Sicer pa se sindikalna podružnica SVIZ na FHŠ (poverjenik je "nezaščiteni" g. G. Bajc) nikoli ni blagovolila ukvarjati z "nepodaljšanji pogodb" navzlic izrecnim zahtevam članice izvršilnega odbora ge. T. Kramberger (v postopku čistke - po čisto zadnji verziji vodstva UP FHŠ - zaradi "poslovnih razlogov", čeprav naj bi vodstvo UP FHŠ za nazaj ugotovilo nezakonitost šestletnega veriženja pogodb za določen čas), pa tudi nekaterih drugih članic in članov sindikalne enote FHŠ, zlasti ge. Sabine Žnidaršič, ge. Eve Brajkovič in g. Tomaža Gregorca (vsi v postopku odstranitve). Razlog za to nedejavnost je ta, da je ta podružnica že ob ustanovitvi postala ekspozitura vodstva.Seveda sem pozval k podpisovanju peticije "Rešimo univerzo" in ta poziv ponavljam tudi tukaj. Grozilni spis oziroma "Opozorilo" ge. Mikolič imam za še eno epizodo v mobingu, ki se je začel takoj po mojem nasprotovanju njenemu obračunavanju z g. Igorjem Ž. Žagarjem (tedaj sva z go. Kramberger sprožila peticijo, ki pa je dosegla zgolj užaljenost in maščevalnost vodstva) in s katerim me skuša vodstvo odstraniti s fakultete z najmanjšimi stroški zase. Kaj bi sicer lahko bilo flagrantno kršenje ustavne pravice do peticije in lokalno reaktiviranje 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ ("verbalni delikt"), zoper katerega sem se s kolegi (nobenega ni ne v vodstvu UP in ne v vodstvu FHŠ) boril v "svinčenih časih"? Vloge UP v tej zgodbi ni mogoče prezreti in je za akademsko institucijo bizarna. Sedanja strumna akcija "vodstva" FHŠ pa odlično ilustrira ugotovitve iz peticije. Pravna podlaga, na katero se ga. Mikolič sklicuje, ni ravno podlaga za njena dejanja, prej je podlaga za sankcioniranje njenih dejanj. Gre za generalni naskok ge. Mikolič (in vodstva, očitno ob soglasju rektorja, ki sem ga zaprosil za stališče, saj ga. Mikolič navaja njegovo pooblastilo, pa ga ni bilo v njegovem odgovoru) na drobceni svobodno misleči intelektualni tujek v sicer homogenem oblastno-tehničnem telesu FHŠ."Incident na javni predstavitvi podiplomskih programov FHŠ UP v ŠKUC-u v Ljubljani" ustreza sporočilu "vodstva" FHŠ zgolj po tem, da je nekaj bilo v ŠKUC-u in da je ta v Ljubljani. Je predstavitev javna, če je na njej ducat podpisnikov odprtega pisma o koprskem dragulju, štiri študentke in študentje iz Kopra in štiri ali pet neznanih študentov oziroma študentk, torej skupaj osem oziroma devet neučiteljev FHŠ, in še nekaj intimnih poznavalcev zgodbe FHŠ? Tam je bil še duhovit letak, katerega avtorstvo bi z veseljem priznal, če bi bilo moje. Shod bi lahko bil tudi sestanek "vodstva" FHŠ, na katerem se je znašlo nekaj tujcev. Moje "grobe žalitve" pa so "javno" izraženo mnenje na tem intimnem zborovanju, in sicer o kompetentnosti ge. K. Medica, da predstavlja program 2. in 3. stopnje antropologije, in komentar k njeni samooznačitvi za migrantko. Za "migrantko" se je namreč ga. Medica razglasila kar z odra v Škucu. Menil sem, da gospa najbolj migrira med ISH v Ljubljani in FHŠ v Kopru.Pred poletjem je predstojnik Oddelka za antropologijo g. L. Škof za "koordinatorico" podiplomskih programov oddelka določil go. T. Kramberger in ni tega nikoli preklical. Vodstvo je o tej prireditvi sploh ni obvestilo. (Tik preden je izvedela, da je "odpisana", je na junijskem informativnem dnevu kot pooblaščenka predstavila program 2. in 3. stopnje v prisotnosti tega predstojnika, kakor da bo v letu 2010/2011 sodelovala tudi ona. Dvajset minut pozneje sta ji dekanja in isti predstojnik oddelka in hkrati prodekan FHŠ povedala, da od 1. oktobra 2010 ne bo več v službi na FHŠ. Njeno priljubljenost med študenti sta izrabila za vpis v program, v katerem ne bo sodelovala. Je to goljufija? Se "pravno" imenuje drugače?) Z go. Kramberger sva prišla na "jesenski" informativni dan, da nekaj zadev, povezanih s FHŠ, pojasniva in dopolniva informacije za podiplomske interesente. Informativni dan v Škucu je bil javen, mladi ljudje, ki bodo za študij plačali, pa imajo pravico slišati tudi drugo stran. Nastop ge. Medica je bil kratka burka, pravzaprav bedna situacijska komika. Sicer pa sem molčal, občudoval prizor in odšel. Ravno množice študentov/študentk, ki bi se brez moje intervencije trla v študentskem referatu, hrepeneča po oskubljenih programih FHŠ, nisem odgnal, ker je pač ni bilo. Ideja, da javni visokošolski instituciji škodi nekdo, ki razkrije kadrovsko in še bolj vsebinsko čudo - izdelek glavnih članov kolektiva -, ne pa tisti, ki poskuša ta zvarek prodati v embalaži univerzitetnih programov čim večjemu številu klientov, je pač značilna za kategorijo prebivalstva, ki ta hip vodi FHŠ in še marsikaj. Kljub pridiganju o dialogu ga. Mikolič in "vodstvo", kar pomnim, nista bila zmožna dialoga, če s tem mislimo na komuniciranje med različnimi subjekti. Kaj je mišljeno z izrazom "spravno", pa je povsem očitno iz dejanj "vodstva" in njegovih eksponentov (odpuščanje ljudi, ki vsaj poznajo znanstvene discipline, destrukcija izobraževalnih programov, uničevanje znanstvenih disciplin in njihovo nadomeščanje z "meddisciplinskimi" programi in predmeti, manipulacije s točkovanji v prid vodstva in njemu vdanih in še kaj). Sovražni govor je še ena nebula, uporabna za karkoli (vendar: dokler je govor, še ni odpuščanje z dela, uničevanje karier, podtikanje in obrekovanje). Ne vem, ali je ta nebula pripisana meni in sodi med "več zahtevkov za uvedbo disciplinskega postopka" zaradi "osebnih diskreditacij ter žaljivega in ponižujočega odnosa". Če odštejem dejstvo, da za kakršenkoli odnos nimam ne časa ne volje, ostane, da je uporabljena množina zame skrivnost, vem namreč le za en zahtevek, pa še za tega je samo vodstvo ugotovilo, da je brez podlage. To je bil zahtevek ge. Sandre Bašič Hrvatin, ki je z njim formalno odprla sezono mobinga zoper mene. Zahtevek se je razrasel v bolno obrekovanje, akterja tega zahtevka sta po vsem videzu specialista za to dejavnost. Niti za hip pa ni šlo za kaj dokazanega ali dejanskega. G. V. Kotnik je pred približno enim letom na komisijo za izvolitve v nazive FHŠ (KIN) naslovil vlogo za "ponovno izvolitev" v naziv docenta za področji "medijski študiji" in "socialna antropologija". Ker g. Kotnik še nikoli ni bil docent za medijske študije, je KIN prošnjo vrnila avtorju s sugestijo, naj se posebej poteguje za ponovno izvolitev za socialno antropologijo in posebej za prvo izvolitev za medijske študije. Člani KIN nismo želeli načeti vprašanja, ali gre za poskus goljufije ali za funkcionalno nepismenost g. Kotnika. G. Kotnik ni doumel sporočila KIN, čeprav mu sugerirana rešitev ne bi vzela prav veliko časa; raje se je spustil v "oralno dejavnost", ki je pisno pristala v eni od točk na seznamu nekakšnih ne čisto zaresnih zahtev Oddelka za medijske študije na FHŠ izpod peresa predstojnice ge. Sandre Bašič. Te točke so izpuhtele, takoj ko se je ta znanstvenica plasirala v "vodstvo" šole. Jaz sem zgolj - zaradi sprenevedanja g. Kotnika malce ostreje - reagiral na krivo obtožbo. Nato je kriva obtožba izginila iz zavesti "vodstva" in "kolegov", ostalo pa je neznansko napihnjeno tisto "malce ostreje". Ah, ja. Je še ena butalska zgodba - na podoben "verbalni delikt" oprta grožnja s tožbo doktorja teologije, predstojnika antropologije na FHŠ, specialista za toleranco in demokracijo g. L. Škofa za nekaj misli na tiskovni konferenci spomladi 2010 (več: http://resimouniverzo.blogspot.com/). To pa so, kolikor vem, tudi vse skrivnosti iz malega kompendija nadzorovanja in kaznovanja, ki ga vihti dekanja FHŠ. Delikti, ki so tako skrivnostni, da jih ni mogoče predstaviti - večni trik uzurpatorjev - pa me ne zanimajo.Zaupanje med delavcem in delodajalcem je mogoče doseči le z negoljufivimi pogodbami, s plačilom za opravljeno delo, z odsotnostjo izsiljevanj in obrekovanj ter s korektnim ocenjevanjem; delodajalec je namreč tisti, ki vzpostavlja, goji in kvari odnose. Nikakor pa zaupanje ni sinonim za slepo podrejanje sužnja lastniku.Vodstvo me poskuša uporabiti za zastraševalni zgled za vse, ki še mislijo, da jih karkoli (opus in drugo minulo delo ali kake zasluge, moralna integriteta, redna profesura, služba za nedoločen čas) lahko obvaruje šikaniranja, blatenja in izničevanja s strani karieristov in da obstajajo sredstva, ki so prenizkotna za osvajanje in ohranjanje še tako neznatne oblasti, skratka, da obstaja spodnja meja podlosti. Reakcija centrale SVIZ na moj primer izhaja iz povedanega, še bolj pa iz dveh preprostih dejstev: iz molka podružnice SVIZ FHŠ pod vodstvom g. Gorazda Bajca o odpuščanjih in iz doslej še unikatnega ekscesa oblastniške samopašnosti - grozilnega pisma dekanje FHŠ, imenovanega "Opozorilo", namenjenega meni, ki sem vse svoje življenje konstruktivno sodeloval v javnem, kulturnem in znanstvenem življenju te dežele, jo celo pomagal osamosvajati, ko je Jugoslavija drsela v vojaško diktaturo (na kar, upoštevaje erupcije pohlepa in današnje stanje, nisem posebno ponosen). K sreči sem udeležen v življenju še kakšne dežele. Drago B. Rotar oziv SVIZ k odstopu ge. Vesne Mikolič ni prvi s to vsebino, je pa drugačen po tem, da ga niso izrekli neposredni "objekti" njenih dejanj. Vselej je bil temeljni razlog za te pozive ta, da dekanovanje ge. Vesne Mikolič škoduje ugledu in delovanju fakultete, ki ji načeluje. Poziv SVIZ je "neustrezen" predvsem zato, ker kaže, da je ta dejanja mogoče videti tudi zunaj območja, ki ga nadzira vodstvo FHŠ.

Očitek SVIZ, da ne ščiti enako vseh svojih članov, je nesmisel: vsi člani ne potrebujejo sindikalnega varstva v enaki meri. Sicer pa se sindikalna podružnica SVIZ na FHŠ (poverjenik je "nezaščiteni" g. G. Bajc) nikoli ni blagovolila ukvarjati z "nepodaljšanji pogodb" navzlic izrecnim zahtevam članice izvršilnega odbora ge. T. Kramberger (v postopku čistke - po čisto zadnji verziji vodstva UP FHŠ - zaradi "poslovnih razlogov", čeprav naj bi vodstvo UP FHŠ za nazaj ugotovilo nezakonitost šestletnega veriženja pogodb za določen čas), pa tudi nekaterih drugih članic in članov sindikalne enote FHŠ, zlasti ge. Sabine Žnidaršič, ge. Eve Brajkovič in g. Tomaža Gregorca (vsi v postopku odstranitve). Razlog za to nedejavnost je ta, da je ta podružnica že ob ustanovitvi postala ekspozitura vodstva.

Seveda sem pozval k podpisovanju peticije "Rešimo univerzo" in ta poziv ponavljam tudi tukaj. Grozilni spis oziroma "Opozorilo" ge. Mikolič imam za še eno epizodo v mobingu, ki se je začel takoj po mojem nasprotovanju njenemu obračunavanju z g. Igorjem Ž. Žagarjem (tedaj sva z go. Kramberger sprožila peticijo, ki pa je dosegla zgolj užaljenost in maščevalnost vodstva) in s katerim me skuša vodstvo odstraniti s fakultete z najmanjšimi stroški zase. Kaj bi sicer lahko bilo flagrantno kršenje ustavne pravice do peticije in lokalno reaktiviranje 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ ("verbalni delikt"), zoper katerega sem se s kolegi (nobenega ni ne v vodstvu UP in ne v vodstvu FHŠ) boril v "svinčenih časih"?

Vloge UP v tej zgodbi ni mogoče prezreti in je za akademsko institucijo bizarna. Sedanja strumna akcija "vodstva" FHŠ pa odlično ilustrira ugotovitve iz peticije. Pravna podlaga, na katero se ga. Mikolič sklicuje, ni ravno podlaga za njena dejanja, prej je podlaga za sankcioniranje njenih dejanj. Gre za generalni naskok ge. Mikolič (in vodstva, očitno ob soglasju rektorja, ki sem ga zaprosil za stališče, saj ga. Mikolič navaja njegovo pooblastilo, pa ga ni bilo v njegovem odgovoru) na drobceni svobodno misleči intelektualni tujek v sicer homogenem oblastno-tehničnem telesu FHŠ.

"Incident na javni predstavitvi podiplomskih programov FHŠ UP v ŠKUC-u v Ljubljani" ustreza sporočilu "vodstva" FHŠ zgolj po tem, da je nekaj bilo v ŠKUC-u in da je ta v Ljubljani. Je predstavitev javna, če je na njej ducat podpisnikov odprtega pisma o koprskem dragulju, štiri študentke in študentje iz Kopra in štiri ali pet neznanih študentov oziroma študentk, torej skupaj osem oziroma devet neučiteljev FHŠ, in še nekaj intimnih poznavalcev zgodbe FHŠ? Tam je bil še duhovit letak, katerega avtorstvo bi z veseljem priznal, če bi bilo moje. Shod bi lahko bil tudi sestanek "vodstva" FHŠ, na katerem se je znašlo nekaj tujcev.

Moje "grobe žalitve" pa so "javno" izraženo mnenje na tem intimnem zborovanju, in sicer o kompetentnosti ge. K. Medica, da predstavlja program 2. in 3. stopnje antropologije, in komentar k njeni samooznačitvi za migrantko. Za "migrantko" se je namreč ga. Medica razglasila kar z odra v Škucu. Menil sem, da gospa najbolj migrira med ISH v Ljubljani in FHŠ v Kopru.

Pred poletjem je predstojnik Oddelka za antropologijo g. L. Škof za "koordinatorico" podiplomskih programov oddelka določil go. T. Kramberger in ni tega nikoli preklical. Vodstvo je o tej prireditvi sploh ni obvestilo. (Tik preden je izvedela, da je "odpisana", je na junijskem informativnem dnevu kot pooblaščenka predstavila program 2. in 3. stopnje v prisotnosti tega predstojnika, kakor da bo v letu 2010/2011 sodelovala tudi ona. Dvajset minut pozneje sta ji dekanja in isti predstojnik oddelka in hkrati prodekan FHŠ povedala, da od 1. oktobra 2010 ne bo več v službi na FHŠ. Njeno priljubljenost med študenti sta izrabila za vpis v program, v katerem ne bo sodelovala. Je to goljufija? Se "pravno" imenuje drugače?) Z go. Kramberger sva prišla na "jesenski" informativni dan, da nekaj zadev, povezanih s FHŠ, pojasniva in dopolniva informacije za podiplomske interesente.

Informativni dan v Škucu je bil javen, mladi ljudje, ki bodo za študij plačali, pa imajo pravico slišati tudi drugo stran. Nastop ge. Medica je bil kratka burka, pravzaprav bedna situacijska komika. Sicer pa sem molčal, občudoval prizor in odšel. Ravno množice študentov/študentk, ki bi se brez moje intervencije trla v študentskem referatu, hrepeneča po oskubljenih programih FHŠ, nisem odgnal, ker je pač ni bilo. Ideja, da javni visokošolski instituciji škodi nekdo, ki razkrije kadrovsko in še bolj vsebinsko čudo - izdelek glavnih članov kolektiva -, ne pa tisti, ki poskuša ta zvarek prodati v embalaži univerzitetnih programov čim večjemu številu klientov, je pač značilna za kategorijo prebivalstva, ki ta hip vodi FHŠ in še marsikaj.

Kljub pridiganju o dialogu ga. Mikolič in "vodstvo", kar pomnim, nista bila zmožna dialoga, če s tem mislimo na komuniciranje med različnimi subjekti. Kaj je mišljeno z izrazom "spravno", pa je povsem očitno iz dejanj "vodstva" in njegovih eksponentov (odpuščanje ljudi, ki vsaj poznajo znanstvene discipline, destrukcija izobraževalnih programov, uničevanje znanstvenih disciplin in njihovo nadomeščanje z "meddisciplinskimi" programi in predmeti, manipulacije s točkovanji v prid vodstva in njemu vdanih in še kaj).

Sovražni govor je še ena nebula, uporabna za karkoli (vendar: dokler je govor, še ni odpuščanje z dela, uničevanje karier, podtikanje in obrekovanje). Ne vem, ali je ta nebula pripisana meni in sodi med "več zahtevkov za uvedbo disciplinskega postopka" zaradi "osebnih diskreditacij ter žaljivega in ponižujočega odnosa". Če odštejem dejstvo, da za kakršenkoli odnos nimam ne časa ne volje, ostane, da je uporabljena množina zame skrivnost, vem namreč le za en zahtevek, pa še za tega je samo vodstvo ugotovilo, da je brez podlage. To je bil zahtevek ge. Sandre Bašič Hrvatin, ki je z njim formalno odprla sezono mobinga zoper mene. Zahtevek se je razrasel v bolno obrekovanje, akterja tega zahtevka sta po vsem videzu specialista za to dejavnost. Niti za hip pa ni šlo za kaj dokazanega ali dejanskega.

G. V. Kotnik je pred približno enim letom na komisijo za izvolitve v nazive FHŠ (KIN) naslovil vlogo za "ponovno izvolitev" v naziv docenta za področji "medijski študiji" in "socialna antropologija". Ker g. Kotnik še nikoli ni bil docent za medijske študije, je KIN prošnjo vrnila avtorju s sugestijo, naj se posebej poteguje za ponovno izvolitev za socialno antropologijo in posebej za prvo izvolitev za medijske študije. Člani KIN nismo želeli načeti vprašanja, ali gre za poskus goljufije ali za funkcionalno nepismenost g. Kotnika. G. Kotnik ni doumel sporočila KIN, čeprav mu sugerirana rešitev ne bi vzela prav veliko časa; raje se je spustil v "oralno dejavnost", ki je pisno pristala v eni od točk na seznamu nekakšnih ne čisto zaresnih zahtev Oddelka za medijske študije na FHŠ izpod peresa predstojnice ge. Sandre Bašič. Te točke so izpuhtele, takoj ko se je ta znanstvenica plasirala v "vodstvo" šole. Jaz sem zgolj - zaradi sprenevedanja g. Kotnika malce ostreje - reagiral na krivo obtožbo. Nato je kriva obtožba izginila iz zavesti "vodstva" in "kolegov", ostalo pa je neznansko napihnjeno tisto "malce ostreje".

Ah, ja. Je še ena butalska zgodba - na podoben "verbalni delikt" oprta grožnja s tožbo doktorja teologije, predstojnika antropologije na FHŠ, specialista za toleranco in demokracijo g. L. Škofa za nekaj misli na tiskovni konferenci spomladi 2010 (več: http://resimouniverzo.blogspot.com/).

To pa so, kolikor vem, tudi vse skrivnosti iz malega kompendija nadzorovanja in kaznovanja, ki ga vihti dekanja FHŠ. Delikti, ki so tako skrivnostni, da jih ni mogoče predstaviti - večni trik uzurpatorjev - pa me ne zanimajo.

Zaupanje med delavcem in delodajalcem je mogoče doseči le z negoljufivimi pogodbami, s plačilom za opravljeno delo, z odsotnostjo izsiljevanj in obrekovanj ter s korektnim ocenjevanjem; delodajalec je namreč tisti, ki vzpostavlja, goji in kvari odnose. Nikakor pa zaupanje ni sinonim za slepo podrejanje sužnja lastniku.

Vodstvo me poskuša uporabiti za zastraševalni zgled za vse, ki še mislijo, da jih karkoli (opus in drugo minulo delo ali kake zasluge, moralna integriteta, redna profesura, služba za nedoločen čas) lahko obvaruje šikaniranja, blatenja in izničevanja s strani karieristov in da obstajajo sredstva, ki so prenizkotna za osvajanje in ohranjanje še tako neznatne oblasti, skratka, da obstaja spodnja meja podlosti.

Reakcija centrale SVIZ na moj primer izhaja iz povedanega, še bolj pa iz dveh preprostih dejstev: iz molka podružnice SVIZ FHŠ pod vodstvom g. Gorazda Bajca o odpuščanjih in iz doslej še unikatnega ekscesa oblastniške samopašnosti - grozilnega pisma dekanje FHŠ, imenovanega "Opozorilo", namenjenega meni, ki sem vse svoje življenje konstruktivno sodeloval v javnem, kulturnem in znanstvenem življenju te dežele, jo celo pomagal osamosvajati, ko je Jugoslavija drsela v vojaško diktaturo (na kar, upoštevaje erupcije pohlepa in današnje stanje, nisem posebno ponosen). K sreči sem udeležen v življenju še kakšne dežele.

Drago B. Rotar