučeval, da so CO zasebni zavodi, financirani z javnimi sredstvi davkoplačevalcev. Že to je malce čudno. Prav zato bi morali imeti davkoplačevalci moralno pravico vedeti vse, kar se dogaja v centrih odličnosti. Ti podatki in rezultati raziskav bi morali biti javno dostopni, gre pač za javni denar, za javno dobrino. Vendar nam seznam sodelujočih podjetij v CO pove, da temu ne bo tako. Vrsta rezultatov ne bo javno objavljenih, ker sodelujoča podjetja tega ne bodo dovolila. Torej javni denar za tajne raziskave? Primerno bi bilo tudi, če bi na vseh spletnih straneh CO bile navedene informacije javnega značaja, kot je to v navadi. Pri pregledu zaposlenih v centrih odličnosti bi morali vedno objavljati, koliko je tam dejansko FTE-jev (full time equivalent). Veliko raziskovalcev v CO je namreč zaposlenih tudi drugod. Res menite, da bodo z dodatnim delom obremenjeni raziskovalci dosegali vrhunske in odlične rezultate? Gre tudi za pravilno razumevanje konkurenčne prepovedi. Na državnih univerzah so se učitelji pedagoško razbremenili in sedaj znanstveno delujejo v privatnih zavodih CO. Napovedujem, da se bo velika večina odličnih raziskovalnih dosežkov prenesla iz obstoječih državnih raziskovalnih programskih skupin v zasebne centre odličnosti. Po naknadnem ocenjevanju bodo tako osiromašene programske skupine počasi zamrle. Gre za tiho, pritlehno privatizacijo znanosti. In veliko visokošolskih učiteljev in raziskovalcev tako zaseda tudi po več delovnih mest hkrati, za mlajše sodelavce pa delovnih mest ni.

Ob nacionalnih programih še naslednja ugotovitev. Vse spremembe zakonodaje nujno potrebujejo soglasje vseh političnih opcij. Če tega soglasja ne bo, se bodo zakon o visokem šolstvu in zakon o raziskovalni dejavnosti ter drugi pravni akti hkrati spreminjali z vsako spremembo vlade. To je - milo rečeno v resni državi - neresen proces. Samo zakonodajnih ukrepov je v NPVŠ 2011-2020 približno polovica, v RISS 2011-2020 pa ena petina.

Na žalost nacionalna programa že počasi uvajata v naš visokošolski prostor akademski kapitalizem. Kot vsaka dobra multinacionalka s poslanstvom in vizijo naj bi imele univerze akcijski načrt in strateški menedžment. Za vsa ta opravila bi na univerzah potrebovali ustrezno izobraženo korporativno vodstvo. Tako bi se moč (di)rektorja in dekanov povečala, senati pa bi postali v glavnem le debatni klubi. Tako NPVŠ in RISS kot ukrep navajata oblikovanje možnosti, da bodo zaposleni na visokošolskih institucijah in raziskovalci lahko izstopili iz plačnega sistema javnih uslužbencev. S tem si bodo pridobili domnevno večjo avtonomijo pri zaposlovanju in upravljanju človeških virov. Osnovne pravice in dolžnosti delavcev naj bi bile urejene manj togo - seveda pa obstaja realna bojazen, da bo teh pravic tudi precej manj.

Ivan Leban, Škofljica

Prof. Ivan Leban je nekdanji prorektor Univerze v Ljubljani, eden izmed piscev alternativne resolucije za razvoj visokega šolstva v Sloveniji 2007-2010, zunanji ocenjevalec univerz v ekspertnem poolu Evropskega združenja univerz (EUA) in član znanstvenega sveta Hrvatske zaklade za znanost.